Še enkrat v brezupu podvomim, da je vse to sploh res. Iskrica upanja se zabliska skozi moje otopele misli – kaj pa če se mi le sanja? Dobro bi mi delo, če bi bile vse to le grde sanje, iz katerih se bom srečna zbudila. Pa niso sanje. V glavi in srcu imam samo še temo. Čutim popadke, ki mi vse pogosteje trgajo telo, a ne izpustim nobenega glasu, ne zastokam, ne potrudim se … nič, čisti nič, samo bolečine v trebuhu in še tisočkrat hujše v srcu. 

Sestra pride večkrat pogledat k meni, prijazna je in me skuša potolažiti. Toda jaz se ne odzivam, ne jokam, nič … 

Začutim še zadnji popadek, začutim, da bo moje telo zdaj zdaj iztisnilo mojega ne-otroka, moje ne-življenje, mojo nesrečo. Začutim hlad njegovega mrtvega telesca med svojimi nogami in zaslišim strahotno tišino brez otroškega joka. Kakor iz daljave slišim besede: »Popkovina se mu je zadrgnila okrog vratu … Fantek je …« 

Ne upam si pogledati svoje mrtve sreče, svojih mrtvih sanj. Vse življenje bi nosila v srcu obrazek z zaprtimi očmi, telesce svojega mrtvorojenega otroka. Nekaj mi pravi, naj ga ne pogledam, naj ne ubijem upanja v sebi. A hkrati čutim nepopisno željo, da bi ga vsaj enkrat objela, čeprav mrtvega in tihega. 

Sestra čez nekaj časa odnese malo trupelce in ko je že med vrati, se napol dvignem za njo, da bi morda, da bi vseeno rada … premislila sem si … rada bi vsaj enkrat objela življenje, ki se je rodilo v smrt, detece, drobno telesce, ki ne bo nikoli zajokalo, nikoli začutilo moje ljubezni, ki sem jo ves čas nosila v srcu zanj. 

Predolgo se obotavljam, prepozno je … sestra je že odšla. Mojega mrtvega sinka so odnesli. Nikoli ne bo vedel, kako sem ga ljubila vse te mesece, ko sem ga čakala. Nikoli se mi ne bo nasmehnil, nikoli stegnil ročice k meni, nikoli … nikoli … 

Ne zaznam več časa, dolg čas ali kratek čas, vsak čas je prazen, je nič. Sestra mi čez čas prinese telefonsko slušalko in mi reče, da lahko pokličem moža. Dolgo se obotavljam, še vedno ne morem govoriti, solze bodo utopile vsako mojo besedo. Nato se prisilim, zavrtim številko in z ubitim glasom izdavim: »Gašper, če hočeš, lahko zdaj prideš k meni.« 

»Pridem,« reče. 

Čas je šel svojo pot naprej, mineval je v svojem večnem minevanju. Šele ko je minil prvi dan, so me preplavile solze. Tekle so in tekle in nič jih ni moglo ustaviti. Izjokala sem jih vse, kar jih je bilo. 

Moja ljubezen do mrtvorojenega sinka ni nikoli minila. Velikokrat sem na skrivaj jokala za njim, a čudno, nikoli nisem mogla o njem govoriti z Gašperjem. Kakor da bi naju besede lahko še bolj prizadele, kakor da bi bila bolečina lahko zatrta s tišino, sva se oba izogibala izreči besedo o njem. Vem, da je tudi Gašper večkrat tiho mislil nanj, na najinega sina. V tišini se je tiho rodil, brez glasu, v tišini moje bolečine je ostal sam in tih in zdaj sem prvič spregovorila o njem. 

Danes bi bil najin sin star 18 let. Še vedno veliko mislim nanj, še posebej ob njegovem rojstnem dnevu. Čeprav ga nikoli nisem videla, čeprav ga nikoli nisem poznala, je bil moj sin, ki sem ga ljubila, kot vsaka mamica ljubi svojega otroka. Narava mi ga je dala mrtvega, a zato nič manj vrednega ljubezni. 

Z Gašperjem imava zdaj dve hčerkici, ena je stara 16, druga 11 let. Obe sta čudoviti, obe imava zelo rada, a ne vesta, da sta imeli bratca, ki je umrl, ko se je rodil. Morda bi me obsojali, ker jima tega nisem nikoli povedala, a bi mi oprostili, ko bi zvedeli, da bolečina izgube še vedno ne pusti besedam na dan. 

Boštjanova mamica 


*Z zgodbo Vedno mislim nanj je na šestem Oninem natečaju leta 2002 zmagal avtorica Miljana Dolinšek. Rdeča nit natečaja je bila rojstvo.

Jutri ne zamudite nove zgodbe Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit.