Najino poletje je minevalo v tihi sreči, prišla je jesen, včasih topla in pisana, druge dni pa siva in hladna. Za naju lepa, kakršna koli že se je pokazala. Nato je hušknila tudi zima, z mehkim belim snegom, pa tudi s plundro in mrazom, ko je bilo treba zjutraj v mrzlo jutro in v službo. Najinemu otročičku tudi v mrazu ni bilo nič hudega, ves čas je bil lepo na toplem in mehkem, obkrožen z ljubeznijo in pričakovanjem trenutka, ko se bo rodil. Lepo je rastel, bil je že velik, zdravnik je rekel, da je videti zdrav, in presrečna sva z Gašperjem čakala na njegove gibe. Zvečer sva velikokrat ležala v postelji. Gašper je z roko božal izbokline na mojem trebuhu, ki so potovale z enega konca trebuha na drugega, kakor je najin otročiček premikal svoje nogice. Moja blaženost je bila popolna, moja sreča neizmerna, življenje je bilo prečudovito, nič lepšega si nisem mogla želeti, vse je bilo popolno. 

Približeval se je rok rojstva najine srečice. Že kar nekaj časa sva pripravljala pleničke, male majčke in hlačice pa oblekice, vse tako majhno, ljubko in mehko. Moja mamica je kupila posteljico za otročka. Postavila sva jo v kot najine sobice in jo okrasila s čipkami. Neko soboto sva odšla na obisk k moji mamici, ki je živela v bližnjem kraju. Nameravala sva preživeti konec tedna z njo. Zvečer smo bili vsi trije zelo dobre volje, Gašper je bil razposajen kot otrok in se je šalil, da so nam solze tekle iz oči, tako smo se smejali. Pozno zvečer smo legli k počitku. Proti jutru pa sem začutila, da prihaja čas, ko bom končno spoznala novo bitjece, ki sva ga tako dolgo čakala. Sprva nisem hotela buditi Gašperja, ko pa so se popadki začeli pojavljati vse pogosteje, sem ga nežno dregnila in zašepetala: »No, vstani, očka, prišel je najin čas.« 

Gašper je bil v hipu buden. 

Za droben trenutek sem v njegovem pogledu ujela dvom, skrb, strah, negotovost. Ali se mi je to le zdelo? Ali še ni pripravljen? Ali je otrok zanj prevelika odgovornost, ki jo je spregledal šele v zadnjem trenutku, tik preden se bo otrok rodil? Ne, ne, samo zdelo se mi je. Saj se ga je vse te mesece iskreno veselil, ga veselo in nestrpno pričakoval. Najbrž ga malo skrbi, ali se bo vse skupaj srečno končalo, ali bo otrok zdrav. Saj to skrbi tudi mene, pa kaj – še nekaj ur, pa bo vse v redu. Mehko kepico bova držala v rokah in nihče nama je ne bo mogel vzeti, samo najina bo, samo najina. 

Tudi moja mamica je bila vsa srečno vznemirjena, ko sva ji povedala, da odhajava v porodnišnico. Rekla je, da bo šla z nama, saj doma ne bo mogla zdržati od nestrpnosti. Samo da bo zunaj, da bo čas pričakovanja in srečne nestrpnosti hitreje minil. Prav, pa naj gre tudi mamica z nama. Zbasali smo se v avto. Gašper nas je odpeljal v porodnišnico. V glavnem preddverju sva se z Gašperjem še enkrat objela, s tresočimi se rokami me je še enkrat pobožal in za kratek hip podržal moj obraz med dlanmi. 

Za mano so se zaprla steklena vrata. 

Medicinske sestre so mi podale srajčko, nato sem legla na bolniško posteljo in sestra je s stetoskopom poslušala utrip srčka mojega otročička na trebuhu. 

Ker srčnega utripa ni slišala, je poprosila drugo sestro, naj posluša še ona. Tudi ona ga ni slišala … Črna slutnja kot oddaljen tornado, a jo takoj odženem … Dobro se počutim, vse bo v redu … 

Sestra je poklicala zdravnika. Prihitel je od nekod iz teme in hitro rekel: »Stopite z menoj na ultrazvok!« 


*Z zgodbo Vedno mislim nanj je na šestem Oninem natečaju leta 2002 zmagal avtorica Miljana Dolinšek. Rdeča nit natečaja je bila rojstvo.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Vedno mislim nanj.