Vedno mislim nanj                        

Bila so neka mlada leta, mladost, svoboda, vera, upanje in ljubezen vsepo­vsod v zraku. Tudi midva z Gašperjem sva se imela rada. Končala sva študij, polna sanj in načrtov, nedolžnosti in pesmi. Kakor dva drhteča lista trepetlike sva iskala svoje mesto v življenju, ga previdno poskušala in ko sva spoznala, da je lepo in dobro, sva že pogumneje zakorakala naprej in si začela graditi skupno srečo. 

Tiste pomladi, še lepše in še bolj dišeče, kot so bile vse prejšnje, sem zgodaj zjutraj doma v kopalnici naredila nosečnostni test. Bil je pozitiven! 

Tisti dan je bil najlepši v mojem življenju. Stene v najini sobici so se mi zazdele še bolj bele, kot so bile prej, jutranje sonce je sijalo skozi okno še svetleje, rože na oknu so se še bolj biserno bleščale v rosi. Globoko sem srečna zajela sapo, srce mi je začelo hitreje utripati, na lepem me je prevela ena sama misel: otrok, otročiček, dojenček, novi sonček mojega življenja! 

Dotaknila sem se Gašperja, ki se je še pretegoval med belimi rjuhami, zlezla nazaj k njemu v toplo posteljo in mu zašepetala v uho: 

»Gašpi, otroka bova dobila!« 

V trenutku je odprl oči in se povsem zbudil: 

»Kaaaaj? A se hecaš?« 

»Ne, res je. Naredila sem preizkus … res je!« 

Nekaj trenutkov je žmrkal vame, nekajkrat nejeverno pomigal z glavo, nato pa z ganjenim globokim glasom dejal: »Nisem si mislil, da bo to tako hitro. Komaj sva si ga dobro zaželela in začela ʻdelati na tem’, se je že naredil … Ja …no, supeeeerrrr!« 

Objel me je, me močno stisnil k sebi, še ves topel od spanja, ves moj, tako moj, moj, moj. 

Trenutki sreče so me topili in mehčali, zdelo se mi je, da je sreča večna in velika topla vreča, v kateri bom vedno na varnem. Dolgo sva še ležala objeta, srečna vsak sam in oba skupaj z isto mislijo – mislijo na najinega otroka, na malo, čisto malo pikico, ki se je usidrala v meni in bila pripravljena, da zraste v bitje najine sreče, v otroka najine ljubezni in se pridruži najini mladosti in ljubezni. V meni je rasla brezpogojna pripravljenost, da za kepico najine sreče in ljubezni storim že od prvega trenutka prav vse, da se bo rodila in živela srečno in polno. 

Tej moji sreči se je pridružila še ena sreča – ženska sreča ob spoznanju, da je Gašper najinega otroka prav tako vesel kot jaz. 

Torej me zares ljubi, ljubi me! Sicer ne bi bil tako srečen ob tej novici, kajne? 

Predolgo sva sanjarila, treba se je bilo odpraviti v službo. Hitro sva se oblekla in odhitela v majsko jutro. Držala sva se za roke in od sreče brez besed vdihavala srečni dan. 

Zdelo se mi je, da sem ta dan in še naslednje dni preživela v lebdenju, kakor dih v zraku, komaj zavedajoč se resničnosti. Zdelo se mi je, da sem najlepša in najsrečnejša mlada ženska, da vsi vedo in vidijo, da nosim otroka v sebi. Seveda ni bilo še ničesar videti, niti malo ne, in nihče ni ničesar vedel, le midva.  


*Z zgodbo Vedno mislim nanj je na šestem Oninem natečaju leta 2002 zmagal avtorica Miljana Dolinšek. Rdeča nit natečaja je bila rojstvo.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Vedno mislim nanj.