Popravite me, če se motim, a bržkone človek meni, da je živel dobro, če je na svetu pustil majhno sled. Kaj menite, bi nam uspelo ustvariti boljšo družbo, če bi se vsi nagibali k temu?

Ja, bi nam. (Se nagne bliže.) Verjamem, da ima vsak možnost dati nekaj iz sebe. Fenomenalno je, kaj vse je za sabo pustila peščica dobrih ljudi. Zaradi nekaterih stvari je svet res lepši in vsaj za trenutek lahko pozabimo na vse slabo, ki se dogaja.

Ko vas, Inja, človek opazuje, ima občutek, da vas kar nese v življenju.

Drži. (Se namuzne.) Včasih ga tudi sama malo težko dohitevam. Bomo videli, kaj mi je namenjeno in kam me bo zaneslo.



Hodite svojo pot instinktivno in se pri tem ne pustite usmerjati?

Nekateri ljudje že zelo zgodaj vedo, kaj bi radi počeli. No, saj tudi jaz, vsaj približno. (Smeh.) A vendar se želim prepustiti tudi toku življenjskih naključij in se sproti odločati, kaj bom naredila.


PREBERITE ŠE: Zaupno s Klemnom Janežičem


Vsak ima predstavo o tem, kaj je zanj pomembno, vendar sčasoma ob vsem, kar doživljamo, tudi neuspeh, nekako začutimo, kaj je bistveno. Nemalokrat ob tem zaslutimo, kot bi nam kdo urejal življenja mnogo bolje, kot znamo sami načrtovati.

(Pokima.) Nekaj je na tem. Usoda? Naključje? Morda bolj splet okoliščin. Mislim pa, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi v zgodbah, ki jih imamo za slabe, je treba prepoznati dobro plat.

Dandanes je kar težko biti pogumen, a se ustvarjalnost lahko razvije le v svobodnem okolju. Kje vi najdete svobodo? Morda v otroku v sebi, v želji po učenju, zvedavosti, živi domišljiji?

Hmm. (Vskoči.) Zelo rada potujem in drugo okolje me navdihuje. Kakor zanimivi in posebni ljudje. Takrat sem jaz tudi najbolj jaz. Enako je, kadar slikam, zaprta v svojem malem svetu, ali pri igri, ko pozabim na vse, se le skoncentriram na delo in se potrudim dati vse od sebe. 

O zelo zasebnem življenju mi je neprijetno govoriti. Ne počutim se dobro, če se čisto razkrijem. 

Ste v tem fantazijskem svetu, če se lahko tako izrazim, srečnejši kot dejansko? Ali morda le preprosto umirjeni?

Če vas zanima, ali sem kot Nina srečnejša kot v resničnem svetu, bi rekla, da ne, saj je tam stalno drama. Kot Nina sem bolj umirjena. Pridna.

A če dovolite, Inja, ste še najbolj krotki, ko kam odpotujete. Imate odgovor na vprašanje, kaj ljudi mami na pot? Čudenje, stiki, opazovanje?

V drugem okolju si lahko bolj sam s sabo. Odmisliš skrbi in se sprostiš. Saj zato ljudje tudi potujejo, čeprav dostikrat samo kot turisti, da najdejo morda drugo plat sebe, ki je prej niso poznali ali ji niso pustili na plan.

Ali velja, da je igralec za vse življenje igralec?

Ne vem še. (Smeh.) Verjetno. Upam. Nisem profesionalka, a igralstvo me vsak dan bolj veseli.



Vidite, tudi vas je nekaj vodilo.

Aha, od nekdaj sem se spogledovala z igro, ampak si nisem upala pomisliti na več. Denimo, v srednji šoli sem uživala v improligi. Tudi plesala sem. (Obmolkne.) Ja, je vse malo povezano, se mi zdi.

Vam je bilo težko osvojiti nastopanje pred občinstvom ali imate to prirojeno?

Pred občinstvom imam še vedno malo težav. Pred kamero in fotoaparatom sem nekako bolj sproščena.

S fotografsko kamero ste se najprej začeli spogledovati, saj ste kariero začeli kot model. Kako se spominjate pubertetniških manekenskih dni?

(Zamahne z roko.) Kdaj je to že bilo! (Vzklikne.) Pred osmimi leti. Čeprav se mi po svoje zdi, kot da se je zgodilo včeraj. Hitro gre čas. (Se zamisli.) Kaj naj rečem? V najstniški reviji sem videla, da iščejo naj smrkljo. Za šalo sem se prijavila in zmagala. Potem so me začeli vabiti na lepotne izbore in fotografiranja. 

Zdi se mi, da morda ljudje nismo čisto narejeni za to, da smo z enim partnerjem od začetka do konca. 

Se velikokrat ozirate nazaj? Pregledujete spomine? Gubic za primerjavo, če smem, najbrž še ne preštevate?

Po svoje sem nostalgična. Gubice? (Smeh.) No, za primerjavo sem bila mogoče malo manj resna, kot sem zdaj.

Po kateri od prednic imate porcelanasto polt in usoden pogled?

Sem mešanica vseh. (Nasmeh.) Modre oči imam nedvomno po babi, bujne lase mi je dala mami.

Imate leto in pol mlajšega brata, ki je verjetno zelo ponosen na vas. Kako vas komentira v Usodnem vinu?

Ne vem točno, kako vse to doživlja. (Skomigne z rameni.) Mislim, da je kar vesel zame. »Bravo, sestrica. Ti imaš to.«



Pa starši? So padli vznak, ko ste naznanili: »Grem med igralce?«

Mogoče so bila sprva malo presenečeni, vendar me podpirajo.

Zdaj doživljate svojih pet minut slave, deležni ste naklonjenosti množice. Kako ste se naučili živeti s prepoznavnostjo?

Čisto zares se še nisem naučila. Ne maram prepoznavnosti, najraje bi se kar kam skrila. (Nasmeh.)

Vaša koža še ni trda?

Ne obremenjujem se z mnenji drugih. 

Ko sem obiskovala oblikovno šolo, sem imela zmeraj v torbi skicirko in svinčnik, in ko sem odkrila kakšno lepo točko, sem se usedla in risala. 

Lahko ob vsem tem še živite normalno življenje, čeprav, če dovolite pripombo, ste z obema nogama kar na tleh?

Meditacija je gotovo ena od zadev, ki pomaga. V tem okolju in stresnem vsakdanu, ki ga živimo, se je nujno treba znati odmakniti in ostati v stiku s sabo.

Ob vsej tej evforiji imam občutek, da mora biti vaše življenje zelo disciplinirano. Pa ljudje razumejo, da se ne morete kar razmetavati?

O zelo zasebnem življenju mi je neprijetno govoriti. Ne počutim se dobro, če se čisto razkrijem. V to, kar počnem, dajem sebe vso, malo neprijetna pa mi je misel, da bi javnost vedela vse o meni.

Doslej vam je odlično uspelo skrivati zasebnost.

Trudim se ostati skrivnostna. (Nasmešek.)



Saj veste, da zadržanost samo še bolj podžiga domišljijo, kajne?

Vem. Kaj naj?! Se vam zdi, da res kaj dramatičnega skrivam?!

Izvedela sem, da vas bližnji kličejo Inči. Kdo je čisto zares Inči?

Jaz? (Se pretegne v zadregi.) Malo zasanjana sem ... Več ne povem. (Smeh.)

Inči slikarka – še nekaj, kar ste?

Od nekdaj ustvarjam. Zdaj sicer malo manj. Ko sem obiskovala oblikovno šolo, sem imela zmeraj v torbi skicirko in svinčnik, in ko sem odkrila kakšno lepo točko, sem se usedla in risala. Veliko prijateljev imam med uličnimi umetniki, ki imajo sicer specifičen stil, morda bolj ilustratorski, ne toliko slikarski. Se mi zdi, da so tudi oni vplivali name pri iskanju in razvijanju sloga. 

Zdaj so igrišča prazna, vsi buljijo v ekrane. Če vprašate mene, bi prepovedala družbena omrežja do petnajstega leta. 

Ste na kakšnem zidu pustili podpis? Torej, grafit?

(Pokima.) Tudi v Lizboni. Na Portugalskem sem bila s prijateljicama, srečale smo se s tamkajšnjim znanim street artistom in v nekem podhodu smo skupaj ustvarili poslikavo treh likov, ki so se povezovali med sabo. Ne verjamem, da še obstaja. Navadno je tako, da se čez grafit kdo drug podpiše. Potaga, v uličnem slengu. (Širok nasmeh.)

Kaj povezuje Injo in televizijsko Nino?

Kar nekaj stvari se verjetno prepleta, morda sem Nino naredila malo bolj podobno sebi, ker je tako laže delati v tem napornem tempu.

Nina se je usodno zaljubila na prvi pogled. Vi verjamete v eno ljubezen za vse življenje?

Mogoče. Nekdo jo najde, drug ne. Čeprav se mi zdi, da morda ljudje nismo čisto narejeni za to, da smo z enim partnerjem od začetka do konca.


Foto: Igor Modic


Menda pri moških ne trpite vzvišenosti, neiskrenosti in razvajenosti. Kakšna partnerica ste?

Se mi zdi, da sem dobra punca. In še premalo zahtevna. (Smeh.)

Posneli ste filmček Všečkana – to je bila vaša prva izkušnja s kamero – s katerim ste želeli pokazati, kaj se lahko zgodi, če postaneš žrtev družbenih omrežij. Vi na njih niste fanatično aktivni?

Ne. Zelo sem kritična. Zdi se mi debilno, da čisto vsak dan objavljaš, kaj počneš, kaj misliš, kaj nosiš ... Od vsepovsod v prvem planu samo jaz, jaz, jaz. Potem se pa čudimo, da smo prazni in razočarani. In začne se že pri otrocih. Grozno mi je, ko pomislim, da je moja generacija zadnja, ko smo se otroci še igrali zunaj. Zdaj so igrišča prazna, vsi buljijo v ekrane. Če vprašate mene, bi prepovedala družbena omrežja do petnajstega leta. Po drugi strani pa: kako prepovedati otroku telefon, če ga imajo vsi v razredu?! 

Nameravam iti v tujino. Zelo rada bi študirala. Že nekaj časa pestujem željo, da bi se učila igre. 

Kaj je vam mama vedno govorila?

Da je treba poslušati sebe. To mi vseskozi ponavlja. Če imaš občutek, da je stvar prava in je dobro nekaj narediti, mu sledi, tudi če te drugi prepričujejo o nasprotnem. Ja, mame vedo. (Nasmeh.)

Vaša pot je nedvomno del vašega življenja. Tudi če ne boste ne igrali ne slikali, boste najbrž prav tako počeli kaj ustvarjalnega. V kakšni redni službi ne bi zdržali?

S fantom delava projekt, ki bo prišel na spletno platformo Kickstarter. S tem se zdaj ukvarjam, do oktobra bomo snemali tretjo sezono Usodnega vina in bom imela prostega časa zelo malo. Potem nameravam iti v tujino. Zelo rada bi študirala. Že nekaj časa pestujem željo, da bi se učila igre. 



Pogovor je nastal za revijo Onaplus junija 2016.