Pred nekaj desetletji je bilo izbrati strokovno šolo, če so bile tvoje osnovnošolske ocene dobre, malodane pod častjo. Izbira gimnazije je bila samoumevna. Nato se je trend spremenil. Poklicne šole so začele dobivati veljavo. Še več; danes je celo laže priti na gimnazijo kot na marsikatero poklicno šolo. Kaj se dogaja?

Najprej je treba razumeti, kako je slovenska gimnazija sploh strukturirana. Ima veliko naravoslovnih in matematičnih vedenj, ki pa morda niso povsem uravnotežena s humanistično-umetniškim delom. Sodobna gimnazija precej temelji na dediščini realke. Dolgo je imela status »privzdignjenega« programa ravno zato, ker je bila izhodišče za nadaljnja akademska vedenja. In to ni iz trte izvito, kajti gimnazijski program je v svojem temelju namenjen ravno temu, nadaljevanju študija. Obenem je imel precej časa prav zanimiv položaj: po eni strani je bil zavidanja vreden, smo si ga želeli tudi zato, ker je pomenil statusni simbol, po drugi strani pa: če ne dokončaš študija, ne daje ničesar. Otroke smo »rinili« v gimnazije, ker se nam je zdelo, da so (na videz sicer) pot v boljše življenje in so dokaz akademskih sposobnosti. 

Izobraževanje in gospodarstvo nikoli ne hodita vštric. Zato je nujno poudarjati znanje kot vrednoto. 

V določenem obdobju se je le od deset do dvajset odstotkov populacije odločilo za gimnazijo, nato je število vpisanih naraslo na 40 odstotkov. Postala je množični program. S tem pa se je ustvarilo vprašanje, kaj gimnazijski program sploh še je.

Da, izgubil je pridih elitizma. Še sploh služi akademskosti? No, obstajajo številne evropske države, ki menijo, da je treba splošnoizobraževalni del podaljšati, da osnovna šola ni dovolj. In najbrž temu pritrjujejo tudi družbeni razlogi. Obenem pa verjamem, da starši, ki si želijo otroka vpisati v gimnazijo, uporabljajo tudi to logiko: če se svet in s tem poklici res tako hitro spreminjajo, potem je gimnazija, torej splošno znanje, najboljša izbira, da bi se otrok kasneje v življenju lahko znašel v kateri koli situaciji. Pa tudi; čemu bi ga spodbujali k vpisu na tekstilno šolo, če industrija propada?

Vendar pa, kaj se dogaja zdaj? Promoviramo strokovne šole zato, da bo delovna sila nared, ko se bodo delovna mesta ustvarila, ali ta delovna mesta že obstajajo in zanje izobražujemo mlade? In če se poklici tako hitro spreminjajo; za katere jih je sploh vredno izobraževati?

Sem nasprotnica mišljenja, da je izobraževanje mogoče plansko usmerjati. Usmeritev ustvarjajo trendi. Vendar pa; če se revitalizira industrija in začne nagovarjati mlade s štipendijami, otrok začne o tem premišljevati. Dejstvo pa je, da izobraževanje in gospodarstvo nikoli ne hodita vštric. Zato je nujno poudarjati znanje kot vrednoto. Sliši se kot parola, vem. In če mislite, da znanje razumem zgolj znotraj akademskega kroga, se motite. Ravno to je največja napaka, ki smo jo naredili, to razmišljanje, da je edino pomembno vedenje akademsko. Namreč; odličnosti, ki jih ljudje premoremo, so raznolike. In če tega ne znamo ovrednotiti, izgubljamo potencial. 

Slovenci nenehno vrednotimo, svojega otroka primerjamo s sosedovim. Pri čemer sploh ne izhajamo iz sebe! Ni čudno, da se v svoji koži počuti vedno slabše. 

Družba je sama ustvarila pritiske odličnosti. Recimo, bežigrajska gimnazija je simbol odličnosti. Torej niso vsega »kriva« zgolj pričakovanja staršev. Določene šole so ovenčane s titulami. Kako to?

Vsi vemo, da dosežki učencev niso vezani izključno na bistrost. Dokaz, da si prišel na bežigrajsko gimnazijo, ni dokaz bistrosti, temveč povprečne inteligence in velike delavnosti. Ali nasprotno. Ne vem. Kombinacija dejavnikov je različna. Dosežki učencev so povezani tudi s socialno-ekonomskim okoljem. Elitizem ustvarjamo namenoma, to pa ni dobro. Oni dan sem se spraševala, ali so vsi zlati maturantje uspešni študentje. Če niso, se vprašajmo, zakaj niso. Odraz česa je to? To so vprašanja, ki si jih moramo postavljati. Veliko je otrok, ki so povsem zagrenjeni, če niso uspešni po pravilih družbe.


Predstavljajte si, da imate pred sabo obupano mamo (ali očeta), katere sinu se ne bo uspelo vpisati na želeno srednjo šolo. Vsi, tudi otrok, mislijo, da je konec sveta. Kaj bi svetovali?

Najprej to, da imamo velik problem; preveč fiksiramo predstave o tem, kako bi moralo biti. V resnici je povsod tako. Tudi v partnerskem življenju. Glavo si napolnimo z romantičnimi filmi in ker jim naša resničnost ni podobna, je vsega konec. Pa ni ravno tako. Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič vedno pravi, da se je otroku in učitelju treba pridružiti tam, kjer je. Mu torej ne razlagati: »Hej, ne glej tega tako, to je brezzveze!« Pridružiti se mu moramo v stanju, v kakršnem je, v strahovih, skupaj iskati rešitve in predvsem opozoriti na mostove, alternativne poti do istega cilja, pokazati svetove, ki se mu morda zdaj zdijo še nedosegljivi. To je naloga nas odraslih. Slovenci pa nenehno vrednotimo, svojega otroka primerjamo s sosedovim. Pri čemer sploh ne izhajamo iz sebe! Ni čudno, da se v svoji koži počuti vedno slabše. Vloga staršev je, da možnosti kažejo, ne da jih izničujejo. Akademska vedenja niso merila človečnosti.