Ali bi lahko sploh potegnili črto in enoznačno pojasnili, zakaj ljudje varamo? Ali imajo prešuštniki skupni imenovalec?

Težko bi rekla. Velja sicer splošna teorija, da moški vara, da bi zunaj odnosa poiskal potrditev, ki jo doma pogreša, želi si biti opažen, cenjen. Ženska pa praviloma vara, ker je odnos doma že izzvenel, a ga je težko končati, zato drugje išče oporo, da laže konča zvezo. 

Če je odnos samo sobivanje, bo zelo verjetno nastala praznina, ki jo bosta partnerja hotela nekje zapolniti. Tako je tudi z odvisnostjo od alkohola, droge, zlorabo tehnologije – tudi to je nekakšno varanje, ki izvira iz odsotnosti odnosa. S partnerjem začnemo izgubljati stik in se umaknemo v svoj svet. Pomembno je tudi, kakšen odnos smo imeli s starši med odraščanjem. V vsakem človeku je naravna potreba po navezanosti, in če se naši starši niso odzivali nanjo, tudi pri partnerju ne bomo tega iskali, potešitev pa bomo potem iskali drugje.



Kompromisi naj bi bili srce zakona. Nekateri pa pravijo, da vodijo v nenehno prilagajanje, nezmožnost, da sebe izživiš, dolgočasno rutino.

V odnosu ni pravil. Če bomo brali knjige, kako voditi uspešen zakon, bomo pogrnili. Kakor da bi dobili navodila, kako čutiti sami sebe. Kako čutiti lastno telo, vemo samo mi sami. V partnerstvu sta dve osebi, ki morata čutiti sami sebe in skupen odnos. To je skupna rast, skupna odločitev, pripadnost osebi, h kateri gremo vedno, ko smo v stiski, ker se tam počutimo varne. Kjer si upamo biti ranljivi in zaobiti obrambni sistem. In vsakič znova se bomo odločali, kako se soočati s strahom, in si partnerju upali povedati, kaj si mislimo. V odnos moramo biti sposobni vlagati, z ranljivostjo pristopati k drugi osebi. Če smo sposobni tega napora in je odziv tudi na drugi strani, je veliko manj možnosti za varanje. Takšen odnos postane ekskluziven, ker ga dve osebi gradita vsak dan znova, vsak dan sestavljata svoj intimni ples. 


Velja, da je varanje beg iz nezadovoljstva, da varajo samo tisti v nesrečnih zakonih. Pa vendarle varajo tudi tisti v srečnih, takšne jih vsaj opisujejo. Kaj jih potisne čez mejo dopustnega? 

Težko bi rekla, da je zakon srečen, če iz njega bežijo. Odvisno seveda, kako pojmujejo srečo – je sreča zanje to, da imajo dva avtomobila, otroke, uspešno kariero, sta zadovoljna po družbenih normah? Ali je sreča to, da si vedno iskren? Tudi otrok pride k mami po tolažbo, potem ko je padel in se potolkel. Ve, da bo tam sprejet. Tudi ko smo odrasli, v nas še vedno tlijo primarne želje, da smo sprejeti in slišani. Da te bo partner razumel, ko prideš domov in mu poveš, da si dobil odpoved.


Ko si prevaran, si prevaran, ne glede na to, ali se je zgodilo iz potrebe po seksu, ljubezni, pomiritvi. Boli. Takrat si izdan, izgubil si zaupanje, sam si v tej grozi. Težko je najti pot nazaj, vendar je mogoče.


Nekoč so ljudje vstopali v zakone mladi in neizkušeni, zato nezvestoba morda niti ni tako presenečala. Danes vstopamo v resne zveze bolj zreli, pa tudi ločitev ni več tabu. Zakaj torej raje ne odidemo, preden partnerja prizadenemo? 

Časi so se res spremenili in v odnosih smo zahtevnejši, kar je pravilno! Zdaj imamo veliko več informacij in usmeritev, nismo skupaj zgolj zaradi praktičnega preživetja, ampak si želimo drug drugemu dati lepše življenje, deliti srečo, strah, stisko. Ni več pomembno samo, ali hiša stoji. 

Kljub temu pa še vedno premalo govorimo o čustvih. Vsi se zelo hitro ustrašimo zavrženosti, zato raje vztrajamo v odnosu, tudi ko nekdo vara – samo da nismo sami. Raje tiho trpimo. Mnogi v stiski poiščejo hitre rešitve, drugo osebo, morda pijačo. Nihče si ne želi zapustiti zgodbe, v kateri sta nastali hiša, družina itn. Skočiti v neznano. Ampak ko dejansko stopimo v stik s seboj, s svojim telesom, ko dejansko začutimo, kaj nam je prevara storila, takrat ni nič več pomembno. Spakiramo in gremo. Šele ko povežeš telo in um, začutiš ves sram, gnus, razvrednotenost, ponižanost. 


Če varajoči ne želi zapustiti partnerja in si želi odpuščanja, je sploh mogoče kdaj v odnos povsem povrniti zaupanje? 

Najprej mora oseba, ki si želi odpuščanja, v polnosti vse skupaj priznati. Iskreno obžalovati. Se ne izgovarjati, češ, saj je bil samo seks. Potrebna je dolgotrajna terapija, da tudi tisti, ki je varal, dojame, koliko je sebe in svoje telo razvrednotil, ko je hodil po tolažbo drugam. Kakor da bi otrok hodil po tolažbo k sosedovi mami. Čisti kriminal! 

Nekateri pari zmorejo prebroditi to obdobje tudi sami, a priporočljivo je, da ju vodi terapevt. Zaslužita si to pomoč! V stiski sta namreč že bila, a je očitno nista znala rešiti, zato je pomoč nujna zdaj. Treba je ugotoviti, kje sta izgubila drug drugega. Nihče ne gre v zvezo z namenom, da bo varal, pa se je to vendarle zgodilo. Treba je izvedeti, zakaj. 



A vendarle se zdi, da nekateri že vkorakajo v razmerje, vedoč, da tam ne bodo ostali, drugo osebo pa prepričujejo, da si želijo trajnosti. 

Vsi v partnerstvu iščemo podobno vzdušje, kakršno smo imeli doma. Takšni vzorci se ponavljajo, tudi travme, pa čeprav se sliši absurdno – zato, ker bi radi v partnerstvu vse to podoživeli, a drugače, z novo izkušnjo. Pomembno je, da ozavestimo, od kod prihajajo stiske, in se zavedamo, da lahko kot odrasli danes delujemo drugače. Sicer bomo tudi v naslednjem in še naslednjem odnosu ravnali napačno. Enkrat bomo varali mi, novi partner bo morda varal nas. Zgodba se ponavlja, tako ali drugače, ker se v stiski ne znajdemo. 


Ko je prevarani prizadet, verjetno nobena tolažba ali razlaga ne omili njegove bolečine. Ali pač? Je vzrok za varanje sploh pomemben? 

Ko si prevaran, si prevaran, ne glede na to, ali se je zgodilo iz potrebe po seksu, ljubezni, pomiritvi. Boli. Takrat si izdan, izgubil si zaupanje, sam si v tej grozi. Težko je najti pot nazaj, vendar je mogoče. Tisti, ki je bil prevaran, mora čutiti, da drugi ve, kako je bilo njemu doživljati vse to. 


Vsi v partnerstvu iščemo podobno vzdušje, kakršno smo imeli doma. Takšni vzorci se ponavljajo, tudi travme, pa čeprav se sliši absurdno – zato, ker bi radi v partnerstvu vse to podoživeli, a drugače, z novo izkušnjo.


Nekateri, ki so preboleli hudo bolezen, pravijo, da so šele po zahtevni preizkušnji zaživeli polno in zadovoljno, da zajemajo življenje z veliko žlico. Bi lahko rekli, da nekatere tudi po tako boleči izkušnji, kot je prevara, čaka bolj izpopolnjujoča zveza?  

Drži, a je odvisno, kaj naredimo z vsem tem. Če bolezen samo preživimo in jo pozdravimo, nima takšnega učinka. Ali ko alkoholik samo preneha piti, odvisnosti pa ne zdravi. Tako je tudi po varanju, če ga samo razkrinkamo in se trudimo živeti naprej. Odnos je samo še slabši, ker smo težave pometli pod preprogo. Če se ne dotaknemo tistega, kar nas je pripeljalo do prelomne točke, in se samo obtožujemo, ne bo premika. Za odnos sta vedno odgovorna oba. Treba je ves čas biti v stiku s samim sabo in partnerjem. Sicer vse skupaj postane rutina in dolgčas, kot ste prej omenili.


Pravite, da sta za odnos vedno odgovorna dva. Tudi za varanje? Krivde torej ne nosi samo tisti, ki je varal? 

S krivdo ne pridemo daleč, ne bo nas odrešila. Pomembno je, kaj bomo naredili s priznanjem, odkritjem. Tudi oseba, ki je varala, je imela svoje stiske, ki jih je reševala napačno. Seveda pa je vsak odgovoren zase in se mora zavedati, da je takšno ravnanje nedopustno.