No, a ni to fajn? Veste, v imenu svobode (ki to seveda ni) se dogajajo največji idiotizmi: ta z uro je bolj ali manj nepomembna, ampak kadar politiki ne vedo, kaj bi (in praviloma ne vedo pri zelo pomembnih stvareh), odločitev prepustijo drugemu rangu odločevalcev. Takih primerov je v slovenskem šolstvu, zdravstvu in sociali veliko. V imenu svobode.

Želim pa povedati nekaj drugega, bistveno bolj pomembnega: minula dva praznika sta me prizemljila. In zopet sem ugotovila, da smo res v razkroju. Večina ljudi, kot smo lahko videli po televiziji, sploh ne ve, da je 31. oktober dan reformacije (tudi srednješolci ne!), so mislili, da je dan čarovnic, kajti »mi gremo na čarovnice, ha, ha, ha«, so porekli. A ni fajn? Oprostite, meni se zdi to prostaško, da človek v življenju predvsem blodi ter išče pravice in užitke. Potem pa prvi november, za katerega tudi mladi niso najbolj jasno vedeli, čemu je namenjen, malo manj mladi pa so na ta dan prirejali piknike, takšna »pomembna« druženja z dobro pijačo in jedačo, so nam povedali na televiziji, dasiravno jim jo je zagodel dež. Mislim, da smo izgubili kompas. Očitno nam je ta neoliberalistični red odpihnil še zadnje atome zdravega razuma in razumevanje, kaj je prav, kaj je norma civilizirane družbe in smisel bivanja. Pa saj je vendarle nespodobno na dan, ki je namenjen spominu na naše pokojne, na dan, ko se je pač »uzakonjeno« približati našim najdražjim (če že med letom ne utegnemo!), prirejati zabave oziroma ga okronati s požrtijami in pitjem, kar tudi sicer Slovenke in Slovenci najraje počno. 



Hja, zakaj bi pač ta dan izpustili iz svoje rutine?! To razumem, ampak nekdo v tej državi bo tudi moral začeti razumeti, da takšna ignoranca, takšna posvojitev neoliberalnega reda pač ne vodi nikamor. No, da ne pozabim: zasledila sem celo reklamne pozive k obisku Žal, povzemam: »Tam na vas ne čaka samo klasična ponudba, kot so rože in sveče, temveč tudi čevapčiči, pleskavice in klasični kostanj.«


Sem mislila, da vrednot, ki se enkrat udomačijo v človeku, ne more izbrisati noben še tako slab spomin. In se da. Vse dobro se da odpihniti.


Zadnjič sem brala intervju z Adijem Smolarjem, ki je med drugim povedal, da ne razume, kako je lahko sredi tedna ob 12. uri ljubljansko nakupovalno središče polno ljudi, ki posedajo po gostilnah ali pač nakupujejo po trgovinah. Ja, saj tukaj ni kaj veliko razumeti: to mnoge osmišlja, za to imajo čas in denar. Potem je še pridal: »Smisel življenja je, da iz sebe narediš dobrega človeka – to je pomembno delo.« Dovolj razumljivo, a vprašanje je, ali ljudje sploh še vedo, kaj to pomeni. Včasih so bile vrednote »preproste«, bolje rečeno jasne in nedvoumne, in se jih je kar prida gojilo, tudi institucionalno, danes ne vem, ali so poštenje, tovarištvo in življenje sploh v glavah ljudi, pa ne mislim samo otrok in mladih, tudi starejših, kajti spomin jih je dodobra zapustil, se mi zdi. Pa sem mislila, da vrednot, ki se enkrat udomačijo v človeku, ne more izbrisati noben še tako slab spomin. Če so res zapisane, v ne vem katerem režnju že. In se da. Vse dobro se da odpihniti. Pri (načetem) človeku.