»Kod pa hodiš? Ne potrebujem več sladkorja, kava je že zdavnaj mrzla!« Kar odrevenela je, ko je zaslišala Milanov glas za hrbtom. Hitro se je obrnila in skoraj prevrnila sladkornico. Zadnji trenutek jo je ujela. Milan jo je sovražno pogledal: »Ne bodi no tako nerodna! Raztresen sladkor privablja mravlje. Bi rada, da bi jih bila spet polna kuhinja, tako kot lani, ko si pozabila zapreti kozarec z medom.« 

S tresočima se rokama je pospravila sladkornico nazaj v element. Vzela je žlico, s katero je mešala, in jo skrbno umila. Milan je še vedno razkoračen stal sredi kuhinje. Kako natančno umiva žlico, na krožniku pa skoraj vsak dan najde sledi prejšnjega kosila. Nikoli ne bo razumel, zakaj ne nosi očal, kadar pomiva posodo. 

Marija se je malo pomirila: »Bi šla pred kosilom na sprehod ob Savinji?« Rada bi ga spravila iz kuhinje. Milan je malo pomislil: »Saj tako nimava drugega. Mimogrede se oglasiva še k Štefanu. Moram se dogovoriti, kdaj nama pride orat.« »Samo oblečem se,« je rekla Marija in čakala, da bo odšel. Toda Milan je stal pri vratih in jo gledal: »Morda bi se tudi jaz preoblekel.« Iz kuhinje je morala pred njim. Pa saj bo čez dan še čas, da sladkornico izprazni in jo temeljito očisti. Ne bi bilo prav, da bi Milan zbolel. Sladkor, pomešan s podganjim strupom, bo vrgla v stranišče. Skoraj sram jo je postalo, ko je pomislila, kakšne misli so jo obhajale in kako je hotela škodovati Milanu. 

Počasi sta hodila drug za drugim po potki, ki je bila tako ozka, da sta se dva komaj srečala. »Tamle za ovinkom rastejo mačice. Mi jih boš pomagal nabrati?« Marija je spet prva pretrgala tišino. Milan je korakal naprej. »Me nisi slišal?« »Seveda sem te! Kako te ne bi, če se pa tako dereš.« »Ja, pa mi nisi odgovoril,« mu je užaljeno poočitala. »Zakaj kar naprej sitnariš? Ti nisem vedno pomagal nabirati?« Ker je bil jezen, je pospešil korak. Marija je ostala tiho in ga poskušala dohiteti. Le kaj si misli, da jo tako napade. Si bo še premislila in sladkornico obdržala! Pa ne, ne bo. To ne bi bilo prav. Kaj pa veš, morda je res pretiravala in vsula preveč strupa. Milan bi lahko imel resne težave. Lahko bi tudi umrl! Ne, ne, tega si že ne bo naprtila na svojo vest. 

Prišla sta do mačic. Drevo je od lani krepko zraslo. Nagibalo se je nad deročo reko. Najlepši cvetovi so bili ravno nad grozečo vodo, ki je bila na tem delu najgloblja. Vsaj tako se je zdelo Mariji. Toda nabiralski duh ji ni dal miru: »Ti me primi, jaz bom pa potegnila tisto vejo k sebi.« 

Rečeno, storjeno. Milan jo je trdno prijel okoli pasu, ona pa se je nagnila daleč naprej in prijela vejo. »Zdaj mi pa pomagaj!« mu je zaklicala. »Sama je ne bom mogla dolgo držati.« Milan je popustil objem in osvobodil eno roko. Tudi sam se je stegnil za vejo. Ravno jo je prijel, ko je Marija izgubila ravnotežje in omahnila v vodo. 

»Pomagaj, veš, da ne znam plavati!« so bile njene zadnje besede. Glava ji je potonila pod vodo. Milan pa je samo stal in gledal. Tisti trenutek ni v sebi zaznal nikakršnega strahu ali potrebe po pomoči. Njegovi občutki so bili prej podobni zadovoljstvu kot obupu. Marijina glava se je še enkrat pokazala na površju. Krčevito se je borila za življenje. On pa je nepremično stal. Roke je zakopal globoko v žepe in opazoval smrtni boj svoje žene. Marija je krilila z rokami, brcala z nogami, toda tok reke je bil premočan. Voda ji je vdirala v pljuča. Videla je Milana, kako stoji na bregu in se ne meni za njeno stisko. Njena zadnja misel je bila: »Jutri si bo skuhal kavo in si jo močno posladkal.« 


*Z zgodbo Vrba žalujka je na enajstem Oninem natečaju leta 2007 zmagala avtorica Milojka Mohor. Rdeča nit natečaja je bila Zakaj ima ta sladkor tako grenak priokus? 

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Dama s tremi nogami.