Tako! Torej tu bom vedrila, dokler me ne bodo vertikalno pospremili v onstranstvo. To je torej to! Zadnji bivanjski stadij, dokončno odlagališče sanj. Tistih nikoli in tistih skoraj uresničenih. Kaj že pravijo? Sanje so cilji jutrišnjega dne? Toliko sanj je bilo, tolikoʻjutrišnjih dni’ in toliko nepremostljivih prepadov med enim in drugim. Cilji in vse želje, ki so ostale na pol poti, pozabljene, izbrisane, nikoli dosežene. Pa vendar je ostalo toliko neizsanjanega! Kam naj s tem?« 

»Gospa, novi ste tukaj,« prijazni glas upravnice me zmoti in prekine tok mojih misli. »Ko boste odložili prtljago in se namestili, se oglasite v prvem nadstropju v moji pisarni, da vas seznanim z vsemi podrobnostmi bivanja v našem domu. Mimogrede, sem Emilija Marsetti in sem odgovorna za dobro počutje vseh stanovalcev kakor tudi za vse ostalo. Pozdravljeni in dobrodošli med nami! Upam, da vam bo pri nas v Sončnem domu všeč.« 

Mehanično sežem v njeno ponujeno dlan, se medlo nasmehnem in samo pokimam. Navidezno se vdam v usodo. Prepustim se. Nekako bo že. Življenje teče. Naprej. Najprej naj za božjo voljo mine ta dan, potem prvi teden, potem neham šteti. »Če ne bom prej mrknila.« 

Jedilnica. Štiri mesece kasneje. Sedim ob oknu, zunaj je eden tistih turobnih pozno­jesenskih dni, ki pa so mi bili vedno všeč. Temačno, megleno je in iz nizko spuščenih oblakov rahlo prši. Notri je prijetno toplo. 

Običajno pri mizi sedim sama. Zdaj so se tudi drugi že navadili, da nisem med najbolj družabnimi. Od nekdaj imam lastnost, da se nekako odmaknem. Lastnost »biti neopazna« so mi vile rojenice položile že v zibko. »Bitje, na katero se ne ozirajo in – ja, za katerim se ne ozirajo, ha! Lahko bi bila dober detektiv ali tajni agent. Tudi pravljičnega čudežnega plašča za nevidnost ne rabim. Ker ljudje ponavadi gledajo skozme. In to mi je kar prav. To je postala moja ʻželezna srajca’, moja tipična značajska lastnost.« 

Opazujem novince (kako smešna beseda za starce in starke, ki so tako kot jaz prišli sem čakat Matildo). Ravno tako so izgubljeni, kot sem bila tudi jaz prvi dan. Presojam, ocenjujem, predalčkam. Nič se ne zgane v meni. Nobene sorodne duše ne začutim. Valovna dolžina mojih pričakovanj ostane brez odziva. Podobna je sidru, ki tone v neskončno globino oceana, pa ni dna, ki bi ga ustavilo. 

Poberem berglo in menjam sceno. Počasi krevsam v knjižnico. Poiščem polico, kjer piše Poezija, in se ustoličim na oblazinjeno klop, toda ne morem brati. Danes ne. »Utrujena sem. Tako zelo prazna. Melanholična.« Enostavno obsedim in vegetiram. 

Nasproti mene neki moški osebek dvigne iznad knjige svetlečo se plešasto glavo. Obraz  ima še kar simpatičen. Zmerno naguban. Ni pa lep. Oči so skladne, premišljene. Za trenutek njegov pogled obvisi na meni. Nasmehne se mi. »Da ni morda njegov nasmeh namenjen komu drugemu?« Ozrem se, ali se ni morda zmotil. »Ne, ni se!« Sama sva v čitalnici. Pet metrov od­daljena drug od drugega. Prisiljeno se nasmehnem nazaj in se navidezno zatopim v knjigo. 

Toda ne berem. Danes se me Beseda ne dotakne. Zgrabi me nostalgija. Spomini. Neko davno, že skoraj pozabljeno hrepenenje. Čeprav sem svojo ljubezensko poezijo že zdavnaj izživela. Prav tako svoje strasti, dotike teles, še bolj pa dotike duše. Teh ni bilo veliko. So pa neizmerno bolj dragoceni kot vsi drugi dotiki. Ne pozabiš jih. Zaklenjene hraniš v najglobljem kotičku srca in so samo tvoji. Iz naftalina spominov jih potegneš kot redke bisere. Toda le zelo zelo poredko. 


*Z zgodbo Dama s tremi nogami je na dvanajstem Oninem natečaju leta 2008 zmagala avtorica Sabina Majcen. Rdeča nit natečaja je bila Eden je bil pravi.  

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.