Pričakovanje intervjuja z Anoushko je bilo veliko, kajti prvi transcendentni občutek zvoka inštrumenta, ki ga zahodna tradicija dolgo ni poznala, mi je ponudil ravno sitar. Morala sem jih imeti kakšnih 14. Moški, ki je na koncertu v telovadnici lokalne šole igral nanj, je omenjal nekega mojstra z imenom Shankar. In ime je ostalo v ozadju vse do trenutka, ko sem njegovo ime leta kasneje dejansko zasledila v medijih.
Glasba, ki popelje v višave
Ravi Shankar, indijski sitarist, ki je leta 2012 umrl star 92 let, je bil virtuoz in skladatelj, ki je med zahodno občinstvo ponesel strast do ritmično živega, melodičnega klasičnega glasbila. Do srede sedemdesetih let prejšnjega stoletja je z njegovim zvokom že ustvaril živahen trg, ki so ga pograbili izvajalci zahodne popularne glasbe. George Harrison iz skupine The Beatles, skladatelj Philip Glass, Shankar pa je sodeloval tudi z izjemnim violinistom Yehudinom Menuhinim, flavtistom Jean-Pierre Rampalom in saksofonistom Johnom Coltranom.
Vstop na zahodni trg je bil šok tudi za Ravija: »Po eni strani,« je povedal v intervjuju leta 1985, »sem imel srečo, da sem ustvarjal v času, ko se je družba začela spreminjati. In čeprav je bilo v mnogo ozirih hipijsko gibanje površinsko, je bilo v njem tudi veliko iskrenosti, energije. Kar pa me je najbolj motilo, je bila zloraba drog. In njeno prepletanje z glasbo. Bolelo me je, ko sem videl, da našo klasično glasbo mnogi razumejo zgolj kot obliko zabave. Ljudje so prihajali na moje koncerte zadeti. Sedeli so v občinstvu, srkali svojo kokakolo in se poljubljali z dekleti. Počutil sem se ponižanega, zato sem velikokrat s sitarjem vred odkorakal z odra. Želel sem si, da bi razumeli, da za užitek niso potrebne droge. Poslušajte, dajte mi priložnost, sem govoril, sitar sam vas lahko popelje v višave!«
Striček George
Anoushkin glas je poseben, kot inštrument, ki ga igra. Njen oče, prva mednarodna indijska glasbena zvezda, je neizbrisno zaznamoval njeno življenje. Instrument je bil pravzaprav način, da je z očetom sploh navezala globlji stik. Menite, da bi ga sploh igrali, če bi v resnici ne želeli človeka za njim? »Z očetom sem za časa svojega življenja, sitar sem začela igrati pri šestih letih, ustvarila izjemno globoko vez. Bil je moj učitelj, moj 'guru',« pove za Ono. »Ne znam odgovoriti, kako bi bilo, če bi naju ne zbližal ravno sitar. To je namreč edina resničnost, ki jo poznam. Kar pa seveda ne pomeni, da je bilo moje življenje, ker je bil ravno on moj glasbeni učitelj, kot iz gradu na oblakih. Še daleč ne! Živela sem povsem običajno življenje.« Kolikor je pač lahko običajno življenje tisto, v katerem Georgea Harrisona kličeš striček George.
Sestra Norah
Ravi jih je imel 61, ko se je rodila. Nastala je kot plod ljubezni, ki jo je čutil do Sukanye Rajan, takrat mlade, nadarjene in tradicionalno šolane pevke. Menda ji je pogosto govoril: »Ko me ne bo več, ne čakaj predolgo, da bi se ponovno rodila zame.« Med njima je bilo 34 let razlike. Anoushka se je rodila osem let pred njuno poroko, še prej pa je bilo v Ravijevem razmerju z njujorško producentko Sue Jones ustvarjeno še eno novo, fantastično življenje, in sicer glasbenice, vrhunske pevke Norah Jones.
Ko jih je imela 16, je Anoushka prvič spoznala sestro Norah, takrat osemnajstletnico. Ves čas sta sicer vedeli druga za drugo, a se dolgo nista srečali. Kakšen je vajin odnos danes? »Kakšen naj bi bil?« začudeno vpraša. »Sestri sva. In takšen je tudi najin odnos.« Proces je bil na začetku sicer zahteven, a šele ko sta se začeli spoznavati in se doživljati kot prijateljici, je steklo. »Z lahkoto sva se povezali,« doda. »In povezani ostajava vse do danes.«
Dovolj je tišine
Anoushka v Londonu živi s svojo družino. Poročena je z britanskim režiserjem Joeom Wrightom. Ko gleda novice, ki jih mediji objavljajo o spolnem nasilju v Indiji, je žalostna. Ker to njeno državo predstavlja kot brutalno. A ni. Pa vendar, čutite v Evropi boljši, spoštljivejši odnos do žensk, smo Evropejke že tam, kjer bi »morale« biti? vprašam. Glasno se zasmeji in reče: »Niti približno! Odnos do žensk je tukaj drugačen le v niansah.«
Pred leti je odkrito govorila o spolni zlorabi, ki jo je doživela v otroštvu. »Morala sem spregovoriti,« pove. »A ne zato, ker bi iskala pozornost, temveč ker sem želela zlorabljenim ženskam sporočiti, da ni z njimi nič narobe, hotela sem jim dati moč za odločitev, da je tišine dovolj.« Sama podrobnosti nikoli ni razlagala. Vemo le to, da jo je zlorabljal družinski prijatelj, a da ji je pomoč družine dala svobodo, da o tem danes lahko govori in mirno živi.
Upanje in človečnost
V soboto bomo njeno virtuoznost slišali v družbi Manuja Delaga na hangu (akustičnem kovinskem tolkalu) in elektronskih bobnih, Sanjeeva Shankarja na šehnaiju (lesenem inštrumentu indijske, pakistanske in bangladeške tradicije, ki je podoben oboi) in Toma Farmerja na kontrabasu in klaviaturah.
Album Zlata dežela je njeno sporočilo, da upanje in človečnost lahko premagata stiske posameznikov. Milijoni ljudi, ki preganjani iz svojih domov iščejo varno zatočišče, niso politično vprašanje, temveč humanitarna katastrofa, je prepričana. »Vem, da ne morem spremeniti sveta,« zaključi, »a imam pravico povedati, kaj je narobe. Trudim se imeti pozitiven vpliv na svet, v katerem ustvarjam.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: