Včasih sanjam v jeziku, ki ga ni

Ko sem nazadnje poslušala vaš prejšnji plošček, Medinteran, nekaj dni nepretrgoma, to že moram priznati, me ni jenjalo spreletavati, kako vendar je mogoče, da vaša glasba ne veje iz vsakega radia. Iz pesmi Sredozemlja ste naredili presežke, ki zadostijo najbolj občutljivim in kritike radodarnim ušesom. Glasba je že desetletja del vašega življenja, zakaj niste naš izvozni artikel številka ena, če mi dovolite malo kapitalistične logike?

Zakaj nisem izvozni artikel? Hm … Moram priznati, da bi takšno vprašanje, zastavljeno pred leti, izdatno napojilo moj ego; zdaj, ko je že ukročen, mi ne dela več težav. Sicer pa vemo, kako je s tem; zvezde se kujejo samo v pop glasbi in v tisti klasiki, ki koketira s slednjo – seveda obstajajo izjeme – vse ostalo je prepuščeno obrobju. To se dogaja v veliko večjih deželah, kot je Slovenija, in zakaj se ne bi tudi tukaj? Saj smo vendar odlični posnemovalci vsega, kar prihaja od zunaj, zlasti z Zahoda. Pesmi, ki jih izvajam s svojo skupino, bi marsikdo z veseljem poslušal, če bi prišle do njega; koncertov ni neskončno veliko, za radio pa očitno nismo dovolj zanimivi. Ne samo mi. V Sloveniji je nekaj skupin in posameznikov, ki bi si zaslužili večjo podporo medijev, a so prepuščeni lastni iznajdljivosti in naključjem.

Nocoj boste v Klubu Cankarjevega doma nastopali s preverjenimi »soigralci«, skupino Della Segodba. Predstavili boste svojo novo ploščo aMANDOLAT. Ponovno krasna igra besed. Kako ste izbirali skladbe? In predvsem, kako izbirate naslove ploščkov? Ste hodeči scrabble, če mene vprašate. 

Takoj po izidu MEDINTERAN-a mi je bilo jasno, da bom v naslednji etno-projekt vključila tudi Panonijo, vsaj tisti del, ki mi je fizično blizu. V Lendavi, kjer živim že deset let, se srečujejo in prepletajo štiri kulture: slovenska (prekmurska), madžarska, hrvaška (međimurska) in romska ter njim pripadajoči jeziki in običaji. Nekoč je bila zelo pomembna tudi judovska. 

Na ploščku so torej, poleg pesmi iz sredozemskih in balkanskih pokrajin, ki so moje, odkar vem zase, tudi tri pesmi iz panonskih predelov: prekmurska, međimurska in madžarska. Naslov ploščka pa … Potem ko sem jih na list naškrabala vsaj petdeset in jih nato še obrnila in premešala in jim tu in tam kaj odščipnila ali dodala, sem se odločila za nekaj sladkega in dišečega in, vsaj upam, politično korektnega. Mandolat je vrsta turškega medu, aman pa je medmet, ki se pogosto pojavlja v pesmih balkanskih dežel. Hodeči scrabble? Recimo. Hvala za kompliment. 

Nikoli nobenega jezika ne moreš obvladati, lahko se ga samo učiš. Celo življenje. 

Ste ženska, ki ljubi jezike. In oni vas. Nekaj recipročnosti že mora obstajati, ko pa vse pesmi pojete v originalih. Ne tako kot mnogi pevci, ki naštudirajo samo besedilo aktulne skladbe, vi ste pri preučevanju porekla pesmi naravnost pikolovski, imam občutek. V kolikih jezikih se morete sporazumevati? Faktografski podatki so za nas pač strašansko zanimivi. 

Od otroštva govorim dva, resda sorodna jezika, ki sta se jima kmalu pridružili, zahvaljujoč šolskemu sistemu, ki je to omogočal, italijanščina in angleščina, pozneje v gimnaziji še francoščina, eno leto celo nemščina, pa latinščina. Med študijem pa, poleg francoščine in latinščine, še španščina in, eno leto, starogrščina in makedonščina. No, za višnjo na torti, še novogrščina, v Grčiji, seveda, zelo resno in študiozno. V Lendavi sem opravila z odliko 100-urni tečaj madžarščine, sicer si madžarske pesmi ne bi upala peti. Sporazumevam se recimo v petih, šestih jezikih, berem in razumem pa jih še več. Bolgarščina mi, recimo, ni tuja, ker je bližnja sorodnica makedonščine. Toda nikoli ne rečem, da kak jezik obvladam. Nikoli nobenega jezika ne moreš obvladati, lahko se ga samo učiš. Celo življenje. In ne domišljam si, da je moja izgovorjava jezikov, s katerimi se ne ukvarjam (turščina, albanščina) popolna; s pomočjo naravnih govorcev sem se samo kar najbolj poskušala približati izvirniku. 

Kaj vam pomeni petje? Čisto osebno, ko ste na odru, ko podajate plod raziskovanja, potapljanja v tuje dežele, zgodbe ljudi, ki jih niste (s)poznali?
Pojem, odkar vem zase. Nikoli se nisem spraševala, zakaj. Zdi se mi, da so v temeljih človeškega početja – tudi tistih najpomembnejših dejanj – vedno iracionalni vzgibi. Otroci po navadi pojejo, kar jim je všeč, pesmi, ki jih pogosto slišijo v svojem okolju. Kot otrok sem pela popevke, v slovenščini in srbohrvaščini (katerih besedila so bila takrat, v 60. letih prejšnjega stoletja, na bistveno višji ravni, kot je večina sodobnih) in ljudske pesmi. Tem sem ostala zvesta, čeprav sem svoj repertoar razširila tudi na avtorsko pesem, ki je blizu šansonu. V ljudskih pesmih je veliko arhetipskega. Seveda jih lahko poje vsakdo, ki so mu všeč, toda nekaj znanja o pripadajoči kulturi, nekaj vpogleda v preteklost pa menda ne škodi, kajne? Nekateri pevci imajo samo glas – samo grlo, kot rečejo Makedonci – nekateri pa znajo z njim izraziti odtenke razpoloženj. 

Pri nas ni bilo katedre za novogrščino, torej sem se morala znajti po svoje; že med študijem sem za eno leto, v lastni režiji, odpotovala v Solun in se tam od prvega dne bivanja intenzivno učila jezika. 

Od kod ta vaša neustavljiva želja po raziskovanju? In obenem silna produktivnost. Sploh kdaj spite? Saj ste vendar obenem tudi cenjena prevajalka!
Če utegnem spati? O ja, in to z veseljem. Ker sem bolj nočne sorte, se moje spanje razpotegne tja do devete, če ne še čez. Kar je po svoje škoda, ker je zgodnje jutro, ko se svet prebuja, nekaj najlepšega. Glede produktivnosti … Hm… Zdi se mi, da ni sile, poznam ljudi, ki imajo za sabo bistveno večjo količino. Res pa je, da delujem na dveh področjih, in čeprav ju nenehno povezujem in prepletam – za to pač potrebujem več energije in časa, kot če bi, denimo, samo prevajala. Ja, glasba in literatura sta deželi, kjer sem doma, in ko že omenjam literaturo, naj poudarim, da jo tudi pišem, predvsem poezijo, za mano sta dve pesniški knjigi in letos jeseni bo, upam, zunaj tretja. In če se prestavim v zemljepisne vode, moram pristaviti, da sta tudi Mediteran in Balkan področji, kjer sem doma, da me nanju vežejo poreklo in, znova, tisti iracionalni vzgibi, ki sem jih že omenjala, zato vam ne znam, zagotovo ne z nekaj skopimi besedami, pojasniti, od kod ta želja po raziskovanju. Vem samo, da me vse, kar je povezano z njima, srčno zanima in da je tako že od nekdaj. 

Zakaj vam je ravno Grčija tako zelo blizu? Od kod sla po spoznavanju tančin njihovega jezika?

Grčija? Verjetno se je ta ljubezen začela v otroštvu, ko smo doma poslušali grške popevkarje iz 60. let; oče je namreč navdušeno kupoval plošče na 45 obratov, in med njimi so bile tudi grške popevke, priljubljene zlasti v južnih pokrajinah nekdanje skupne domovine. Tudi zven jezika mi je bil všeč. Pri nas ni bilo katedre za novogrščino, torej sem se morala znajti po svoje; že med študijem sem za eno leto, v lastni režiji, odpotovala v Solun in se tam od prvega dne bivanja intenzivno učila jezika, nato, po diplomi, pa sem se vrnila v Grčijo, takrat v Atene, in v malce udobnejši različici, kot štipendistka mednarodne fundacije. Hodila sem tudi na predavanja iz etnologije, zanimala me je zlasti grška ljudska kultura, odkrila sem tudi šolo za grško tradicijsko glasbo, ki jo je takrat vodil izjemen poznavalec bizantinske cerkvene in grške ljudske glasbe Símon Karás. Povedanemu na rob: brez Grčije si Sredozemlja pač ne moremo zamisliti. 

Grčije, kakršno sem spoznala – imela sem veliko srečo – v 70. letih prejšnjega stoletja, ni več. Tudi Kosovo mojega otroštva je izginilo. Isto velja za Črno goro, Makedonijo, Beograd, Istro, ki je še vedno konstanta, saj v Izoli živi moja mama, v njenem hrvaškem delu imamo sorodnike. Pokrajine mojega otroštva so se za vedno usidrale v moj spomin, tega mi pač nihče ne more vzeti. 

Kako se počutite v Sloveniji? Je lakoti vašega ustvarjalnega uma zadoščeno?
Lakoto ustvarjalnega uma lahko potešim kjerkoli, celo v puščavi brez oaz bi jo lahko nasitila. Zato bi lahko živela kjerkoli. Že res, da se fizični svet, iz katerega izhajam, dá umestiti v natančno določene zemljepisne koordinate, toda res je tudi, da je ta svet prepredel vse kotičke mojega bitja in da je vir mojega navdiha. Grčije, kakršno sem spoznala – imela sem veliko srečo – v 70. letih prejšnjega stoletja, ni več. Tudi Kosovo mojega otroštva je izginilo. Isto velja za Črno goro, Makedonijo, Beograd, Istro, ki je še vedno konstanta, saj v Izoli živi moja mama, v njenem hrvaškem delu imamo sorodnike. Pokrajine mojega otroštva so se za vedno usidrale v moj spomin, tega mi pač nihče ne more vzeti. Miru, ki ga potrebujem za ustvarjanje, pa imam v Lendavi na pretek. Nasploh mi je tukaj dobro in lepo.  

Česa se veselite v pričakovanju nocojšnjega večera?
Vsakega koncerta se veselim, vsak koncert je zame dragoceno doživetje. Ob glasbenikih, ki me podpirajo in radodarno ter virtuozno dopolnjujejo zgodbe, o katerih pojem, še zlasti. Naj jih imenujem: Luka Ropret, Vasko Atanasovski, Marjan Stanić in Nino de Gleria. Veselim se poslušalcev, ki bodo prišli, veselim se njihove naklonjenosti. 

Sanjam v tistih jezikih, ki so mi blizu: poleg slovenskega, seveda, so tu še srbščina, črnogorščina, grščina, makedonščina, francoščina, italijanščina. In, kar je še posebej zanimivo, včasih v kakšnem jeziku, ki ga ni. Hočem reči, ki ga ne poznam. 

Ko se bodo ugasnile luči in boste ponoči legli v posteljo, bo za vami še en večer na odru. Katero pesem poslušate sami, da si umirite brbotajoče misli, katero knjigo vzamete v roke?

Ko bom v jutranjih urah legla v posteljo, bom poskušala čimprej zaspati in sestaviti nekaj uric blagodejnega počitka, kajti jutri ob 12.00 nastopam z Luko Ropretom na odprtju Dnevov knjige. Zato, da umirim brbotajoči um – ko je to potrebno in zaželeno – pa imam najraje tišino. Tišino. Tudi pavze, ki jih pozna ljudska glasba in ki se jih tako zelo boji sodobna pop (in še kakšna) glasba, obožujem. Glasbo delam ali jo poslušam, za kuliso je ne potrebujem. 

V katerem jeziku sanjate?

Sanjam v tistih jezikih, ki so mi blizu: poleg slovenskega, seveda, so tu še srbščina, črnogorščina, grščina, makedonščina, francoščina, italijanščina. In, kar je še posebej zanimivo, včasih v kakšnem jeziku, ki ga ni. Hočem reči, ki ga ne poznam. Včasih sem si zjutraj, še sveža od sanj, zapisovala cele stavke v neznanih jezikih. In isto velja za glasbo. Včasih se zbudim in še slišim melodijo, ampak bi si jo morala takoj zabeležiti, posneti. Tega pa seveda ne storim. In večina teh reči potem izpuhti. Škoda? Morda ... Saj res, tole o jezikih, ima to zvezo s ciklusom reinkarnacij? Ali se to sliši malo preveč obrabljeno? Kdo bi vedel.