Tistega večera me je obiskal mladenič, ki me je dobrovoljno prevažal po mestu, da bi videl, kako mi gre. Kurtu sem povedala, da imam obisk, in šla sva nazaj proti hlevom. Sedela sva in med klepetom opazovala mavrično prelivanje modrih in oranžnih odtenkov večerne zarje. Bila sem izžeta po celodnevnem delu. Kurt me je neumorno podil od staje za krmljenje do kamel, ograde in nazaj. Oplela sem vrt, s škarjami porezala skoraj dva kilometra pirnice, ki se je razrasla ob robnikih, po okrogli jasi vodila kameljo ježo brez­številnih zoprnih turistov ter čistila, pomivala, drgnila in dvigovala stvari, dokler nisem imela občutka, da se bom kar sesedla od utrujenosti. Delovni tempo se ni upočasnil niti za minuto, Kurt je z budnim očesom spremljal moje delo. Na trenutke je momljal, da mogoče bom za kako rabo, na trenutke pa me je na ves glas zmerjal pred zmedenimi turisti, ki v zadregi niso vedeli, kam naj gledajo. Prezaposlena sem bila z delom, da bi imela čas razmišljati, ali bom zmogla prenašati tak odnos osem mesecev, a ko sem se pogovarjala s svojim mladim prijateljem, sem čutila, kako globoko v meni brbota vsa jeza, ki sem jo čutila do Kurta. Pizdun arogantni, sem pomislila. Skopuški, obsedeni, zlovoljni, godrnjavi zoprnik. Sovražila sem se zaradi svoje preklemane strahopetnosti v odnosih z ljudmi. To je tako ženski sindrom, ta šibkost živali, ki so od nekdaj plen. Nisem bila dovolj agresivna, nisem se mu dovolj postavila po robu. In zdaj to nemočno notranje jezno jecljanje. Nenadoma je izza vogala privršal Kurt – prikazen v belem, ki se je z velikimi koraki pomikala bliže. Njegov bes sem začutila, še preden naju je dosegel, in vstala, da bi se soočila z njim. Tresoči prst je uperil v mojega prijatelja in zasikal skozi stisnjene zobe:

»Ti, da mi zgineš od tu. Ne vem, kdo za vraga si ti. Nihče ne sme priti sem, ko je tema. Ziher te je Fullarton poslal sem, da bi šnofal, kaka sedla za kamele mam!«

Nato se je zasrepel vame. »So mi povedli moji viri, da si že bla tam. Če za mene delaš, nimaš kaj k njim hodit – nikoli. Ti je to jasno?«

In potem mi je počil film. Ni hujšega od razkačene ženske. Moj prijatelj je z izbuljenimi očmi zbežal v noč, jaz pa sem se znesla nad Kurtom, ga zasula z vsemi kletvicami, kar sem jih kdaj slišala, in kričala, da bo prej snežinka preživela v peklu, kot pa bom jaz še kdaj opravljala usrano delo zanj. Raje se na licu mesta stegnem. Odvihrala sem v svoje prostore, v divjem besu zaloputnila Kurtova dragocena vrata – tista vrata skednja, ki si jih moral zapirati, kot da so iz stekla – in spakirala svojo borno lastnino.

Kurt je stal tam kot lipov bog. Narobe me je ocenil, preveč je pritiskal name in zdaj je fasal moj popizditis. V očeh se mu niso več bleščali dolarji. Toda bil je preveč ponosen, da bi se opravičil, in zgodaj naslednje jutro sem se preselila v pivnico.


* Se nadaljuje ...