Kamele serjejo kot zajci. Luštne male kroglice, v obilnih količinah. Nekaj jih je ležalo v smeri, kamor je kazal Kurtov prst. Šele takrat sem se zavedla, da na obeh hektarih zemlje nisem videla enega kupčka kameljih iztrebkov, niti kroglice. In ker je imel Kurt osem kamel, je bilo to, milo rečeno, presenetljivo. V upanju, da bom s svojo pridnostjo naredila dober vtis na svojega novega šefa, sem se sklonila, pazljivo pometla vse do zadnje kroglice na smetišnico, nato pa se vzravnala za pregled.

Zdelo se je, da je nekaj narobe s Kurtom. Njegove obrvi so švigale gor in dol po obrazu, kot bi se premikala dvigala. Pod močno zagorelo poltjo se je prižigal rdeči ogenj. Nato je eksplodiral kot vulkan in me oplazil s svojo slino, kot bi bila razbeljena lava.

»Ka je pa tisto tam!?!«

Zmedena sem pogledala v tla, a ničesar nisem videla. Spustila sem se na kolena – še vedno nič. Nato se je še Kurt vrgel na kolena zraven mene in tam zraven, skrit pod bilko porezane pirnice, se je skrival najbolj drobceni, pradavni košček kameljega dreka, kar si jih lahko predstavljate. »Spucaj!« se je zadrl. »Ti misliš, da so to kake frdamane počitnce al kaj?« Nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja, in vsa tresoča sem pobrala tisti mikroskopsko majhen odkrušek. Tekom let se je že skoraj spremenil v prah. Zatem se je Kurt le unesel in nadaljevala sva z obhodom ranča.

Po tem izbruhu bi verjetno dvakrat premislila, ali bom ostala tukaj, toda kaj kmalu sem ugotovila, da je moj demonski prijatelj pravi čarodej s kamelami. Na tem mestu bom enkrat za vselej razbila nekaj mitov o teh živalih. Kamele so najbolj inteligentna bitja, kar jih poznam, z izjemo psov. Pripisala bi jim IQ, ki v grobem ustreza osemletnemu otroku. So prisrčne, predrzne, igrive, šaljive – da, šaljive –, hladnokrvne, potrpežljive, marljive, neskončno zanimive in očarljive. Zelo težko jih je dresirati: ne le, da je njihov um v osnovi neudomačen, so tudi izjemno bistre in dojemljive. In prav zato so na tako slabem glasu. Če z njimi slabo ravnaš, so lahko precej nevarne ter odločno trmoglave in neposlušne. Kurtove niso bile nič od naštetega. Bile so kot veliki radovedni kužki. Kamele ne smrdijo, razen kadar te v napadu užaljenosti ali strahu celega pokozlajo z lepljivim zelenim prežvekom. Rekla bi, da so zelo občutljive živali, ki se zlahka prestrašijo slabih dreserjev. Hitro jih lahko uničiš. Vzvišene so in etnocentrične, jasno prepričane o tem, da so od boga izbrana vrsta. Toda hkrati so strahopetne in za njihovo aristokratsko držo se skriva nežno srce. Takoj so me zasvojile.

Kurt mi je še naprej našteval moje dolžnosti. Drek je bil očitno velik problem. Ves dan bom morala capljati za kamelami in pobirati njihove nadležne iztrebke. Povedal mi je, kako je imel nekoč genialno idejo, da bi kamelam v zadnjik porinil napihljive gumaste mehurje iz nogometnih žog, vendar so jih tekom dneva z godrnjanjem iztisnile ven. Postrani sem ga pogledala. Ni se šalil.

Ob štirih zjutraj bom morala poloviti kamele, jim odstraniti nožne spone (prednje noge so imele prevezane z jermeni in nožnimi verigami, da niso kam prehitro ali predaleč zablodile), jih pripeljati domov v dolgi, strnjeni koloni in pripraviti za osedlanje. Dve ali tri kamele so bile namenjene dnevnemu delu – vodenemu jahanju turistov po okrogli jasi za dolar po ježi –, ostale pa so bile zaprte v ogradi. Izbrane tri kamele bom morala pripeti k njihovim krmilnikom, jim s krtačo očistiti dlako in ukazati, naj hušknejo (kar naj bi po afganistansko pomenilo »sedi«) ter jih osedlati s kičastimi ponaredki arabskih sedel, ki jih je Kurt sam naredil. Ta rutina bo predstavljala dobršen del mojega življenja naslednjih osem mesecev. Ker mi je Kurt takoj naložil delo, nisem imela časa, da bi razvila strah pred kamelami. Večino dneva sem porabila zato, da sem ohranjala njegovo sterilno posestvo brezhibno čisto, pospravljeno in brez plevela. Niti bilka trave si ni upala zrasti po svoje.


* Se nadaljuje ...