Moj načrt je bil, da bom kampirala z aborigini ob potočni strugi, dokler si ne najdem dela in sobe, toda glasniki usode na vlaku so me poučili, da bi bilo to naravnost samomorilsko početje. Vsi – od kroničnih pijancev, moških in žensk z utrujeno mrkimi pogledi in nagubanimi, od sonca ožganimi obrazi, do natakarjev v smokingih, ki so stregli (in sami spili) enormne količine alkohola – so me svarili, naj ne naredim tega. »Ta črni« so bili nedvoumen sovražnik. Umazan, len in nevaren sovražnik. S sumljivo zagnanostjo so mi pripovedovali zgodbe o mladih, belskih mladenkah, ki so pozno zvečer nedolžno zablodile vzdolž reke Todd, tam pa jih je doletela usoda, hujša od smrti. To je bila edina tema, ki je podžgala prav vsakogar. Tudi doma sem slišala razne zgodbe, denimo tisto, kako so v Alice nekega jutra v odtočnem jarku našli mladega aborigina, prebarvanega z belo barvo. Še mestni ljudje, ki najverjetneje nikoli niso videli aborigina na ulici, kaj šele govorili z njim, so ti na dolgo in široko, z neverjetnim prezirom, razlagali, kakšni so aborigini, kako leni in zabiti so. Tako je bilo zaradi medijev, kjer so bile klišejske zgodbice o kamenodobnih pijandurah, ki vlečejo socialno podporo, skoraj edina publiciteta, ki so je bili aborigini deležni. In seveda zato, ker so nas v šoli vse učili, da aborigini niso kaj boljši od sofisticiranih opic, da so brez kulture, brez vlade in brez pravice do obstoja v neznansko superiornem svetu belega človeka. Bili so brezciljni klateži, trdoglavi, primitivni in butasti.

Ko si novinka v mestu, je težko je ločiti dejstva od izmišljotin, strah od paranoje in dobre ljudi od slabih, toda tukaj je bilo definitivno nekaj čudnega v zraku. Ta kraj se je zdel brez duše, brez korenin, toda morda je prav to, v določenih okoliščinah, spodbudilo tisto izjemno v človeku. Ali so mi vsi skušali nagnati strah v kosti zgolj zato, ker sem bila mestjanarka v puščavski divjini? Sem iznenada pristala v kukluksklanovski deželi? V preteklosti sem se že družila z aborigini – v resnici sem z njimi preživela ene izmed najboljših počitnic v svojem življenju. Res je, nekateri so radi popivali in včasih so se stepli, toda to je tudi del belske avstralske tradicije. Take stvari se dogajajo na večini zabav in v večini pivnic po državi. Če so bili tukajšnji aborigini taki kot aborigini, ki sem jih poznala s svojega konca, zakaj je bila tukajšnja skupina belcev tako polna strahu, tako prežeta s sovraštvom? In če so bili tukajšnji aborigini drugačni, kaj se je zgodilo, da so postali taki? Bodi previdna, mi je govoril instinkt. Že zdaj sem slutila prikrito nasilje v tem mestu in pred menoj je bilo iskanje varnega bivališča. Tudi zajci imajo svoje preživetvene mehanizme.

Pravijo, da paranoja privlači paranojo: zagotovo noben drug človek, kar sem jih kdaj spoznala, ni imel tako negativnega mnenja o Alice Springsu. Morda zato, ker sem začela to mesto spoznavati z družbenega dna, to pa ti lahko popači pogled. Pravijo, da se vsak, ki trikrat vidi teči reko Todd, zaljubi v Alice. Do konca drugega leta, ko sem jo več kot trikrat videla bizarno poplavljati, sem jo strastno sovražila, hkrati pa me je nerazložljivo in močno zasvojila.

* Se nadaljuje ...