Vlak je bil napol prazen, pot pa dolga. Dva dni vožnje iz Adelaide do Alice Springsa, dobrih 800 kilometrov. Moderne prometne arterije okoli mesteca Port Augusta se že po nekaj kilometrih razblinijo v narebreno mizerijo neštetih bledordečih kolesnic, ki vodijo proti žarečemu obzorju, za katerim ni nič drugega kot presušen, rdeč pergament mrtvega srca, veličastna božja luknja, kjer so možje možje, ženske pa zgolj njihov privesek. Drobci pogovora na vlaku so mi še brenčali v glavi.

»Dobr dan, te moti, če se usedem tu?«

(Zavzdihnem in zelo očitno strmim skozi okno ali v knjigo.) »Ne.«

(Oči mu zdrsnejo v višino mojih prsi.) »Kje pa je tvoj stari?«

»Nimam svojega starega.«

(V krvavo podplutih očeh, še vedno uprtih v moje prsi, se zasveti medla iskrica.) »Jezus Kristus, kolegica, pa ja ne greš sama v Alice, al kaj? Poslušaj, mladenka, najebala boš tam. Tisti črnuharji te bodo ziher posilili. Preklemani črnuhi so čisto podivjani tam gor, veš. Boš rabila nekoga, da bo pazil nate. Veš kaj, ti plačam eno pivo, pol pa greva nazaj v tvoj kupé in se pobliže spoznava, ja? Kaj praviš, si za?«

Počakala sem, da je s postaje izginilo tistih par poskočnih potnikov. Stala sem v praznini zgodnje jutranje tišine in se upirala občutkom nelagodja, nato pa se z Diggity za petami podala proti mestu.

Ko sva hodili po opusteli ulici, mi je najprej padla v oči arhitekturna grdota tega mesta, ki je bila v neprijetnem nasprotju z veličastnostjo pokrajine, ki ga je obkrožala. Vse, kar si videl, je prekrivala plast prahu: od velike, izstopajoče pivnice na vogalu do kičastih in dolgočasnih pročelij trgovin vzdolž glavne ulice. Pod uličnimi svetilkami so ležali kupi mrtvih žuželk in vsake toliko si zaslišal ropotanje vozil s štiri­kolesnim pogonom, ki so se po mestu cementa in bitumna vozila dodobra prekrita z rdečo umazanijo. Le na vetrobranskem steklu so imela dva kroga, kjer so brisalci odstranili rdeči prah. Ta nakupovalni del mesta s stavbami v sivi, bež in bolnišnično zeleni barvi je postopoma prešel v razvlečeno predmestje. Na južnem delu so ga nenadoma presekale navpične rdeče pečine Macdonnellovega hribovja, ki se, z izjemo nekaj spektakularnih sotesk, neprekinjeno razteza 650 km vzhodno in zahodno od mesta. Skozi mesto vijuga reka Todd, njena bela peščena struga, večino leta suha in obkrožena z visokimi debli srebrnih evkaliptusov, pa naposled ponikne v ozko vrzel med hribovjem. Kot sem kasneje odkrila, ima to hribovje, ki se kot kakšna okamnela prazgodovinska pošast preteče dviguje okoli mesta, globok psihološki učinek na ljudi, ki živijo ob njegovem vznožju. Malo se jim skeglja zaradi teh pečin. Spominjajo jih na nedoumljive dimenzije časa, pred katerimi se skorajda uspešno skrivajo za opečnatimi pročelji hiš in na sparjenih vrtičkih v angleš­kem slogu.

* Se nadaljuje ...