– Danes sem v vrtcu pretepla nekega fanta. Dejal mi je, da mi je mama umrla zato, ker sem tako grozna. Učiteljica je v skrbeh zaradi mojega pretepanja poklicala varuško. Hotela sem zbežati ven iz vrtca in uiti varuški, a mi ni uspelo. 

– Bil sem rahlo pijan, a ne toliko kot včeraj. Mirno sem prišel domov in slučajno opazil, da je hčerka žalostna in prestrašena. Vem, zdaj je najhuje. A jutri bo že bolje. 

– Ne morem sanjati. Strah me je. Do zdaj se mi je vedno vsako noč kaj lepega sanjalo. Nekaj moram početi. Kaj pa barbike? Začnem jih oblačiti. Kako so lepe. In kako lepe obleke imajo. Ena me spominja na mami. 

– Slečem se in odpravim se spat. Pravijo, da spanec koristi in vsaj za trenutek prežene vse težave. Bomo videli. Upam. Težko zaspim. 

– Čisto tiho grem. V spalnici je vse mirno. Oči verjetno že trdno spi. Aha, slišim, kako rahlo smrči. Vrata malce zaškripljejo in splazim se do njune garderobe. Koliko oblek! Mamine so še vedno tukaj. Opazim srajco, ki jo je nosila, ko sva šli na zadnjo lutkovno predstavo. Tudi meni pristaja. In žametno krilo. Tudi to je imela rada. Očka ji je vedno smeje rekel, da to krilo na njene noge lepo paše. No, na moje pa mislim, da ne, ker mi je predolgo. Nekako si jih moram podaljšati … Že vem! Obula bom čeveljčke. Ampak tiste s petko. Z visooooko petko, te je imela mami najraje. Ampak, kako težko se obujejo. Kar odpete bom pustila. Tako, in zdaj sem nared. 

Mamica, me vidiš? Si kaj ponosna name? Poglej, tudi hoditi znam v njih! 

– Hrup me zbudi. Še v polsnu se obrnem in zagledam postavo. Sprva pomislim, da je žena. Toda  … 

– Padla sem, ker si nisem zavezala paščkov. Po nesreči sem na njih nerodno stopila in se zvrnila. Au, noga tako boli. In še očija sem zbudila. Joj, že vidim, kako me jezno gleda! 

– »Nika, kaj pa počneš? Saj si … saj si oblečena v mamine obleke! Takoj se sleci! Da si dovoliš kaj takšnega. In v posteljo!« Pomirim se. »Nika, pa saj ti jokaš. Kaj je narobe?« 

– »Mamico tako pogrešam in hotela sem, da bi bila ponosna name. Da bi vedela, da bom takšna kot ona.« 

– »Pa saj ona to že ve. Ni se ti treba zaradi tega obleči vanjo.« Zdaj šele razumem. Rešiti moram svojo malo punčko. »Nikec, Pikica, mamice sicer res ne bo nazaj. Ampak ti lahko odpotuješ k njej. Midva lahko skupaj odpotujeva k njej vsak trenutek.« Mala me nejeverno gleda. »Odpri srce, Pikica, in pusti, da poleti k mamici.« Mala ne verjame in še naprej joka. To bi ji moral že zdavnaj razložiti. »Poslušaj me. Veš, da te ima mamica rada? In veš, da ni zaradi tebe umrla, ampak zaradi dolge bolezni. Zdaj je sicer ne moreš imeti ves čas ob sebi, lahko pa jo obiskuješ. Verjemi, laže ti bo, če boš to počela. Obišči jo, pogovarjaj se z njo, piščanček. Ne dovoli, da bi ti bilo grozno pri srcu. Pravijo, da bolečina srce odpre. Ti si svojo že doživela. Zdaj pa pusti, da gre tvoje srce k mamici, ki te čaka.« 

– Hčerka je zaspala. Prepričal sem jo. Naj verjame v to, kakor vsi drugi, ki jim je tako laže živeti. Jaz pa lahko odslej čakam, da pride kdo, ki bo prepričal mene, da bom s tem dejstvom lahko živel. In dejansko verjel, da se bova z ženo nekoč ponovno srečala. Hčerkico objamem. In sam tiho zajokam. 


*Z zgodbo Najina svetova je na osmem Oninem natečaju leta 2004 zmagala avtorica Alenka Jaklič. Rdeča nit natečaja je bila Pozor, hude petke!

Jutri ne zamudite nove zgodbe Ribičeva vdova.