Včeraj sem pokopal svojo ženo. Po enem letu je rak le zmagal. Tako dolg dan je bil. Prazen. 

– Včeraj smo pokopali mamico. Ne vem čisto točno, kaj se bo zdaj zgodilo. 

– Blodim naokoli; po ulici, po poteh, ki bi mi morale biti znane. Ne spomnim se jih, ne vidim jih. Vidim Njo. 

– Očka je čuden. Sploh se ne pogovarja z mano. Ves čas samo nekaj mrmra. Kot da bi kaj čaral. Meni je pa takooooo dolgčas po mami. Pogrešam jo. Le kje neki je? Kaj pomeni pokopati? 

– Spomnim se na hčerko. Nekdo mora poskrbeti zanjo in ji vse to razložiti. Jaz enostavno pač ... ne morem. Ne morem izreči tega groznega stavka in tako tudi sebi priznati resnico. Poskusil bom kje dobiti dobro varuško.  

– Očka je našel zame varuško. Ona pravi, da bo skrbela zame, ker mame ne bo več. Pravi tudi, da se iz smrti ne vrnemo. Ne verjamem! Mamica se bo zagotovo vrnila k meni. Samo dovolj pridna moram biti. 

– Nika je dobila varuško. Prav nič ni bila navdušena. Dejala je, da hoče nazaj mamico. Le kdo si ne želi tega? Saj se bo navadila. Mora se. 

– Varuška je tečna. Kar naprej govori, da sem mamico izgubila za vedno in da se mi moja želja, da bi prišla nazaj, ne bo uresničila. Sovražim jo. 

– Vonj po ženski v postelji plahni. Skorajda ga ni več. Mar gre res vse tako hitro? Je res že novo jutro, in to brez nje? Jokam. Čas bi rad zavrtel nazaj. 

– Danes zjutraj sem predlagala varuški, da se greva igrat skrivalnice. Rekla sem ji, da bova morda tako našli mami. Ona pa me je samo grdo pogledala. Fuj! Očiju bom rekla, naj jo odpelje stran. 

– V službi pa, kot da ne bi bilo nič. Kolegi me trepljajo po rami, me vabijo na pijačo, se šalijo z mano, delam kot nor ... Tako je prav. Življenje moram živeti naprej. Danes sem sprejel ponudbo – zvečer se bom odpravil na večerjo. 

– Pred nekaj časa je prišla k meni na obisk prijateljica iz vrtca. Tako hecna je bila. Rekla je, da če bom kdaj res zelo žalostna, mi lahko malo posodi svojo mamico. Potem naj bi mi bilo lažje pri srcu. 

– Večerja. Zabava. Pijem. Kadim. Jem. Zabavam se. Ta lokal bom ob priložnosti še obiskal. Pijem. Kadim. Preveč pijan, da bi sedel za volan. Peš se odpravim domov. 

– Sem v postelji. Mamica, kje si? Ali te res ne bo več nazaj? 

– V jutranjih urah mi uspe priti domov. Sramujem se samega sebe. Prej tega nikoli nisem počel in vem, da mi niti zdaj ne bi bilo treba. Upam, da me hčerkica ne bo videla. Očeta ji takšnega res ni treba videti.  

– Že dolgo jokam. Tako dolgo, da nimam več solz. Zajček je že čisto moker. Mogoče je pa tudi on jokal? 

– Ta dan je minil, kot bi mignil. Mogoče je razlog v tem, da sem prvič imel motivacijo za neki dogodek, ki me je tega dne čakal. Po službi sem se odpravil v lokal. In sam sebi lagal, da grem spet le malce na klepet s prijatelji. 

– Ves dan tiho kličem mamo. Ni je. Umrla je. Zdaj verjamem, da je ne bo več. 

– Prijateljev še ni bilo. Za šankom sem postal nekemu že z alkoholom prepojenemu pijančku najboljši kolega. Vprašal me je, ob katerih priložnostih pijem. Odgovoril sem mu, da takrat, ko ne čutim, takrat, ko sem brez čustev. Vprašal je še, zakaj pijem. Odgovoril sem mu, da zato, ker ne morem čutiti. 


*Z zgodbo Najina svetova je na osmem Oninem natečaju leta 2004 zmagala avtorica Alenka Jaklič. Rdeča nit natečaja je bila Pozor, hude petke!

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Najina svetova.