V uvodu k svoji novi knjigi poudarjate pomen pridelovanja lastne zelenjave in nas prijazno nagovarjate, rekoč, da je vrtnarjenje boljše od vsake telovadbe. Seveda pa je komponenta zdravega odločilna.
Zagotovo je sveža, ravnokar odtrgana ali porezana zelenjava najbolj polna vsega zdravega in dobrega, z vsakim kilometrom poti, uro pa se izgublja. Zato je vedno na prvem mestu izbire zelenjava z domačega vrta. Sama menim, da s tem ne privarčujemo veliko, saj je trenutno cena zelenjave na trgu v povprečju izredno nizka (so izjeme, kot je zdaj solata), a pridobimo pri zdravju in tudi odpadu, metanja hrane stran je manj. Pri delu na vrtu, če smo seveda dovolj pametni in ne pretiravamo, pa se tudi razgibamo in pridobimo kondicijo. Če delamo skupaj z otroki, kar vedno toplo priporočam, pa je tako porabljen čas tudi kakovosten in poučen.
Opozarjate na popolno odsotnost kemičnih sredstev, kar pa si večina vrtičkarjev kar težko predstavlja.
Ne vem, zakaj, saj še do pred 15 leti za možnost uporabe FFS sploh vedeli niso. Ja, sama sem prepričana, da se na vrtu z nekaj predznanja in pomoči izkušenejših vrtnarjev da pridelati 80 odstotkov vsega brez uporabe FFS. Seveda pa ne vsako leto vse zelenjave. Na primer v letu 2014 je bilo mnogim nemogoče pridelati paradižnik, čeprav so ga nekateri nekaj le imeli, v letu 2013 so bile težave s solato itn., a vselej lahko pridelamo vsaj za sprotno sezonsko porabo družine dovolj na 25 do 30 m2. Če le znamo gledati pozitivno, se veselimo pridelka in ne tarnamo za tistim delom, ki ga ni bilo.
»Izbor semena, sort, sadik, primerno gnojenje in priprava tal ter seveda potrpežljivost so temelji vsake zdrave pridelave,« zapišete. A kako naj človek ve, kje bo kupil denimo kakovostno sadiko, kaj nam priporočate?
V vseh svojih knjigah in člankih dajem vedno pozornost temeljem, to pa so najprej gnojenje in kolobarjenje, takoj za tem pa izbor semena, sort in seveda sadik. Če so temelji dobri, je tudi ekološka pridelava dobra. Dobra sadika ima svež, nezastaran koreninski sistem, ki je prepreden okoli celotne grude, ne sili iz lončka, se pa izpuli iz lončka tako, da gruda ne razpade, nadzemni del in njegova velikost sta povsem drugotnega pomena. Zagotovo pa ni dobra sadika paradižnika, paprike takšna, ki že cveti ali ima celo zasnovane plodove. Dobra rastlina se takoj ukorenini in začne rasti, ne izgublja energije in hranil za to, da si opomore, in s tem je tudi bolj odporna in da večji pridelek.
V zadnjih letih so pri nas zelo priljubljene visoke grede. V knjigi natančno opisujete, kako se lotiti tega projekta. Pa je to modna muha ali ima greda res večji pomen?
Tudi sama se sprašujem o tem, a moram priznati, da se nad njimi vedno bolj navdušujem. Gre za to, da na majhni površini vseeno pridelamo sprotno zelenjavo, predvsem zelišča, nad katerimi sem navdušena, in da omogočajo tudi gibalno prizadetim veselje pri delu z zemljo in rastlinami. Prav tako si lahko takšne grede postavimo na zemljiščih, manj primernih za pridelavo zelenjave, skratka lahko prinesejo veselje in vsaj nekaj svežega in zdravega vsem, celo v bloku z večjo teraso ali balkonom. Upam, da niso samo modna muha, čeprav sem bila v začetku bolj skeptična.
Vi apelirate, da bi se več ljudi odločilo za visoke gomile. Se vam zdi ta oblika vrtnarjenja primernejša?
Visoka gomila je primernejša oz. uporabnejša tam, kjer imamo majhno površino, saj je na njej površina dvakrat večja in na isti ploščini, če rečem tako, zaradi polnila komposta je pridelek višji, predvsem pa so stroški postavitve nižji. Na dobrih, rodovitnih zemljiščih tako povečamo pridelek ali pa tudi na manj rodovitnih zemljiščih pridelujemo zelenjavo na večji površini. Tako visoka greda kakor gomila imata vsaka svoj pomen in namen. Zdaj so moderne visoke grede, a meni se zdi, da bi bila mnogokrat boljša izbira gomila.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: