Tako skrit je očem, da ti pogled, ki se razprostre, ko se po lokalni cesti pripelješ mimo dreves, vzame sapo. Še zrak ima tukaj drugačen vonj. Morda so krivi konji ali visoki borovci, ki obdajajo center, a tu se diha čisto drugače. Če se na obisk odpravite zgodaj zjutraj, boste videli, da so konji že pokonci. Ob sedmi uri dobijo prvega izmed treh obrokov v dnevu, nam pove Tajda Bosio, lastnica Konjeniškega centra Celje, ki se s konjeništvom ukvarja od svojega 10. leta, že več kot 20 let. Poleg sena, sveže trave in žita jim teknejo tudi priboljški, kot so korenje in jabolka, za katera se jahačem radi dobrikajo. Pojedli bi tudi sladkorčke, na katere pomisli marsikateri obiskovalec, a ti niso dobri za konjske zobe. »Prav tako ne star kruh in ostanki hrane,« nas opozori njihova skrbnica Tjaša Hriberšek, ki tukaj jaha že deset let, od svojega 13. leta, ko se je na Lopati odprl Konjeniški center Celje, zato je pomembno, da se obiskovalci dosledno držijo napisov na hlevih »Ne hranite konj«. Čeprav mogočni, so občutljive živali, ki ne morejo bruhati in jih napačna prehrana lahko hitro stane tudi življenja.
V hlevu stres izpuhti
Vse to in še več o teh plemenitih živalih vas naučijo na tečajih jahanja, ki jih v Konjeniškem centru Celje organizirajo za jahače najrazličnejših starosti in stopenj znanja. Dobrodošli so tako popolni začetniki kot tisti, ki bi radi obnovili veščine v sedlu. »V mali šoli jahanja se s konji pobliže seznanijo že otroci od četrtega leta starosti, ki med igro in druženjem odkrivajo, kako srbeti zanje, od čiščenja, sedlanja in jahanja do pobiranja njihovih kakcev,« razloži Tajda in poudari, da je tudi to zadnje pomembna lekcija, ki še tako mlade jahače nauči delovnih navad in odgovornosti. Konj namreč ni igrača. Je živo bitje, ki človeku z veseljem vrača naklonjenost in ljubezen, če je prijazen do njega. Začutijo naš strah ali napetost, zato ni naključje, da njihova bližina pomirja. »Ko si na konju, moraš odmisliti skrbi in se posvetiti živali. Če si pod stresom zaradi službe ali česa drugega, to izpuhti, ko prideš v hlev,« je prepričana Tjaša.
In res odpadejo vsi problemi, ko enkrat sediš na konjskem hrbtu več kot meter in pol nad tlemi. Konjeništvo je adrenalinski šport, čeprav je sproščajoče, pa se jahač pošteno spoti. »Že 40 minut jahanja je za začetnika velik napor,« pove Tajda in razloži, da romantični prizori iz filmov hitro zbledijo, ko na lastni koži izkusiš, kako vzravnano se je treba držati v sedlu in koliko ravnotežja potrebuješ, da ujameš ritem s poltonsko živaljo, ki se premika pod teboj. »Zato je pomembno, da se te aktivnosti lotiš v usposobljeni šoli jahanja, kjer si na mirnem in šolanem konju pod nadzorom učitelja,« poudari. »Ne moreš kar k prvemu kmetu in zajahati konja s pašnika,« pristavi Tjaša, obe pa se strinjata, da so si za negativne izkušnje, ko konj podivja ali padeš z njegovega hrbta, ljudje, ki se jahanja lotevajo na lastno pest, krivi sami. Še teže je pri samoukih odpravljati napake pri jahanju.
Vozniško dovoljenje za jahače
Vsaj po slovenski zakonodaji pa imeti konja in jahati po terenu ni nekaj samoumevnega. Marsikdo ne ve, da vas lahko tudi na konju ustavi policija in od vas zahteva predložitev »vozniškega dovoljenja« ali jahalne izkaznice. Dobite jo, ko opravite izpit za jahača 1 in 2, saj s tem dokažete, da ste usvojili vse osnovno znanje o jahanju (korak, kas in galop) in ste sposobni obvladovati konja v vseh okoliščinah. Predložitev izkaznice jahač 2 je pogoj tudi, ko želite najeti konja v klubih in na rančih po Sloveniji. »Pri nas se tega dosledno držimo,« nam pove Tajda, »saj ne nazadnje žival zaupamo v oskrbo neznancu, ki bi lahko brez potrebnega znanja ogrozil tako sebe kot življenje konja in ljudi okrog njega.«
Komur rekreativno jahanje ni dovolj, se lahko loti tekmovalnega konjeništva. V Konjeniškem centru Celje so v preteklih letih že večkrat gostili mednarodno tekmovanje Pokal narodov, za sodelovanje na takšnih dogodkih pa morajo jahači dopolniti jahalni izpit tudi s tekmovalnimi licencami, ki jih izdaja Konjeniška zveza Slovenije. Disciplin konjeniškega športa je pri nas priznanih že precej, med njimi so preskakovanje ovir, dresurno jahanje, endurance (jahanje v vzdržljivosti na dolge proge), eventing (kombinacija terenskega jahanja, dresure in preskakovanja ovir), reining (vestern različica dresurnega jahanja) in vožnja vpreg. Obe sogovornici dobro poznata tekmovalni svet konjeništva, saj se redno udeležujeta turnirjev v preskakovanju ovir doma in v tujini. Za otroke do 14. leta starosti je glede tekmovanj v Sloveniji dobro poskrbljeno, nam pove Tajda, ko si starejši in želiš nabirati izkušnje ter napredovati v konjeniškem športu, pa je sodelovanje na turnirjih v tujini obvezno, saj so tamkajšnji poligoni bolj zahtevni in večji izziv.
Je konjeništvo res drago?
O konjeništvu še vedno velja prepričanje, da je drag šport, a sogovornici ugotavljata, da je to povsem odvisno od tega, kako se ga lotiš. Na profesionalni ravni je velik finančni zalogaj vsaka športna disciplina, pomislite samo na smučanje, kolesarjenje, tenis, celo plavanje. A za rekreativno jahanje ne boste odšteli celega premoženja. Začetniki sprva ne potrebujejo nič drugega kot udobna oblačila in obutev, jahalni škornji še zdaleč niso obvezni, sta pa nujna čelada ne glede na starost jahača in zaščitni jopič za otroke in mladostnike do 18. leta. Oboje si lahko učenci v Konjeniškem centru Celje tudi brezplačno izposodijo, zato nakup, dokler vas konjeništvo ne zasvoji, ni potreben. Tudi če se v vas kasneje naseli tekmovalni duh, ni nujno, da si omislite svojega konja, saj veliko klubov po Sloveniji ponuja šolske konje, ki so kos tej nalogi. Je pa gotovo nekaj posebnega imeti tako velikega ljubljenčka, povesta Tajda in Tjaša, ki sta obe tudi njihovi lastnici. So namreč neskončen vir veselja, energije in kakovostnega preživljanja prostega časa v naravi za vso družino, v nasprotju z elektronskimi napravami, ki danes otroke in starše spreminjajo v individualistične robote.
Za ceno ene kave
Medtem ko v medijih zadnje tedne ponovno odmevajo zgodbe o zanemarjenih živalih in alarmantnem stanju konj po Sloveniji, je obisk Konjeniškega centra Celje pravo nasprotje in balzam za oči, še zlasti ko vidiš, kako lepo skrbijo za svoje živalske prijatelje. V hlevih niti malo ne smrdi, tla so čista, konji skrtačeni, počesani in zadovoljni z nego ter pozornostjo, ki ju prejemajo vsak dan. Najstarejša med šolskimi konji Celesta je pri skoraj 30 letih še tako živahna, da je ne jaha nihče, drugi kopitarji pa se šele nekje po 10. letu dovolj umirijo, da so primerni za mlade jahače. Poleg male šole jahanja in individualnih tečajev vsako drugo soboto med 10. in 12. uro potekajo jahalne urice, ko se lahko tako otroci kot starši preizkusijo v sedlu za ceno ene kave. Med poletnimi počitnicami organizirajo za otroke konjeniški tabor, na katerem poleg spoznavanja konj in jahanja doživijo izlet s kočijo ter indijanski dan, v sodelovanju s Športno zvezo Celje pa bo tudi letos med Mesecem športa potekalo brezplačno jahanje zadnja dva petka in soboti v maju. Če vas je že od nekdaj mikalo sesti na konja, izgovorov ni. V Konjeniškem centru Celje, kjer s temi živalmi aktivno sobivajo pozimi in poleti, vas bodo z veseljem popeljali v čudoviti svet konjeništva.
 Nika, 15 let, 9. razred »Jaham že šest let, zdaj imam že leto in pol tudi svojo kobilo, ime ji je Nakita. Za jahanje me je navdušila prijateljica, konji pa so mi bili všeč že od otroštva. Ko sem dobila svojega, mi je postalo všeč skakanje in zdaj tudi tekmujem v preskakovanju ovir. Nekajkrat sem že padla, a se nisem hudo poškodovala.« |
 Ana, 10 let, 5. razred (desno) »Jaham že tri leta, svojega konja pa sem dobila pred dobrim letom, takoj ko sem naredila izpit za Jahača 1. Če imaš svojega konja, lahko veliko hitreje napreduješ v jahanju. Moja kobila Daisy je stara toliko kot jaz, rojstni dan ima marca, dva meseca pred menoj. Jahata tudi moja mlajša sestrica Julija in mami, jaz sem začela prva, potem pa še onidve. Jaz skrbim za svojo Daisy, ki je samo moja, mami in Julija pa za Pikolindo, ki je kobila prijateljice Gaje, ki sedaj študira v Ljubljani. Vedno mi je bil všeč western slog jahanja, ampak bom, ko bom pričela tekmovati, verjetno skakala.« Julija, 8 let, 2. razred (levo) »Jaham že eno leto in pol, obe s sestro Ano jahava tu v Celju, a za konje me je navdušila prijateljica, ki me je povabila jahat v nek drugi konjeniški klub. Izpita za konja še nimam narejenega, a mi gre že dobro od nog. Skačem še ne, bi pa enkrat rada tekmovala v dresurnem jahanju. Tudi jaz si želim svojega konja, bolj so mi všeč kobile.« |
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: