Hčeri je terapija tako pomagala, da lahko danes živi normalno življenje. Hanne je na ranču spoznala še množico drugih ljudi z zelo različnimi čustvenimi in telesnimi težavami (npr. posttravmatski stres, izgorelost, avtizem, samomorilnost, agresija, depresija, bipolarna motnja …), ki jim je jahanje na zdravilnem konju, ki mora znati hoditi v posebnem ritmu, občutno pomagalo že po nekaj seansah. Zdaj pravi, da je našla svoje poslanstvo: ljudem želi predstaviti koristi čudodelnega jahanja, za katero pravi, da ni običajna terapija s konji. Presenetljivi rezultati zdravljenja, med katerim morajo ljudje na premikajočem se zdravilnem konju sedeti vzvratno z zaprtimi očmi, zdaj dobivajo tudi znanstveno potrditev. 

Informacije o slovenskem centru, ki izvaja terapijo, najdete tukaj.  

Hčerina bolezen vam je življenje verjetno spremenila v pekel.

Ko je imela pet let, je hudo zbolela za boleznijo, podobno multipli sklerozi. Poskusili smo najrazličnejše terapije. Ampak zaradi bolezni so bili njeni možgani precej poškodovani in ni bila sposobna razumeti koncepta prostora in časa. Ni mogla načrtovati, skrbeti zase, ker ni vedela, kdaj je treba jesti, spati ali nahraniti konje.

Do petega leta pa je bila zdrava?

Popolnoma. A nekaj je prizadelo njen živčni sistem in izgubila je nadzor nad večjim delom telesa. Ni mogla več uspešno nadzorovati nog ali mokrenja. Težko se je premikala, bila je izjemno utrujena in večino časa je spala. Ko pa je bila budna, sem jo morala nadzorovati in ji ves čas govoriti, kaj naj naredi. Bila sem kot lutkarica, ona pa kot moja marioneta.


Ko je imela hčerka pet let, je hudo zbolela za boleznijo, podobno multipli sklerozi. Poskusili smo najrazličnejše terapije. Ampak zaradi bolezni so bili njeni možgani precej poškodovani in ni bila sposobna razumeti koncepta prostora in časa. Ni mogla načrtovati, skrbeti zase, ker ni vedela, kdaj je treba jesti, spati ali lulati..


Kako vam je izkušnja z metodo čudeži na konju spremenila življenje?

Povrnila mi je življenje. Tega ne bi smela reči, ker je to moj otrok, ampak ves čas imeti večno dojenčico me je izmozgalo. Prej sem morala biti nenehno z njo, ker ni mogla ničesar brez mene.

Kako pa ste odkrili terapijo horseback miracles, čudeže na konju?

Lahko bi rekla, da po naključju. Pred dvema letoma sem potovala po svetu in poučevala ljudi o komuniciranju s konji in obvladovanju stresa. Znašla sem se v Koloradu kot svetovalka na neki kliniki za konje. Terry Draper, iznajditelj tehnike čudeži na konju, je slišal zame in rekel upraviteljem klinike, da želi govoriti z mano. Prepričana sem bila, da želi, da pridem tudi na njegovo kliniko za konje. Toda ko sem prišla tja, mi je začel razlagati o svoji tako imenovani Draperjevi tehniki. Vprašala sem ga: »Zakaj mi to pripovedujete? Tukaj delam svoje stvari, nič drugega me ne zanima.« Ampak takrat je bila moja hči z mano, ker sem jo morala imeti nenehno ob sebi. Rekel mi je: »Naj posadim vašo hčer na konja.« In v tistih desetih minutah, kolikor je bila tisti dan na konju, sem ji na obrazu videla, kako zelo se je spremenila. Izraz v očeh je bil popolnoma drugačen. Osupnila sem. Potem je še mene posadil na konja in mi rekel, naj zaprem oči in mu povem, kdaj se bo konj začel premikati naravnost. Pomislila sem, da je Terry nor, ker se je konj lahko premikal samo v majhnem krogu. Ampak potem se je zgodilo. Kot bi pritisnil na možgansko stikalo. Imela sem občutek, kot bi lebdela v morju spokojnosti. Bilo je neverjetno. Nikoli prej nisem čutila česa podobnega. Nikoli nisem jemala drog, ampak predstavljala sem si, da verjetno lahko povzročijo podoben občutek. Blažen mir v možganih. Po navadi nam po glavi ves čas švigajo misli, takrat pa je zavladala tišina. Ko sem zlezla s konja, sem Terryju rekla: »Povejte mi več o tem.« Pokazalo se je, da že več let išče nekoga, ki bi imel mrežo ljudi po vsem svetu. Kajti on je znanstvenik in je 22 let preživel na svojem ranču v Koloradu, razvijal to tehniko in raziskoval možgansko kemijo. Ima pa največje srce na svetu, pomagati hoče ljudem. Leta je ves svoj čas posvečal razvijanju tehnike, vendar še nikomur ni povedal zanjo. Raziskovalec je in komunikacija z ljudmi ni njegova največja vrlina. Zato je iskal osebo, kakršna sem jaz, ki ima mrežo po vsem svetu. In ko je slišal, da prihajam v Kolorado, je na vsak način hotel, da ga obiščem, ker je že v letih in dela ne zmore več sam. Zato je iskal …

… ambasadorko.

Tako je. Nekoga, ki bi znanje predstavil svetu. Ki bi delal z njim v njegovih zadnjih nekaj letih.


Kako pa je Terry odkril svojo metodo, pri kateri mora oseba sedeti na konju zadenjsko, oči mora imeti zaprte, poleg tega pa mora to biti še prave vrste konj? Česa takšnega se človek ne domisli kar tako.

Odlično vprašanje. Kar nekaj časa je minilo, da sem si ga upala to vprašati. Temu pravi videnje. Neke noči, pred 22 leti, je doživel razsvetljenje. Pred tem je obogatel kot poklicni nogometaš in inženir in se je že zgodaj upokojil, pri 45. Opažal je probleme in diagnoze otrok in mladostnikov in hotel nekaj narediti glede tega. Pravi, da se je nekega jutra zbudil, potem ko je vso noč sanjal o tem, kaj natanko mora narediti. Temu je rekel božja vizija. Kdo drug bi rekel kako drugače, jaz pa temu pravim prenos znanja iz vesolja. Ali od Boga ali od koderkoli že. Postavil je vprašanje, kaj lahko naredi za mlade po svetu. In nekega jutra se je zbudil z jasno sliko, kaj natanko mora narediti. Potem pa se je lotil preučevanja možganov, da bi ugotovil, kako tehnika deluje nanje. Bil je veliko naprednejši od znanstvenikov, kajti šele leta 2008 so ti prvič objavili, da obstaja vestibularni sistem. Terry pa je že pred 22 leti vedel, da vse nadzoruje vestibularni sistem.

Kaj je vestibularni sistem?

Del notranjega ušesa. Že dolgo vemo, da notranje uho skrbi za sluh in ravnotežje. Šele leta 2009 pa so znanstveniki na Univerzi v New Yorku ugotovili, da notranje uho vpliva na kemične procese v možganih. Štiri leta pozneje, leta 2013, je neka druga ameriška univerza potrdila, da ima vestibularni sistem velikanski vpliv na možgansko kemijo. V resnici je ta sistem kot procesor v računalniku, kot kontrolna plošča, ki nadzoruje proizvodnjo kemičnih snovi ali hormonov v možganih. Deluje kot prometni policist in ukazuje na primer: »Proizvedi več dopamina ali game ali serotonina« ali »Ustavi proizvodnjo kortizola«. Zaradi travme, vojne, visokih tonov, šokov, zlorabe se vestibularni sistem okvari. Ko je prometni policist neuravnovešen, ne more več delovati pravilno. In ko telo ne proizvaja dovolj določenih hormonov, ste v godlji in začeli se bodo kazati problemi. Kajti vse nas popolnoma nadzorujejo hormoni. Če nimamo dovolj pravih kemičnih snovi, na primer serotonina, ponoči ne moremo spati in tudi naše kognitivne funkcije trpijo, zato se ne moremo učiti. Učne težave, ki jih vidimo pri velikem številu mladih, so posledica pomanjkanja serotonina. Brez te snovi se človek ne more osredotočiti, razumsko analizirati in se spominjati. Podobno je z oksitocinom: če ga nimamo, ne moremo zaupati drugim. Vojaki s posttravmatskim sindromom imajo ta problem, nenehno so na preži.

Kako bi opisali, kaj se dogaja v telesu in možganih osebe, ki jaha konja na ta zelo poseben način, terapevt pa ga pri tem ves čas stabilizira?

Obstajajo trije koraki. Najprej se nevtralizira ves stres v možganih. To je posledica specifičnega gibanja konja in specifičnega sedenja osebe na njem. Temu pravimo izokrono gibanje. Gre za poseben tok oziroma zelo ritmično gibanje, ki vpliva na možgane tako, da minimalizirala raven kortizola. Drugi korak je, da možgani znova vzpostavijo nevrološke povezave, ki so bile prej blokirane. Možgani so prepredeni z nevropovezavami in za optimalno delovanje osebe morajo informacije ves čas krožiti po teh poteh, ki so speljane po celotnih možganih. Ko smo v stresu ali travmatizirani, se povezave zaprejo. Ne vse, veliko pa, zato postaja dostop do določenih delov možganov vse bolj otežen ali onemogočen.


V tistih desetih minutah, kolikor je bila hči tisti dan na konju, sem ji na obrazu videla, kako zelo se je spremenila. Izraz v očeh je bil popolnoma drugačen. Osupnila sem. Potem je še mene posadil na konja in mi rekel, naj zaprem oči in mu povem, kdaj se bo konj začel premikati naravnost. Pomislila sem, da je Terry nor, ker se je konj lahko premikal samo v majhnem krogu. Ampak potem se je zgodilo. Kot bi pritisnil na možgansko stikalo. Imela sem občutek, kot bi lebdela v morju spokojnosti. Bilo je neverjetno.


Ali to pomeni, da lahko travma skrči možgane?

Možgani se sicer fizično ne zmanjšajo, poti informacij pa se. Zaradi stresa ali travme se možganske povezave prekinejo. Tako možgani učinkovito zavarujejo osebo. V primeru pretiranih dražljajev je treba dele sistema ugasniti. Brez tega bi nas informacije preprosto preplavile. Če pa ostanemo v takšnem stanju dlje časa, problem postane kroničen in povezav ni več mogoče usposobiti. Oseba lahko izvaja čuječnost ali meditira, da bi si olajšala življenje, vendar pa to škode še ne popravi. Lahko se samo naučimo bolje shajati z omejenimi zmožnostmi. Draperjeva metoda pa je povsem drugačna: sistem popravi, loti se jedra težav in sistem spremeni. Česa takšnega nisem videla še nikoli.

Delam z vojsko v Združenih državah Amerike in Evropi in strokovnjaki, s katerimi sodelujem, zelo dobro poznajo posttravmatski sindrom in kako ta vpliva na možgane. Vedo, da se raven kortizola zviša, in ko se zviša čezmerno, tega ne morejo več popraviti. Zato evropski psihiatri in zdravniki ugotavljajo: ko je raven kortizola previsoka, osebam ne moremo več pomagati. Lahko jim dajo zdravila, ki paciente nekoliko utišajo in pomirijo in spremenijo v zombije, ne morejo pa škode popraviti. Zahodna medicina danes tega preprosto ne zmore. Vendar pa lahko izmerimo in dokažemo, da se po čudodelnem jahanju raven kortizola že po nekaj minutah normalizira. Na posnetkih EEG vidimo, da se njihovi možgani popolnoma umirijo. To je medicinski preboj, ki ga nisem videla še nikoli. Pri tretjem koraku pa popravimo vestibularni sistem.

Kako je mogoče, da sedenje na premikajočem se konju pri človeku nevtralizira stres že samo po nekaj minutah?

Tudi sama se temu čudim. Sliši se predobro, da bi bilo res, vendar ta vpliv videvam ves čas. Ne vem, ali na to vprašanje sploh lahko odgovorim. Na podlagi meritev EEG vemo, da na konju stres popolnoma izgine po dveh do štirih minutah in možgani se umirijo. Ne vem, zakaj ali kako je mogoče, da je to tako. No, pravzaprav vem, kako. Terry Draper je iznašel sistem, ki v prvem koraku prežene stres, v drugem pa popravi vestibularni sistem. Pri umskih motnjah je po navadi dovolj že samo deset srečanj po 20 do 30 minut, skupno pet ur. Pri večini vojakov s posttravmatskim sindromom ali ljudeh z bipolarno motnjo, anksioznostjo, depresijo, povišano stopnjo stresa ali izgorelostjo za trajno izboljšanje zadostuje pet ur terapije. Velikokrat pomislim, da je to predobro, da bi bilo res, da je kje kakšna past. Vendar ni stranskih učinkov. Če za naštete težave jemljete zdravila, lahko pričakujete veliko stranskih učinkov. Na svetu je toliko trpečih ljudi, ki obupno potrebuje terapijo, kakršna je ta. Na Danskem se s takšnim zdravljenjem ukvarjata dva terapevta in k njima pride veliko otrok in mladih z učnimi težavami, ki težko sedijo pri miru v šoli ali se ne morejo učiti matematike ali brati, se zbrati, razmišljati in si stvari zapomniti. Ti otroci pri pouku preprosto ne morejo biti uspešni. In na Danskem je takšnih mladih ogromno. Starši pripeljejo svoje otroke k terapevtoma in ju prosijo, naj jih popravita. In potem lahko začnete razpravljati, kje je vir težav. Prepričana sem, da je zasvojenost z računalniškimi igricami del problema. Seveda je vzrokov več, toda dejstvo je, da velikokrat vidim, da se možgani po terapiji popravijo in sprostijo.



To sem opazila tudi pri sebi. Stara sem 53. V mlajših letih sem bila super učenka. Dosegla sem najboljši učni rezultat na Danskem. A od takrat sem se občasno udarila v glavo in imela avtomobilske nesreče ali podobne travme in opazila sem, da v zadnjih dvajsetih letih nisem prebrala niti ene same knjige. In ko sem poskusila eno prebrati, je nisem mogla. Nisem se mogla osredotočiti nanjo. Lahko sem prebrala vrstice, ampak jih nisem mogla razumeti. Nisem znala več brati, čeprav sem bila pred leti sijajna učenka. Po jahalnih seansah v Koloradu zdaj spet lahko berem. Preberem knjigo in si zapomnim, kaj sem prebrala. Pa sploh nisem bila bolna niti nisem imela kakšnih izrazitih zdravstvenih težav. Le da določenih stvari nisem mogla več početi. Po terapijah so se mi možgani zbistrili. Čudodelno jahanje je pravzaprav kot čistilno pršilo za možgane. Del čarobnosti te terapije je v tem, da diagnoza sploh ni pomembna. Ne glede na to, ali ste vojak s posttravmatsko stresno motnjo ali prezgodaj rojen otrok z učnimi težavami, lahko ukrepamo, če težava izhaja iz možganov. Tako preprosto in lepo je to. Terry Draper ima prav: če nevtraliziramo stres in popravimo vestibularni sistem, se tudi možgani popravijo sami od sebe.


Velja prepričanje, da se ne trudiš dovolj, če nisi v stresu. Če nisi na kolenih in ne spiš dobro, to pomeni, da se ne trudiš dovolj. Če ne doživljaš stresa, si verjetno len in lahko bi se bolj potrudil. Trdim, da je takšna miselnost samo vrh ledene gore, ki skriva množico problemov. Opažam pa tudi odzive na takšno miselnost. Na Danskem smo prvič po sto letih priče temu, da se ljudje odseljujejo na majhne otoke. Dovolj imajo norega življenjskega 


Kako prepoznate, kateri konj je primeren za terapijo? Menda je primernih samo deset odstotkov konj, poleg tega pa morajo imeti še primeren temperament. Je težko najti pravega?

Ne. Na svetu je veliko konj, a ugotovili smo, da je za to terapijo bolj kot katera koli druga primerna pasma ameriški quarter. Pozorni smo na zgradbo konja, usločenost sprednjih lopatic in gibanje nog. Če se konj preveč ziba sem in tja, ni v redu. Tudi predolgi koraki niso zaželeni. Najbolje se obnesejo konji z drobnimi, počasnimi koraki. V resnici je zelo preprosto: če pogledate počasen drnec konja na fotografijah ali videoposnetku, lahko hitro ugotovite, ali je gibanje primerno.

Slovenija je dežela lipicancev. Imate kakšne izkušnje z njimi?

Nimam, vendar že v načelu nočem izključiti nobene pasme. V Ameriki smo imeli pred kratkim izkušnjo z arabskim konjem. Zaradi njegovega trmastega temperamenta in hitrih gibov ne bi pričakovali, da bo arabec primeren, a tisti je bil. Na Kitajskem smo z veseljem ugotovili, da lahko primerne konje najdemo pri dveh pasmah: mongolskem konju in avtohtoni pasmi iz severozahodnega dela Kitajske. Primerne konje najdevamo vsepovsod.

Bi Terryjevo odkritje opisali kot revolucijo?

Bi. Niti za hip ne dvomim o tem, da bo spremenila svet, in to bolj kot karkoli drugega, kar smo videli od iznajdbe penicilina. Vidim ogromno različnih možnosti za to terapijo. Že če vzamemo samo vojake s posttravmatskim sindromom, koliko vojakov na svetu trpi zaradi tega? Vem, da jih je v moji majhni domovini Danski, ki premore le pet milijonov prebivalcev, kar 17.000. Za ekonomijo naše države so zelo dragi. In imajo bedno življenje in uničujejo svoje družine. Ne zato, ker so slabi kot ljudje, ampak ker ne zmorejo biti boljši, saj so njihovi možgani neuravnovešeni. Potem so tu še druge skupine ljudi, ki …

… ki imajo s stresom povezane težave.

Stres je danes velikanski vir možganskih poškodb. Pa vidimo šele vrh ledene gore. Potem so tu ljudje, ki so bili kot otroci zlorabljeni, pa travmatizirani in tisti z nevrološkimi motnjami. Vpliv te terapije bi bil lahko velikanski.

Kako bi opisali občutek, ko se znajdete na čudodelnem konju? Se takrat znova povežete s pravim jazom, ker se povezave v možganih, ki so bile zamrznjene, spet sprostijo?

To je res čudež. Spomnim se neke avtistične ženske, ki mi je rekla: »Tale vaša terapija, čudeži na konju, ima najbolj nemogoče, grozno ime. Saj vem, zakaj uporabljate besedo čudeži, ampak z njo boste odbili 90 odstotkov ljudi. Kajti kdo pa še sploh verjame v čudeže?! In sploh s tem izrazom vzbujate napačen vtis, da gre za običajno terapijo s konji.« Zato zdaj raje uporabljamo izraz HBM, ki je sicer kratica za horseback miracles. Ženska mi je še rekla: »Če je bil za ljudi dober IMB, bo dober tudi HBM.«


Bilo je neverjetno. Nikoli prej nisem čutila česa podobnega. Nikoli nisem jemala drog, ampak predstavljala sem si, da verjetno lahko povzročijo podoben občutek. Blažen mir v možganih.

Ljudje smo tako krhki, tako lahko nas je poškodovati.

O, ja. Po drugi strani pa se čudim, koliko stresa je zmožen prenesti naš organizem, preden se zlomimo. Problem s človeško vrsto je v tem, da se po navadi tako malo zavedamo, kje so naše meje. Potem pa je videti, da se kar ne lepem sesujemo.

Izgorelost je značilen primer.

Sposobni smo prenesti stres, celo daljše obdobje ga lahko prenašamo in si ga še dodajamo, to se nam zdi normalno, ker imamo neverjetno sposobnost, da se vsakič še malo bolj naprezamo. Na to vpliva tudi kultura. Velja prepričanje, da se ne trudiš dovolj, če nisi v stresu. Če nisi na kolenih in ne spiš dobro, to pomeni, da se ne trudiš dovolj. Če ne doživljaš stresa, si verjetno len in lahko bi se bolj potrudil. Mar ni tako: jaz delam 24 ur na dan, vi pa samo 10, kaj je narobe z vami? Trdim, da je takšna miselnost samo vrh ledene gore, ki skriva množico problemov. Opažam pa tudi odzive na takšno miselnost. Na Danskem smo prvič po sto letih priče temu, da se ljudje odseljujejo na majhne otoke.

Koliko praktikov, ki obvladajo to metodo, je trenutno na svetu?

Dvajset. Deset na Kitajskem, tam se stvari dogajajo res hitro. Nekaj jih je na Danskem, dva v Združenih državah Amerike, so pa tudi na Nizozemskem in Norveškem in zdaj v Sloveniji. Do marca letos je bil Terry edini, ki je lahko izobraževal ljudi o tej metodi, po novem pa sem za to usposobljena tudi jaz.


Izobraževanja in terapijo s konji izvajajo tudi na Kraljevi kmetiji v Borovnici. Kot je pojasnila Janika Kržič: »S konji se družim že vse življenje. Zadnjih 15 let izvajamo različne oblike izobraževanja s konji s poudarkom na dresurnem jahanju pod mentorstvom Jane Bartle-Wilson. Praksa je pokazala, da veliko ljudi potrebuje pomoč konja za odpravo različnih motenj. Zadnja leta smo raziskovali področje terapij s konji in pot nas je pripeljala do Terryja Draperja in Hanne Stigaard. Spoznali smo, da je od vseh nam znanih terapij s konji najučinkovitejša prav terapija po metodi HBM, ki na poseben način deluje na možgane. Marca 2018 sem uspešno opravila izobraževanje za izvajanje terapije po metodi HBM v Koloradu na Perry Park Ranchu pri Terryju Draperju. Pridobila sem naziv HBM practitioner za izvajanje Draper equine-assisted sensory-based program (skrajšano Draperjeva tehnika). Po vrnitvi domov mi je veliko časa vzelo iskanje konja, ki bi imel ustrezno gibanje. Trenutno se ukvarjam s pripravo konja. Predvidevam, da bomo postopno začeli izvajati metodo HBM v drugi polovici septembra. Vedno znova smo presenečeni in navdušeni nad rezultati, ki se kažejo po terapiji HBM.«




Za več informacij si oglejte tudi Stran Horseback Miracles.