V času, ko je treba biti na vseh področjih najboljši, veliko žensk živi pod pritiskom, da morajo biti za vsako ceno vitke in fit. Velikokrat so v stresu samo zato, ker ne vedo, kako bi v svoj dan vključile vadbo, katere namen je tudi ta, da ublaži ravno posledice vsakodnevnega – stresa. Kako na aktivnost in njeno vključenost gledate vi kot mama štirih otrok, žena, zaposlena oseba? 

To je res absurdno, da smo v stresu zaradi zmanjševanja stresa. Očitno je nekaj narobe. Ampak biti fit pomeni biti tudi bolj odporen in zdrav, torej laže kos življenjskim izzivom. Fit smo ne samo, ko samo tako videti, ampak ko se tako počutimo in ko smo sposobni najti čas tudi za vadbo.
Če odložimo odvečno težo, tudi laže letimo. Ne dobesedno, a če po svetu nosimo dodatne kilograme, bomo verjetno utrujeni prej, kot če bi jih imeli nekoliko manj.
Ob pomanjkanju časa bi svetovala, da premislimo, kje ga dobiti. Kaj je nujno in kaj lahko izpustim iz dnevnih opravil, običajno spoznam, takrat ko se umirim. To pa najlaže dosežem prav med sprehodom ali tekom.

Z rekreacijo pridobivamo čas in povečujemo njegovo kakovost. Rekreacija je preprosto za vse, saj smo narejeni, da dobro delujemo le, če se rekreiramo. 

Človeku, ki je vadbe vajen že od otroštva, ni težko začeti »znova«, potem ko je za njim krajše življenjsko obdobje brez rekreacije. Mnogi pa sicer vedo, da bi morali, a ne z-morejo. Imate zanje kakšen nasvet? Jim je morda težko začeti tudi zato, ker menijo, da morajo že »jutri« preteči maraton?

Od začetkov do maratona je dolga pot. Naj bo prijetno tlakovana, s počasnim napredkom in številnimi sprotnimi zmagami. Kaj je lepšega kot ponovno odkrivati otroško veselje do gibanja? Začetnikom svetujem, naj se veselijo nekaj sekund teka med minutami hoje. Užitek v gibanju je neprecenljiv in menim, da je ravno to glavni cilj, ki ga želimo dosegati. S krepitvijo veselja do teka bomo z lahkoto vztrajali in ne bo težko priti tudi do maratona.

Hoja je zdravilo tudi za um, tako vsaj pravijo veliki pisatelji in filozofi, ki so svoje glasne misli velikokrat uglasili šele v tihoti samotne hoje. Kaj vi kot strastna tekačica menite o počasnejši različici teka?

Hoja je odlična in nujna. Dobro je, da hitro hodimo vsaj pol ure vsak dan, vsak drugi dan pa še v kakšen hrib, da napolnimo pljuča, pohitrimo srce, začutimo mišice. In da dodatno zbistrimo misli. To se namreč laže zgodi ravno med večjim fizičnim naporom, ki traja dovolj časa. Tako se utelešamo, prizemljimo in takrat laže ponovno uvidimo, kaj si želimo, hkrati pa se od sebe tudi odmaknemo in s tem nase pogledamo z novega zornega kota. Ta pa nas lahko obdari s svežimi mislimi, novimi idejami, zato razumem, da so filozofi in pisatelji radi hodili v naravo. Me pa zanima, ali bi bile njihove misli še bolj živahne, če bi hoji dodajali odseke teka. Ali celo veliko teka. Mislim namreč, da ja. Veliko današnjih mislecev je tudi tekačev.



Kako preoblikovati sedentarni življenjski slog v aktivnega in zdravega tako, da človek ne bo imel občutka, da se na vse kriplje muči in trpi? Uvajanje vsake navade je lahko tudi težavno, vendar se lahko začnemo gibati postopoma. Kako?

Z rekreacijo pridobivamo čas in povečujemo njegovo kakovost. Rekreacija je preprosto za vse, saj smo narejeni, da dobro delujemo le, če se rekreiramo. Ko zaženemo svoj telesni motor, se poustvarjamo. Brez nje se postopoma lahko le še izgubljamo, zato se gibajmo. Pri tem naj nikakor ne gre za mučenje, ampak za lastno nego, med katero pa se pošteno zadihamo in preznojimo. Vsak naj najde sebi najljubši gibanje, a najbolj koristno je gotovo v naravi. Začnimo postopoma; če smo se ga doslej v glavnem branili, zdaj ne iščimo bližnjic in ne prehitevajmo. Vztrajnost nas bo kmalu nagradila s čisto novimi občutki zaradi veselja do napredka in prijetne utrujenosti za njim.

Gibanje je razkošje in nuja hkrati. Ob vseh pomembnih posledicah, ki jih ima, si ne smemo več privoščiti, da ga zanemarjamo. To je preprosto neodgovorno do sebe in družbe. 

S soprogom sta tekaški tim, vi sama promotorka teka in pisateljica o tej temi, natančneje o slavni Heleni Žigon. Strokovno vas zanimata kultura gibanja in njen vpliv na skupnost. Katere so vaše ugotovitve, ki krepijo pomembnost vsakodnevnega gibanja?

Gibanje je razkošje in nuja hkrati. Razkošna nuja, ki vpliva na naše fizično, psihično in družbeno zdravje. Ob vseh pomembnih posledicah, ki jih ima, si ne smemo več privoščiti, da ga zanemarjamo. To je preprosto neodgovorno do sebe in družbe. Bolje ko smo fizično pripravljeni, bolje lahko namreč delujemo in več lahko prispevamo v družbo. Dobra kondicija pride prav na vseh področjih, tudi pri izboljšanju odnosov v skupnosti. Poleg tega pa je na primer gibanje v naravi odlična okoliščina, ko se tudi redno družimo s prijatelji različnih starosti.

Tek je del ne samo družine, ki sta jo ustvarila s soprogom, temveč ste tudi vi kot deklica rasli z njim. Povejte mi, kako je postal del vašega življenja.

V piranski šoli z italijanskim učnim jezikom, kamor sem hodila, smo imeli izjemnega profesorja telovadbe, ki je rad tekel, in to tudi z nami, od 11 let starimi otroki. To so bila prijetna druženja, med katerimi smo videli tudi veliko novih krajev, saj so nas vodila na razna tekmovanja, ki jih je bilo v severovzhodni Italiji veliko. Skoraj vsako nedeljo smo kam šli in prav zanimivo je, da zdaj, 30 let po tem, počnem ravno to. Mislim, da bi bil zelo ponosen.