Društvo slovenskih letalk: Ženske smo vdrle v pravo moško trdnjavo

Milena Zupanič: Letalo ne ve, ali v njem sedi moški ali ženska

Letalstvo je bila dolgo izključna domena moških. Še danes je v glavnem tako, saj je le od pet do deset odstotkov pilotk. Kljub temu se mi ni zdelo nič posebnega, ko sem se pri 16 letih začela učiti leteti. Šla sem po očetovih stopinjah. Moj oče Matevž Cestnik je bil eden prvih pilotov Aerokluba Ptuj. Vse življenje je letel kot športni pilot in pilot rezervnega sestava jugoslovanske vojske, mama je bila padalka. Leteti se mi je zato zdelo tako samoumevno kot dihati zrak.

Prvič sem letela samostojno z jadralnim letalom na ptujskem letališču v Moškanjcih. Od takrat ni minil dan, da ne bi – tako kot vsi zaljubljeni v letenje – gledala vsak prosti trenutek v nebo. Kot vse jadralne pilote so me neizmerno privlačili kumulusi, beli oblaki, ki omogočajo ure in ure letenja. Biti sam s pticami na nebu in pri tem premagati nekaj sto kilometrov razdalje, brez motorja, v popolni tišini, daleč od vseh, je brez primere vznemirljivo. Kljubovati vremenskim razmeram, tudi nevšečnostim, jih obrniti sebi v prid in pristati na cilju je vsakokrat znova uspeh. Ker sem bila dekle, so me velikokrat vprašali, ali me ni nič strah. Ne, seveda ne, sem odgovarjala. A ni bilo čisto res. Vsakogar je včasih strah. Letalska modrost pravi, da je le star pilot dober pilot. Jasno, saj je preživel na tisoče ur med nebom in zemljo.

Letalstvu sem ostala zvesta polnih 25 let, v katerih sem postala učiteljica jadralnega letenja, tekmovalka v jadralnem letenju z medaljo na državnem in evropskem tekmovanju, pilotka v športnem letenju z motornimi letali in vojaška pilotka v jugoslovanski JLA. Nehala sem, ko sem se zavezala drugima velikima ljubeznima: svojim trem otrokom in novinarstvu. Novinarstvo zahteva – tako kot letenje – celega človeka. Da o materinstvu niti ne govorim.

Od vseh neštetih ur, ki sem jih prebila v zraku ali zgolj na tleh, zroč v nebo, se najpogosteje spomnim prigod, povezanih z dejstvom, da si ljudje praviloma predstavljajo pilota – moškega, nikoli ženske. Ko sem bila stara kakšnih 22 ali 23 let, sem med državnim tekmovanjem v Slavonskem Brodu pristala na sveže zorani njivi. Odprem kabino jadralnega letala in izstopim. Do koder mi sega oko, nikjer nikogar, nobene hiše, zgolj strnišča pšenice,a neskončna polja cvetočih sončnic v daljavi. Hm, slabo se mi piše, pomislim. Takrat zagledam rdečega fička, ki se ves zaprašen bliža njivi. Lastnik, čokat kmet, se je pripeljal pogledat, ali se je letalu kaj zgodilo. »Kje pa je pilot?« me ves začuden vpraša. Ko sem mu pojasnila, da sem pilotka jaz, me je odpeljal v vas in me predstavil vsem. Gostili so me, dokler ni prišla pome moja ekipa. Resnično lepa izkušnja. 

Še večje presenečenje smo štiri pilotke prinesle na vojaško letališče Zemunik pri Zadru, kjer smo bile kot prva generacija žensk v Jugoslaviji leta 1984 izšolane za vojaške pilotke. Bile smo iz štirih republik, izbrane kot najbolj izkušene športne pilotke, ena izmed nas je imela celo poklicno dovoljenje. Nikoli do takrat se ni še nobena ženska v Jugoslaviji šolala na tem ali katerem drugem vojaškem letališču. »S krilom ob krilu« smo pridobivale teoretično znanje na tleh in praktično letele z več kot 200 študenti – bodočimi poklicnimi in rezervnimi vojaškimi piloti. Ob koncu prvega dne, ko smo po treh mesecih pouka začele leteti, so starejši vojaški piloti – učitelji – ocenili, da se je z nami na letališču »vse« spremenilo. Nismo se mogle načuditi. Zakaj le? A najbrž se je res. Vdrle smo v pravo moško trdnjavo.

Veliko sem premišljevala o razliki med moškim in ženskim letenjem. Ni je, ker je ne sme biti. Letalo ne ve, ali v njem sedi moški ali ženska, pomembno je, da zna leteti in se dobro odločati. A dejstvo je, da smo ženske morale biti vedno vsaj nekoliko boljše – v znanju, v vztrajnosti ali v discipliniranosti –, da so nas moški sprejeli in nam dali možnost leteti.

Sonja Stegovec: Poroka v športnem letalu

V letalstvo sem prišla po naključju. Takratni predsednik Aerokluba Josip Križaj Ajdovščina, ki me je poznal kot aktivno in vsestransko dekle, me je nagovoril, naj poskusim leteti. Vključila sem se v tečaj jadralnega letenja, pridno nabirala ure in opravila izpit za jadralno pilotko. Vse proste dni sem preživela na letališču. Usoda je hotela, da je kmalu preskočila iskrica med mano in mojim učiteljem letenja Srečkom Stegovcem. Najino letenje se je prepletalo z romantiko in to je pripeljalo do poroke v letalu. Predsednik Aerokluba, ki je bil tudi matičar, naju je namreč želel poročiti v letalu in to je tudi izpeljal. Dobila sva tri otroke in še naprej je bilo letališče naš drugi dom, čeprav sva čedalje manj letela. Otroci, posebno fanta, so se vse bolj zanimali za letalstvo. Pozneje sta sinova sodelovala v različnih letalskih projektih in zdaj sta oba zaposlena v letalstvu. Starejši sin je sodeloval v švicarskem projektu Solar Impulse in je z njihovo ekipo prepotoval ves svet. Izdelali so letalo s sončnimi celicami na krilih, ki je obletelo svet brez kaplje goriva. Tudi hčerka v poznavanju letalstva gotovo prekaša marsikaterega fanta. 

V času svojega letenja sem vedela, da tudi na drugih letališčih letijo dekleta. Čez nekaj let sem prejela vabilo na prvo srečanje slovenskih pilotk in tako se je začela zgodba o Društvu slovenskih letalk, ki smo ga ustanovile davnega leta 1989. Najprej smo se podale v raziskovanje zgodovine ženskega letenja. V Londonu smo obiskale Kristino Gorišek Novakovič, ki je bila prva ženska na Balkanu, ki je poletela v nebo. Kaj kmalu smo navezale stike z evropskim združenjem letalk FEWP in se redno udeležujemo njihovih srečanj. Doslej smo trikrat organizirale mednarodno srečanje letalk v Sloveniji. Poleg tega se naše članice udeležujejo seminarjev o jadralnem letenju v tujini in takšen seminar smo organizirale tudi pri nas. Pri naših prijateljicah letalkah v tujini uživamo velik ugled. Nekatere so tudi članice svetovnega združenja žensk v letalstvu, ki se imenuje 99. Naše članice so pilotke jadralnih in motornih letal, helikopterjev, jadralnega padala, solarnega letala, učiteljica jadralnega letenja, kapitanka na potniškem letalu, balonarka in številne ljubiteljice letenja, ki so včasih letele ali pa tudi ne. Dobimo se večkrat letno in organiziramo različne letalske aktivnosti. Društvo slovenskih letalk praznuje 30 let. Jubilej smo proslavile s slavnostno skupščino na letališču v Portorožu, na kateri je bila govornica ministrica mag. Alenka Bratušek. Osrednji dogodek je bila predstavitev filma o dosežkih slovenskih letalk, diplomsko delo Mateje Pustovrh, ki je hčerka predsednice Društva slovenskih letalk Bože Pustovrh. To je bil pomemben prispevek za kronologijo našega društva in ženskega letenja v Sloveniji sploh.

Kdor je kdaj okusil letenje, se bo vedno oziral v nebo, so misli velikega Leonarda da Vincija. Tako je tudi z mano. Odkar sem ga okusila, se vedno oziram v nebo. Čeprav se z njim ne ukvarjam več aktivno, rada navdušujem in spodbujam mlada dekleta, da okusijo ta prečudoviti šport višin. Tudi sama izkoristim vsako priložnost, da se popeljem med oblake.

Tanja Pristavec: Letenje je svoboda in odklop od zemeljskih težav

Uživanje med oblaki je zapisano v mojih genih. Oče, upokojeni poklicni pilot in večkratni državni prvak v akrobatskem letenju, naju je s sestro dvojčico navdušil in sam izšolal pri najinih šestnajstih letih. Da bom nekega dne tudi sama postala pilotka, mi je bilo samoumevno. S sestro sva že v ranem otroštvu veliko časa preživeli na letališču in bila sem radovedna, kaj je tisto, kar privlači očeta in druge letalce, ki so vedno z navdušenjem pripovedovali in analizirali svoje letalske užitke. Že pred učenjem sem imela nemalokrat priložnost sesti v letalo z očetom in uživati v lepotah narave s ptičje perspektive. Čisto drugače pa je, ko letalo začneš upravljati sam. 

Po prvem samostojnem poletu leta 1985 je letenje močno zaznamovalo moje življenje. Dobesedno zasvojilo me je. Z izkoriščanjem dvigajočega se zraka mi je kot jadralki posvečen posebni privilegij zaznavati in doživeti naravo s perspektive ptic. Letenje mi ponuja svobodo, mi vzbuja močna čustva in daje možnost odklopa od vsakdanjih zemeljskih težav. Nič čudnega ni, da sem si tudi življenjskega spremljevalca našla med letalci. Z možem Boštjanom sva tudi po tem, ko sva si ustvarila družino, ohranila skupno strast, letenje. Družinske počitnice so večinoma prilagojene jadralnim tekmam. Oba sva nosilca svetovnih rekordov v jadralnem letenju. V tekmovalnem duhu nadaljuje mož Boštjan, jaz pa se raje posvečam učenju letenja v aeroklubu Alpski letalski center Lesce. Med številnimi sem naučila tudi hčerki Majo in Niko. Učiti leteti mi je v poseben izziv in užitek. Fascinantno je, kako mlad človek neverjetno hitro obvlada okoliščine, s katerimi se nikoli prej ni srečal. Razumeti tretjo dimenzijo gibanja v zraku je za 16-letnika skoraj po pravilu mačji kašelj. Previdnost je pri tej starosti seveda potrebna zaradi še vedno močne osebnostne rasti, zato se po usvojitvi tehnike pilotiranja nadaljuje šolanje tudi z vzgajanjem. Mladi se v večini še ne bojijo dovolj in se ne zavedajo potencialnih nevarnosti. Potrebna je prava mera individualnega prilagajanja. Nekateri učenci potrebujejo dvig samozavesti, nekatere je treba brzdati. Moja naloga je učenca naučiti predvsem varno leteti. Začetki so zelo pomembni: če se pri »prvih korakih« naučimo natančnosti in sprejemanja varnostnih ukrepov, bo to naložba za uspešno letalsko kariero. Verjamem tudi v čut, ki ti je preprosto dan ali pa ti ni. Imajo ga ptice. Dobrega jadralnega pilota je v zraku moč prepoznati. Dobra vez med krmili jadralnega letala in pilotovimi izostrenimi čuti lahko daje jadralnemu letalu življenje. Zvezno premikanje krmil letala daje letu eleganco, ki se dejansko lahko primerja z letenjem pernatega jadralca. Jadrati v dvigajočem se zraku s pticami, ki jih druženje ne moti, je posebno doživetje, ki ni dano vsakomur.

Lidija Kosi: Letenje z balonom je najbolj prvinsko in takoooo romantično

Z balonom sem prvič letela konec leta 1992 v Prekmurju, saj so me kot novinarko radia Murski val »službeno« napotili v košaro z nalogo, naj se iz zraka javim v radijski program. Seveda so baloni navdušili tako nas, ki smo imeli priložnost leteti, kot ljudi, ki so jih opazovali s tal. Ljubljanski balonarji pa so potem prihajali letet nad Panonsko ravnico vse pogosteje, saj so pred evropskim prvenstvom, ki je bilo v Murski Soboti in na Ptuju leta 1994, želeli prebivalcem Prekmurja in Prlekije čim bolj približati tako balone kot letenje z njimi. Razmere za letenje so namreč prav v Pomurju med najugodnejšimi. Takratni trije inštruktorji, Avi Šorn, Grega Trček in Aleš Švagelj, so me po daljšem času skorajda določili, da opravim izpit, slednjemu pa se imam zahvaliti, da se je to tudi zgodilo. V Aeroklubu Prlek Ljutomer smo namreč imeli balon prej kot pilota, saj so ga občine kupile v promocijske namene. In ker sem bila že kar vešča njegovega upravljanja, sem privolila v tečaj in izpit. No, v tistih časih smo ga opravljali zgolj enkrat na leto, ko se nas je pač nekaj »nabralo«, in tako se je zgodilo, da je bil termin razpisan zgolj kak mesec in pol pred mojim porodom. Zdaj se z že več kot 20 let starim sinom včasih smejeva, ko mu pripovedujem, da je preletel Ljubljansko barje, še preden je privekal na svet, in da je predsednik izpitne komisije v šali dejal, da bi tudi otroku izdal pilotsko izkaznico, če bi le imeli tako majhen format. 

Kmalu se je za letenje z balonom odločil tudi moj življenjski partner in v dobrih dveh desetletjih sva preživela kar nekaj skupnih ur v košari balona, in to tako nad domačo Prlekijo kot drugod, saj se s klubskimi kolegi udeležujemo balonarskih festivalov doma in na tujem. Svojčas smo z istim balonom leteli trije piloti, zdaj spet samo dva. Tekmovanja nas ne zanimajo preveč, čeprav tekmujemo tudi na festivalih. Sama vsekakor predvsem rada letim. Občutek lebdenja je enkraten. Letenje z balonom je težko primerjati s katerim koli drugim letenjem in to trdim z vso gotovostjo, saj sem letela že skoraj z vsem, kar leti po zraku. Spokojna jutra in poletni večeri pred sončnim zahodom, zasnežena pokrajina sredi zimskega dne … In tudi navdušenje ljudi, ki nam mahajo s tal ali pridejo do nas, ko pristanemo. Odkar letim z balonom, drugače gledam na vreme. Bolj sem pozorna na veter, oblake. Opazim vsak dim iz dimnika in takoj vem, iz katere smeri piha veter. 

Ne letim veliko, zato pa želim vsakič zgolj uživati, in vsekakor raje ostanem na tleh, če nimam najboljšega občutka. Med balonarji je bolj malo žensk, zato sem pogosto deležna posebne pozornosti. Ljudem se zdi preprosto zanimivo ali celo nekoliko čudno, da letim z balonom. No, priznam, tudi sama se včasih vprašam, zakaj me je pritegnil najbolj od vsega, kar leti. A odgovor je čisto preprost. Ker je letenje z balonom najbolj prvinsko in takoooo romantično!