Seveda je bila prava in že sva pešačili z nahrbtnikom po mestecu. Treba je bilo poiskati sobo, saj nisva imeli rezervacije. Najlažje je bilo, da greva v hotel, v katerem sem bila pred dvema letoma. Izveva, da so najcenejše sobe že zasedene, ker je mesto polno zaradi prvega bienala v Indiji, ki poteka ravno v Kočiju, da pa imajo vseeno na voljo kraljevsko sobo, za naju po posebni ceni. Seveda sva jo vzeli. Z Natašo sva želeli formalnosti urediti čim prej, saj sva bili dogovorjeni z Ladom, prav tako Slovencem, vodnikom, ki je ravno prispel  v Koči, da prevzame skupino popotnikov. Z Ladom se nisva poznala, splet naključij je znova privedel do tega, da sva prišla v stik in smo se dogovorili za srečanje v Kočiju, kjer sva ga ujeli ravno zadnji dan.



Sestali smo se v znani kavarni, kjer sem že prej rada posedala z Melie in Gaelom, krasno smo se ujeli in smehu ni bilo ne konca ne kraja. Kljub poznim uram nam še ni bilo do razhoda in odločili smo se, da poiščemo bar in si privoščimo pivo. Prišli smo do edinega lokala, spodnji del je bil namenjen samo tujcem, popolnoma ločen od domačinov, kar nas ni kaj preveč mikalo, v zgornjem delu pa je bila lokalna scena. Pogledovali smo proti odprtim oknom, od koder so se razlegali smeh in bučni glasovi, se spogledali med seboj, Nataša pa je rekla: »Seveda greva! Saj imava moškega s seboj!« Še nikoli nisem bila v lokalnem baru in priznam, da brez njiju ne bi nikoli vstopila. Pitje alkohola na javnih mestih je prepovedano, zato je bil bar do zadnjega kotička poln. Nikjer nismo videli prostega stola, pa tudi ženske ne. Sami moški, očitno domačini. Že smo hoteli bar zapustiti, ko je nekdo iz zadnje sobice začel v angleščini vpiti: »Pridite sem! Tukaj imamo prostor!« Po nekaj izmenjanih pogledih smo privolili.



Pozneje sem izvedela, da je bila ta sobica nekakšen VIP-prostor za lokalne fante, tja ni imel vstopa nihče razen njih. Mislim, da je bilo takrat notri več kot deset domačinov, vsi so bili izredno dobre volje in že so drug drugemu izmikali stole, da sta se lahko dami usedli. No, pa gospod tudi. Po nekaj vljudnostnih frazah je energija med nami stekla, že so začele padati šale na naš račun in vzdušje je postalo izjemno prijetno. Še nikoli nisem sedela z domačini, sploh pa ne tako mladimi fanti, in z njimi pila pivo. Moja družba so bili vedno drugi popotniki. Kako jih je bilo zabavno opazovati, očitno so bili prijatelji že od otroških let. Z Natašo sva seveda po žensko preverili vse člane in v slovenščini obrali vsakega posebej ter se na glas smejali. Seveda je bilo enako na drugi strani. In ko slišiš njihov jezik, malajalamščino, ti ni povsem jasno ali je to govorica ali pesem. Res poseben in nadvse zapleten jezik, ki ti daje občutek, da se med seboj prerekajo, vendar ni tako.



Kot v vsaki družbi je tudi tu bil nekdo, ki je deloval kot nekakšen vodja skupinice oziroma najglasnejši član ekipe. Tudi angleščina mu je šla zelo dobro od rok. Tudi Lado je izjemno užival in prešinilo ga je, da bi kar ostal z nama in pustil svojo skupino, da gre po svoje. V šali seveda. Smehu ni bilo ne konca ne kraja in tudi sramežljivost me je počasi začela zapuščati. Kadar koli sem pogledala po družbi okoli sebe, se je moj pogled ustavil pri mladem moškem, ki je sedel nasproti mene. Ni bil glasen, skorajda ni govoril, samo opazoval je, in najina pogleda sta se nekajkrat srečala. Nisva spregovorila in nekaj v meni je trznilo. Obrnila sem se k Nataši in rekla: »Jaz tega tipa od nekje poznam.« »Od kod le?« je odvrnila prijateljica. »Sanja se mi ne, ampak jaz njega poznam.« Kmalu zatem je moški vstal, si na glavo poveznil kapo s šiltom, pogledal proti meni in rekel: »Tvoj obraz poznam od nekod.« Besede so me šokirale. Povedala sem mu, da sem si tudi sama razbijala glavo s tem, od kod ga poznam. Z nasmehom na ustih je rekel lahko noč in odšel.



Bar se je počasi zapiral in tudi preostanek družbe je moral domov. Dva prijatelja iz družbe sta posvojila Lada, ga natovorila na motor in v glasnem smehu odpeljala proti njegovemu hotelu, z Natašo pa sva objeti po temni prazni ulici odkorakali proti svoji sobi. Očitno veseli, da sva preživeli razvpiti 21. 12. 2012. Datum, ki je spremenil moje življenje.


*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 21. avgusta 2017. Preberite jih tukaj.