Ker nova soba še ni bila prosta, sva prtljago pustili pri recepciji in se na zajtrk odpravili v znan lokal. Napol galerija nama je že ob jutranji kavi razodel dela številnih umetnikov iz vsega sveta. Koči je nekakšno metropolitansko mestece Kerale in to je občutiti tudi v restavracijah in kavarnah. Kar dobiš na krožniku tukaj ali pa recimo v Puškarju, je povsem neprimerljivo. Dva drugačna svetova.



Doma sem zelo rada sem obiskovala beneški bienale, da se je indijski zgodil prav tu in sedaj, ko sem se v Kočiju znašla sama, pa se mi je zdelo strašno krasno in počaščena sem bila, da ga lahko obiščem. Bienale Kochi-Muziris naj bi združil umetnike iz celega sveta ter Indijo postavil na zemljevid sodobne umetnosti in kulture. Nastal je na pobudo fundacije Kochi-Biennale ob podpori vlade Kerale. Mislim, da je takrat sodelovalo čez 78 umetnikov, razstavni prostori pa so se razprostirali v galerijah in ostalih kotičkih Kočija, vse do pristanišča Muziris, pa tudi po okoliških otokih, dvoranah, zgodovinskih stavbah, zapuščenih dvoriščih, skratka povsod, kjer je bilo mogoče na ogled postaviti umetniška dela. Sledi bienala so tako bile na vsakem koraku, čudovite grafite in plakate si našel povsod, tudi tam, kjer si jih najmanj pričakoval. Celo mesto je dihalo veliki dogodek. Presenetilo pa me je tudi to, da vstopnine sprva ni bilo, po prvem mesecu so jo sicer uvedli, a za simboličnih sto indijskih rupij, kar znaša manj kot dva evra.



Dan nama je z Natašo neverjetno hitro minil. Ogledali sva si večji del razstav in instalacij, nekaj kotičkov pa sva si pustili še za naslednji dan. Utrujeni od vsega lepega sva se po celodnevnem pohajanju po vročem soncu zvrnili na novi postelji. Obujali sva spomin na druženje prejšnjega večera in nemudoma soglasno sklenili, da se tudi to noč odpraviva v isti bar.



Kratek sprehod po promenadi Kočija naju je pripeljal do cilja in spet sva postali pred vhodom. Iz zgornjih prostorov je bilo slišati bučne glasove, smeh, in prepoznali sva glas nekoga iz družbe, s katero smo se spoznali minulo noč. Odprto okno, pod katerim sva stali in od koder so prihajali vsi glasovi, je bilo namreč od tiste sobice, kamor je dovoljeno vstopiti le peščici lokalnih mladeničev. In nama, očitno. V meni se je prebudila sramežljivost, začel se je oglašati glasek »Ali vama je treba?«, po glavi pa so mi rojila vsa svarila, ki vzniknejo, ko um preglasi srce. Nataša je po vseh teh letih prijateljstva prepoznala moje reakcije in odločno dejala: »Veš kaj, če sva že tu, potem greva tudi gor!« ter se suvereno povzpela po lesenih stopnicah. Drugo, kot da ji sledim, mi ni preostalo. Ojoj! Spet do zadnjega kotička poln prostor, zopet nobene ženske. Če bi bilo po moje, bi se takoj obrnila in zbežala ven. Ampak ne, druga gospodična je bila odločena, da morava 'nalogo' opraviti do konca ter nekako priti do stola in mize. Ozirale sva se za prostim sedežem, ko se je iz zadnje, nama sedaj znane sobice zaslišal glas: »Tukaj smo! Pridita sem!« Moj bog! Še bolj mi je postalo nerodno in kadar mi je nerodno, počnem trapaste reči. Tega si v tistem trenutku res nisem želela. Kaj če bo tam tudi on? »Ah, upam, da ga ni,« sem razmišljala globoko v sebi, hkrati pa tudi: »Ne ne! Mora biti tam«. 



Vstopili sva. Nelagodje in sramežljivost sta me minila takoj po ponovnem odmikanju stolov drug drugemu, da sva lahko sedli k njihovi mizi. Sobico so spet imeli povsem zase, tam pa je bil tudi on. Očitno boljše volje, ne več tako sramežljiv in pogovor med nama je hitro stekel. Stresala sva šale, komentiral je moje kratke lase, kajti v Indiji imajo ti izjemen pomen. Kasneje izvem, da so dolgi in lepi lasje tod simbol zdravja. Če jih nimaš, mislijo, da imaš težave z njim. Prav tako, če si presuh. Med nama se je bila igriva besedna bitka in moja naklonjenost je rasla. Obdajali so me posebni občutki, metuljčkov v trebuhu je bilo vedno več, vidno pa se je sprostil tudi on. Z enim ušesom sem na drugem koncu sobe zaslišala prijateljičin pogovor. Omenjala je izlet z motorjem in v meni se je zopet dvignil stari zoprni dvom. A sem odvrnila misli in se vrnila nazaj k njemu. Nama. Kjer se je pretakala res lepa energija.



Kot bi mignil, je bila ura pozna in spet je napočil čas slovesa. Z novimi znanci smo se dogovorili, da se ponovno srečamo prihodnji večer. Na poti do hotela sva s prijateljico smeje premišljevali, kako zanimiva in zabavna družba so in si izmenjevali utrinke pogovorov, ki so potekali med nami. Ko sva prispeli nazaj v hotelsko sobo, pa me je prešinilo nekaj nepričakovanega. Nekaj, kar mi do takrat še nikoli ni padlo na pamet. Obrnila sem se prijateljici in izustila: »Nataša, on bo oče mojih otrok!« Bruhnili sva v smeh in veseli zaspali. 



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 25. avgusta 2017. Preberite jih tukaj.