»Saj si ničesar ne bom zapomnil, nima smisla, moji možgani so že stari.« Takšne in podobne stavke je mogoče slišati iz ust številnih starejših, ki si želijo ali dokončati nekdaj začeto ali uresničiti tiho tlečo željo po novem znanju. Ob takšnih stavkih dr. Vojko Kavčič, avtor knjige Umovadba za bistre možgane v poznih letih in doktorant eksperimentalne psihologije, samo zamahne z roko: »Treba jih je pospraviti v koš zgodovine!«
Vse, kar od nas, ne glede na življenjsko obdobje, zahteva dodatno umsko delo – naj bo to 'le' nova knjiga, ki se je lotimo, na temo, ki nam je sprva tuja, vpis v plesni tečaj in učenje novih korakov –, vse to pozitivno vpliva na naše umske procese.
Dr. Kavčič je namreč prav strokovnjak za staranje in z njim povezane dejavnike tveganja za nevrodegenerativne bolezni. Zaposlen je kot raziskovalec na gerontološkem inštitutu univerze Wayne v Detroitu, kjer je poleg zgodnje diagnostike Alzheimerjeve bolezni začel intenzivno raziskovati zaznavno in spoznavno staranje ter učinkovitost kognitivnega treninga pri zdravih starostnikih. Redno obiskuje Slovenijo, kjer vodi mednarodni inštitut za aplikativno gerontologijo, in sodeluje s slovenskimi kolegi na Univerzi v Ljubljani, Mariboru ter na Primorskem. »Prepričanje, da je v nekem trenutku prepozno za učenje,« pravi, »je ostanek preteklega mišljenja, ki ni v skladu s sodobnim znanjem o delovanju možganov in kognitivnih sposobnostih človeka.«
Vadba krepi. Telo in um
Plastičnost oziroma nevroplastičnost je vseživljenjska zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti. Ko se učimo, pridobivamo znanje. »Tako kot je bila nevronska slika mišk, ki so rasle v obogatenem, izzivov polnem laboratorijskem okolju veliko bolj spodbudna od mišk, katerih okolje je bilo siromašno in suhoparno, velja za človeka,« poudari dr. Kavčič. »Že v antiki so vedeli, da vadba krepi. Seveda staranje prinese določene spremembe, a možnosti, ki obstajajo, da denimo krepimo naš spomin ali koncentracijo, je obilo.« Poudari, da se z leti nesporno upočasni hitrost procesiranja informacij, a to ne sme biti ovira novemu učenju, saj že zavedanje o tem pomaga, da si učni proces uredimo po svoji meri. Najverjetneje nas je večina zadovoljna s svojimi umskimi sposobnostmi, redkejši pa razmišljajo, da bi jih še okrepili. Misel jih preblisne šele v poznih letih, ko začnejo upadati. A brez skrbi; na voljo je dovolj empiričnih dokazov, ki potrjujejo, da je umovadba zelo koristna tudi v jeseni življenja.
Ljudem, ki se obremenjujejo s pozabljanjem, najprej sporoča, da je to nujen proces: »Si predstavljate, da bi v naši glavi ostalo vse, kar smo kadar koli slišali in videli? Veste, kakšna zmeda bi bila? Sploh pa, spomin ni enoten pojem,« nadaljuje. »S staranjem začneta počasi pešati predvsem delovni in prospektivni spomin. Prvi je povezan s kapaciteto upravljanja in manipuliranja z informacijami, drugi pa z načrtovanjem. Nespremenljiv ostaja implicitni, nezavedni spomin. Vanj sodi recimo hoja. Prav tako ne zbledi epizodični spomin, razen seveda pri nevrodegenerativnih boleznih.«
Sedem let in pol dlje
Pred meseci je svet obkrožila vest o Giuseppeju Paternu, najstarejšem italijanskem študentu, ki je pri 96 na univerzi v Palermu pospravil v žep diplomo iz filozofije. Optimizma mu gotovo ni manjkalo. In prav ta je ključen tudi za odnos do učenja in staranja. »Optimističen pogled na staranje je pomemben dejavnik dolgoživosti,« poudari dr. Kavčič. »Ljudje, ki so do staranja pozitivno naravnani, v povprečju živijo kar sedem let in pol dlje. V raziskavi študentke fakultete za uporabne družbene študije se je pokazalo, da je na lestvici napovedi uspešnega staranja najpomembnejša odsotnost depresivnih okoliščin, na drugem mestu pa se je znašla kognitivna rezerva.«
Rezervoar kognitivne rezerve začnemo ljudje polniti že v otroštvu in je usodno povezan s tem, kakšna bodo naša stara leta. Vanj sodijo vse naše šolanje, delo, ki ga opravljamo – je bilo dolgočasno ali ustvarjalno? –, prostočasne dejavnosti in še in še. »To, ali vse dni doma poležavaš na kavču ali pa si obzorja širiš s potovanji, obiski gledališč, koncertov, knjižnic, vse to,« poudarja sogovornik, »je pomembno pri tem, ali bomo karseda najdlje ohranili umske sposobnosti. Številne raziskave namreč kažejo, da lahko ljudje, ki trenirajo svoj um – temu pravim umovadba ali kognitivni trening –, za več let zamaknejo nastanek dementnih simptomov.«
Študija 325 nun
Omeni longitudinalno študijo univerze v Waterlooju, ki je spremljala 325 katoliških nun. Tiste, ki so govorile le en tuji jezik, so v 32 odstotkih razvile dementne simptome. One pa, ki so jih govorile štiri ali več, le v šestih odstotkih. Še več; ugotovili so, kako zelo pomembno je bilo njihovo različno odraščanje. Odrasle so vse živele razmeroma enako, brez razlik v socialno-ekonomskem statusu, njihovo otroštvo in adolescenca pa sta bila ključna za razlike v kognitivnih rezervah. Raziskovalci so namreč preverjali več kot sto njihovih pisnih izdelkov in v njih prepoznavali, kako na gosto so se v njih pojavljale nove ideje. Prav gostost idej se je še bolj kot večjezičnost pokazala kot varovalo pred dementnimi simptomi.
Mar to pomeni tudi, da smo s tem, ko naše otroštvo ni bilo raznoliko, se nismo učili tujih jezikov in hodili v glasbeno šolo, zamudili možnost radovednega in znanja polnega staranja? »Nikakor!« je jasen dr. Kavčič. »Res je, da je kognitivna rezerva nekaj, kar gradimo vse življenje, a to ne pomeni, da je kdaj prepozno. Vse, kar od nas, ne glede na življenjsko obdobje, zahteva dodatno umsko delo – naj bo to 'le' nova knjiga, ki se je lotimo, na temo, ki nam je sprva tuja, vpis v plesni tečaj in učenje novih korakov –, vse to pozitivno vpliva na naše umske procese.« Za umovadbo velja enako kot za telesno: vaja dela mojstra!
Preberite še:
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: