Kako so ga sprejeli domači, ne vemo, kar pa ni nezanemarljivo. Kakor koli: zadeva je simptomatična in nora. Robert Štaba iz Zavoda Varna pot pove, da bi župan kot javna oseba ob storjenem incidentu moral nemudoma odstopiti, kajti on je (oziroma bi moral biti) zgled svojim meščanom kakor tudi širši javnosti. Naprej: dejstvo je, da bi človek, v konkretnem primeru je to pač postojnski župan, moral ostati brez izpita, Štaba doda, da bi ga ustrezne službe morale napotiti na izobraževalne delavnice in k ustreznim strokovnjakom, ki bi preverili njegovo psihofizično stanje. Ali je človek sploh še primeren za vožnjo po cesti? Mimogrede, ali je res prvič s takšno dozo alkohola kolovratil naokoli? Upam si trditi, da ni. Pa ne gre za postojnskega župana, ta nam je pravzaprav kot javna osebnost olajšal delo, da lahko resnično razumemo, kako bolni smo v tej dolini šentflorjanski. Kako malo nam je mar za sočloveka, kajti pijana drveča cestna kamikaza je potencialna nevarnost, to že vemo. Mar se v teh treh tednih ni spomnil niti enega umrlega in trajno invalidnega zaradi pijanega voznika? Je sploh še kje kdo, ki ne pozna vsaj ene žrtve pijanih voznikov?


Medtem pa pristojne službe izvajajo aktivno akcijo 40 dni brez alkohola. Jaz jo slišim. Ampak, koliko jih še to sliši? Koliko treznih, ker pijani je pač ne? Mar že ni čas, da po vseh preminulih, trajno invalidnih ter razkosanih (družinah) in vseživljenjsko zaznamovanih zaradi alkohola pristojne državne inštitucije, to je najprej ministrice in ministri, potem pa vse strokovne službe (ki sicer ta hip aktivno štrajkajo!), staknejo glave in naredijo odločilen rez? Rez za zdravje. Za normalnost. Za otroke.


Da postojnski župan ne bo odstopil, je povedal takoj, rekoč: »Ne, mislim, da ne ... Bil je le prekršek, in to v zasebnem času.« To so perverzije, kajti on je pijan v zasebnem času (dasiravno je šel s službenega dogodka) in v tem taistem času seje smrt po cesti. »Napaka me je izučila, kazen sem dobil in napake ne bom ponovil. To je bila velika šola zame in za vse preostale, katerih funkcije zahtevajo veliko druženja.« (Mimogrede: vračal se je z odprtja športnih prostorov v Postojni, kar je pač službeni dogodek, ali ne?!). Druženje pomeni popivanje, tudi ali predvsem po službeni dolžnosti, nam še dotični razloži. Potem smo videli tudi njegove meščanke in meščane, ki ga vsi (in v kamero je govorilo več kot deset osebkov) brezpogojno podpirajo, ker on je super človek in enkraten župan, in še je en brihtnež dodal, da je pri njih na Postojnskem minimalno 0,50 promila ves čas v zraku. Veste, to ne bi smela biti šala. In zagotovo tudi ne bi bila, če bi se komur koli kar koli zgodilo. Zaradi alkoholiziranosti. Potem bi bržčas zahtevali njegov linč. Ali ljudje res potrebujejo osebno dramo, da se zbrihtajo, da ozavestijo nevarnost zapijanja? Pa ne samo na cesti. Povsod. Tudi ali predvsem doma. Kjer je šele pravi pekel.



Ironija današnjega dne. Medtem pa pristojne službe izvajajo aktivno akcijo 40 dni brez alkohola. Jaz jo slišim. Ampak, koliko jih še to sliši? Koliko treznih, ker pijani je pač ne? Mar že ni čas, da po vseh preminulih, trajno invalidnih ter razkosanih (družinah) in vseživljenjsko zaznamovanih zaradi alkohola pristojne državne inštitucije, to je najprej ministrice in ministri, potem pa vse strokovne službe (ki sicer ta hip aktivno štrajkajo!), staknejo glave in naredijo odločilen rez? Rez za zdravje. Za normalnost. Za otroke. Ki imajo ustavno pravico do življenja. Dostojnega. Rez za človeka. Slehernega. Ki mu je dano življenje. Rez. Vreden današnjega dne.

P. S: No, v preteklosti smo videli še druge župane, predsednike uprav in še razne pomembneže, ki so se pijani prekladali po slovenskih cestah, nekateri tudi odklonili test alkoholiziranosti in ostali živi. Na svojih javnih funkcijah.