Nedavno sem si ogledala stand-up ameriške komičarke Wande Sykes. Svoje življenjske prigode in koncept belega privilegija ji je uspelo v celoto vrhunsko stkati. Njen nastop je bil smešen, obenem žalosten. Kako vi doživljate ta beli privilegij? Ga čutite, sovražite, se ne menite zanj? 

Čutim ga, sovražim tudi, ignorirati ga ne morem. Trudim pa se, da iz vsega skupaj ne delam prevelike drame. Učim se, rastem in s svojo pozitivnostjo vplivam na ljudi okoli sebe. Ja, beli privilegij oziroma priložnosti, ki ti pridejo na pot samo zato, ker si svetle poti, so vrsta socialnega privilegija. Belcem omogoča, da v primerjavi z nebelimi uživajo določene prednosti, pa čeprav si s temnopoltimi delijo politične in ekonomske okoliščine. Kar lahko naredimo, je, da skušamo biti pošteni glede tega, kako doživljamo druge in kako prav to doživljanje morda pomaga vzdrževati dvojna merila in prispeva k predsodkom, krivicam, segregaciji, revščini in nasilju, pa čeprav povsem nenamerno. Ko govorimo o belem privilegiju in rasizmu, si moramo priznati, da določeni barvi polti še vedno pripisujemo določene značilnosti. Beli so dobri, črni slabi. Beli so uspešni in pametni, črni ne eno ne drugo. Beli so lepi in bogati, črni grdi in revni. Ena od oblik rasizma je tudi kolorizem, ki se lahko pojavlja tako znotraj rase, etnične skupine kot družin, kjer so največje žrtve tisti z najtemnejšo poltjo. Za kolorizem veljajo enaka »merila« kot pravkar omenjena. Temnejša je polt, slabši naj bi bil človek. In nasprotno. Manj temna je tvoja temna polt, več pozitivnih lastnosti naj bi nosil. Ja ja, vsega tega se zelo močno zavedam in na lastni koži vsak dan izkušam. 

Ko sem začela delati na vse bolj odgovornih položajih, sem se morala navaditi, da biti temnopolta ženska velikokrat prinese tudi občutek osamljenosti. Večina temnopoltih, ki se znajdejo na pomembnih korporativnih položajih, kjer je zahtevano posebno znanje, največkrat sestavlja rasno manjšino. 

Katere so bile največje ovire, s katerimi ste se morali spopasti na svoji karierni poti? S čim so bile povezane? S tem, o čemer sva pravkar govorili, torej s poltjo? S tem, da ste ženska, inteligentna povrh? 

Temnopolta, ženska, izobražena. Moje tri ovire, zavestne in nezavedne. Odraščala sem v okolju, v katerem sta bili tako moja družina kot celotna akademska pot integrirani v širšo skupnost. Imela sem večinoma pozitivne izkušnje, zato verjamem, da je enakost mogoče živeti. Po njej hrepenim. A če vseeno trezno pogledam v svoje odraščanje, mi postane jasno, da je imelo dejstvo, da sem bila temnopolta in le delno povezana s svojo družinsko dediščino, tudi pomanjkljivosti. Čeprav sem odraščala v okolju, ki ni ločevalo belcev od črncev, beli privilegij ni bil neznanka. Priložnosti raniti čustva, omajati samopodobo je bilo dovolj. V takšnih okoliščinah je lahko rešilna bilka prav družinska dediščina, ki ti pomaga razumeti, kaj se dogaja, te podpre. Ko sem kasneje začela delati na vse bolj odgovornih položajih, sem se morala navaditi, da biti temnopolta ženska velikokrat prinese tudi občutek osamljenosti. Večina temnopoltih, ki se znajdejo na pomembnih korporativnih položajih, kjer je zahtevano posebno znanje, največkrat sestavlja rasno manjšino. To prinese številne izzive. V sobi sem vedno ena od peščice temnopoltih žensk. Ljudje okoli mene se seveda ne zavedajo, s čim se vsak dan spopadam, zato jim skušam ponazoriti svoje vsakdanje izzive. 

Kako? 

Za začetek jih prosim, naj zaprejo oči in se skušajo spomniti, ali poznajo koga, ki je bil diskriminiran zaradi spola, rase, veroizpovedi, spolne orientacije, narodnosti ali telesne hibe, morda so bili celo sami. Ste kdaj začutili, vprašam, da si je nekdo o vas že ustvaril mnenje, ne da bi vas res poznal? Je bilo to mnenje pravilno? Na podlagi česa si ga je ustvaril, kaj menite? Kaj pa pozitivni stereotipi? Obstajajo? Vprašajte se, kdo je najbolj usodno vplival na to, kako se je v vas oblikovalo sprejemanje drugačnosti? Katera kulturna pravila, vedenje in tradicije so del vaše vzgoje? So vplivali na vašo kariero in zasebno življenje? Vse to jih vprašam, nato pa prosim, da odprejo oči. 

Odgovori so, si mislim, presenetljivi. Ljudje se kar sami od sebe tega ne sprašujemo. 

Res je. A takšna čustvovanja so stalnica vsake manjšine. Z njimi se srečujejo vsak dan; morda se z njimi bijejo znotraj, morda prihajajo nadnje od zunaj. Zato si vsak dan prizadevam tudi, da zamenjam zorni kot. 

Občutek, da smo vredni, je usoden pri tem, kako zavzeti in motivirani bomo pri delu. Če bomo verjeli, da je naše delo manjvredno, bo to gotovo vplivalo na učinkovitost našega dela. 

Kateri so bili vaši ključni življenjski mejniki, ki so vas navdihnili, da bi dosegli »več«? 

Zame je bilo usodno prvo potovanje v Evropo, ko sem bila stara enajst let. Mesec dni sem preživela na Danskem, Švedskem in Norveškem. Si predstavljate črno punčko v nordijski svetlolasi in modrooki kulturi? Na meni so se pasli pogledi radovednosti, ne sovraštva. To je bilo nekaj novega. Druga prelomnica je bila gotovo kavarna Java Co., ki sem jo ustanovila s partnerjem in je nastala iz stare knjigarne. Pol leta kasneje je na isti ulici odprl svoje prostore tudi Starbucks. Obup. To je bila moja najbolj naporna služba. Delala sem od deset do dvanajst ur dnevno, sedem dni na teden. Vseeno je bilo to najbolj zabavno in bogato obdobje mojega življenja. Kavarna se je nato preimenovala v Milk & Honey. Petindvajset let kasneje še vedno kljubuje sosedu Starbucksu. (Smeh.) Neki dan je vanjo vstopil mlad Švicar. Šest mesecev kasneje sem jo prodala in se preselila v Švico. Triindvajset let in tri birasne otroke kasneje še vedno živim v Švici. 

Ampak selitev iz ZDA v Švico vseeno ni bila postlana z rožicami. Morali ste trdo garati, kajne, da ste našli svoj prostor pod soncem? 

Seveda. A sem imela srečo, da sem dobila priložnost zaposlitve na eni najboljših poslovnih šol na svetu, in sicer lozanski IMD. Na lastne oči sem spremljala direktorje z vseh vetrov, kako prestopajo meje svojih območij udobja; vse to v varnem okolju, odprtem in pripravljenem na vseživljenjsko učenje. Videla sem različnost, pripravljenost sodelovati za skupni cilj, o vlogi rase ali spola ni bilo niti govora. Zdaj sem del menedžmenta v podjetju PMI. Izjemno sem ponosna na vlogo, ki jo podjetje namenja čustveni inteligenci, prilagodljivosti, vzdržljivosti, diplomaciji, samozavedanju in empatiji. 

Tajnica, osebna ali administrativno-izvršna asistentka. Kakšne so razlike? 

Tajnici se v angleškem jeziku reče secretary. Izhaja iz latinske besede secretum, ki pomeni skrivnost. Državni vodje in visoki uradniki so nekdaj morali svojim tajnikom zaupati tajno gradivo, zato je bilo to delovno mesto tradicionalno izjemno cenjeno in so ga zasedali večinoma moški. No, minili so časi tajnic, ki so po nareku nadrejenega pisale v spiralne beležke in prepisovale korespondenco na pisalne stroje. Sodobni administrativni profesionalci uporabljamo vrhunsko tehnologijo. Ne samo da smo odgovorni za organizacijo sestankov, načrtovanje dogodkov, ustvarjanje in vodenje prezentacij, velikokrat moramo urejati baze podatkov, skrbeti za pojavnost na spletu in razporejati finance. Manj kot 15 odstotkov administrativnega osebja danes še sliši na ime tajnica. Večinoma govorimo o asistentih v administraciji, izvršnih asistentih, podpori poslovnih partnerjev ali pisarniških nadzornikih. Kar 96 odstotkov profesionalcev v administraciji je ženskega spola. Je pa vsekakor zanimivo, da so to delo ne tako davno opravljali samo moški. 

Beseda tajnica še vedno nima tiste pozitivne konotacije, kot bi si jo zaslužila. Kako to? 

Pred kratkim sem prebrala podatek raziskave, v kateri je kar 72 odstotkov vprašanih dejalo, da postati administrativni asistent pomeni podcenjeno karierno izbiro. Kako presenetljivo visoka številka! Kaj je takega na delu administrativnega asistenta, da drugi podcenjujejo tvojo karierno izbiro? Občutek, da smo vredni, je namreč usoden pri tem, kako zavzeti in motivirani bomo pri delu. Če bomo verjeli, da je naše delo manjvredno, bo to gotovo vplivalo na učinkovitost našega dela. Ali pa smo morda asistenti vajeni takšnega odnosa in delamo, kolikor dobro lahko, čeprav nismo cenjeni? Kako lahko spremenimo to miselnost? Iskreno verjamem, da imamo tako široko paleto veščin, da nas je mogoče postaviti v kakršno koli okolje, da izjemno prispevamo podjetju. Najbrž je težko spremeniti utrjena prepričanja, a mi je jasno tudi, da se morajo spremembe začeti pri nas samih. Svoj poklic moramo jemati resno in se postavljati v bran svojim kariernim izbiram. Zelo sem ponosna na svojo kariero in na smer, kamor so me popeljale moje izbire. 

Tradicionalna vloga ženske je, da prav ona igra vlogo negovalke, podpornice, skrbnice družine. Danes jih veliko preprosto nadaljuje to vlogo in nosi na svojih ramenih več, kot bi bilo treba. 

Velik kos vašega dela je sposobnost, da pomagate drugim najti rešitve problemov. Na katerih področjih ste najmočnejši? 

Rodila sem se kot proaktivna in ustvarjalna oseba. Delovna etika, ki sem jo razvila, pa se kaže v tem, da sem vsak dan točna, da naredim, kar je treba, se prebijem skozi težke okoliščine in sem ustvarjalna. Tudi ustvarjalnost je del delovne etike. Ideje ne bodo postale resničnost, če bomo o njih samo premišljevali. Zanje se je treba truditi, jih negovati. Kot bi posadil drevo: najprej moraš najti prostor, ki je pripravljen sprejeti dobre ideje (plodna tla), nato moraš idejam slediti (posaditi semena) in jih aktivno spravljati k življenju (zalivati). Le tako bodo zrasle. Brez dela ne gre. 

Ste bili, ko ste si začeli ustvarjati družino, prepričani, da boste morali prevzeti več kot polovico družinskega bremena? 

Žal je še vedno tako, da v razmerju, v katerem delata oba, ženske porabijo veliko več energije za vzpostavljanje ravnovesja med profesionalnim in zasebnim življenjem v primerjavi z moškimi. Tradicionalna vloga ženske je, da prav ona igra vlogo negovalke, podpornice, skrbnice družine. Danes jih veliko preprosto nadaljuje to vlogo in nosi na svojih ramenih več, kot bi bilo treba. Imam srečo, da delam v podjetju, ki zaposlenim ponuja prilagodljiv delavnik in ustrezna nadomestila. Pri nas namreč deluje celo skupnost Zdravje in dobro počutje, ki ponuja informacije o boleznih in zaščiti pred njimi, spodbuja fizično aktivnost, zdravo prehranjevanje in nas uči, kako ustvariti ravnovesje med službo in domom. Vse informacije, ki jih zaposleni dobimo, so ponujene zabavno in dinamično. Res sem hvaležna za okolje, v katerem delam, in spodbujam vse mame, ki hodijo v službo, naj najdejo okolje, ki jih bo ne samo sprejelo kot žensko z otroki, temveč pozdravljalo vse dodane vrednosti, ki jih starši prinesemo na delovno mesto. Podjetje Philip Morris International je tudi prvo podjetje svetovnega formata s certifikatom enakega plačila za moške in ženske. Na to sem izjemno ponosna.