Pred nekaj leti sta se z možem preselila v Beograd, ko sta se vrnila, pa sta skupaj z nadobudnima dvojčkoma dom našla na ljubljanskem Taboru. Stanovanje je bilo treba v celoti prenoviti, danes pa jih razveseljuje dom, v katerem se mešajo različni slogi. 

Otroško sobo krasijo pisane tapete.

»Ljubljana je res nekaj posebnega, prelepa je, vsa, v srcu jo nosim, kjer koli sem. Sem pa gotovo centrašica, ta predel mi je najljubši. Všeč so mi bolj mirni kotički centra. Na srečo smo našli stanovanje na Taboru. To sem si po tihem želela, a nisem verjela, da bom kdaj živela tam,« nam zaupa Manja in nadaljuje: »Še zlasti mi je bila všeč cerkev nasproti etnografskega muzeja. Vsakič ko sem sedela v Semu, sem imela občutek, da sem v Londonu.« Ker so mlada družina, jih je seveda prepričalo tudi to, da so okoli parki za otroke, pa še zdravnik je blizu.

Ko sta z možem kupila stanovanje, je bilo v prvotnem stanju, zgradba pa je stara več kot petdeset let, zato sta se lotila celostne prenove, začenši z napeljavami za elektriko in vodo. »Bilo je naporno, a se je splačalo. Prenavljali smo več kot eno leto. Je pa takšna prenova tudi izziv, saj je bilo stanovanje zares nepopisano platno,« pravi. 

Dva črna in dva rumena stola ter luč nad mizo, ki je eden Manjinih najljubših kosov opreme v stanovanju.

Spalnica z balkonom je kraj za zen 

»Težko izberem najljubši prostor, povsod se počutim dobro. Tudi na hodniku bi sedela, tako mi je všeč tukaj. Moram še ugotoviti, kam bi v tem prostoru dala kak stol,« v smehu pove Manja, ki potem vendarle kot najljubši kotiček izbere spalnico. »Sonce vanjo ne sije, je mirna, hladna, vanjo zapiha vetrc, skozi okno vidim omenjeno cerkev. Ima dostop na balkon, na katerem zvečer rada posedam. Ob spalnici je še majhna kopalnica, kar je tudi krasno. Če bi nekam dala še štedilnik, bi bila lahko to svoja enota, sploh mi ne bi bilo treba iti v druge dele stanovanja. Zjutraj bi si tu skuhala kavo, šla na balkon, otroka pa bi se spraševala, kje je mama,« v smehu sklene. 

V spalnico sonce ne sije, je mirna in hladna, zato jo Manja obožuje

Po omarico skoraj do Kobarida 

Ko jo vprašam o najljubšem kosu pohištva, se odloči še težje kot pri vprašanju o najljubših sobah. Zelo všeč ji je luč nad mizo, ki se lepo poda h kuhinjskemu umivalniku zlate barve. Tudi omarica v kopalnici je čudovita, pravi. »Kupila sem jo iz druge roke, bila je zelo poceni. Ponjo sem šla skoraj do Kobarida, potem sem jo še restavrirala,« opiše. A zares najljubši kosi so tisti, ki jo spomnijo na babico. »Obešalnik za jakne in plašče je v naši družini že 75 let, ko sem ga prinesla sem, sem ga le prebarvala. Spomni me na moj izvirni dom, na babico. Po stanovanju imam razporejenih več sladkorčkov, ki me spomnijo nanjo. Pomenila mi je vse na svetu. Tu so njeni kvačkani prtički, njene steklene vaze. Pa kozarci za šeri, ki jih jaz sicer uporabljam za viski,« se namuzne. 

Živih barv se ne boji, v kopalnici kraljuje oranžna.

Za sobne rastline skrbita sinova 

Manjin najljubši slog je art deco, želela si je imeti povsem takšen dom, a na koncu je stanovanje postalo zmes različnih slogov. »Najboljši primer je kuhinja. Polovica je res moderna, polovica je v starinskem angleškem slogu, zraven pa še malo art decoja,« opiše. Ko jo vprašam, kdo je imel pri izbiri opreme več besede, ona ali mož, se pošali: »Moške je treba malo zmasirati. Do konca ne verjamejo, da bo nekaj lepo, a ko potem to vidijo, jim je res všeč. Sicer pa sva se kar strinjala. Pri rečeh, ki njemu pomenijo več, je imel več besede on in nasprotno. On je na primer izbral kavč, saj je želel, da je kakovosten in udoben.« 

Na nočni omarici stojita spomina na ljubo babico, kvačkan prtiček in kristalna vazica, ki jo uporablja za shranjevanje nakita. Tudi njen najljubši nakit je predelan iz babičinega.

Njuna dvojčka sta bila še premajhna, da bi aktivno sodelovala pri izbiri pohištva zase, imata pa zdaj tudi onadva v stanovanju odgovorne naloge, saj Manji pomagata pri izbiri rastlin, rože tudi zalivata in se z njimi pogovarjata. 

Rastline pomagata izbirati sinova, zanje tudi vestno skrbita

V Srbiji je več še vedno več 

Manja se je pred nekaj leti z možem preselila v Beograd, a potem sta se odločila za vrnitev v Ljubljano. »Prepričala sta naju mir in tišina, ki ju tu najdeš tudi v središču mesta. Oaza zelenja, ki sem jo v betonskem Beogradu zelo pogrešala. Zrak je občutno boljši. Ljubljana ponuja bolj mirno odraščanje za otroka, manj je prometa, več površin za šport, igro in kolesarjenje. Vrtci, šole so blizu, hrana je kakovostna,« sklene. Ko jo vprašam, kakšni so njeni spomini na domove v Beogradu, pove: »Na eni strani so mlade družine, ki živijo v centru in stanovanja opremljajo moderno, na drugi strani pa vidimo tudi bolj tradicionalen slog, ki je zelo podoben grškemu. Več je več, ne manjka kiča, zlata, čipk in zastav. Oboje je zanimivo.« 

Idej za opremljanje ne išče na spletu, raje gre v trgovino, kjer se lahko izdelka tudi dotakne.

Ne ustvarja doma, temveč povsod 

Televizijski gledalci poznajo Manjo kot voditeljico, tudi zdaj dela na televiziji, a bolj v ozadju. »Ker sem nekaj časa živela v Srbiji, sem se bala, da bodo ljudje name pozabili, a ko sem se vrnila, sem ugotovila, da niso. Snujem prispevke, posvečene modi, kar me res osrečuje,« opiše.

Tudi sicer je moda njena prva ljubezen, ki ji je zapisana že od mladih let. Svoje modne kose izdeluje pod imenom Yugoslovenka, začela je z ležernimi puloverji, drugačnimi od tistih, ki jih je moč najti v trgovinah. »Želela sem linijo oblačil, ki bi bila prav vsem ženskam. Rada bi ustvarila tudi liniji za otroke in moške,« pove. 

Manja v svoji modni liniji Yugoslovenka.

Ko jo vprašam, kateri prostor doma ji daje največ navdiha za ustvarjanje, pa pravi: »Ko čutim navdih, ga moram takoj dati na papir in to tudi ustvariti, s seboj vedno nosim kak blok, tudi v telefon si kaj zapišem. Potem greva s šiviljo hitro v akcijo. Ne ustvarjam doma, temveč povsod. Največji navdih pa je iskanje konkretnih in trajnostnih modnih rešitev.«