Nina Kamien Šimnovec. Po izobrazbi diplomirana univerzitetna teologinja, ki je med študijem delala tudi kot novinarka. Z možem Nejcem sta nekaj časa preživela na Novi Zelandiji, a ju je domotožje pripeljalo nazaj v Slovenijo, kjer se jima je kmalu pridružil sin Oskar. Življenje v tujini je v Nini obudilo staro ljubezen do ročnega ustvarjanja in v nosečnosti je počasi uresničevala idejo o nečem, kar bi lahko razvajalo, še posebej po porodu, dušo nove mamice. Nastala je Lepa mami, spodbuda za vsako mamico, ki naj si brez slabe vesti vzame še kako potreben čas zase, obenem pa je tudi podpora slovenskim podjetjem in majhen dobrodelni prispevek. 

Kdo je Lepa mami? Ste morda to vi? Kaj vas je najbolj navdihnilo za projekt?

Rada ustvarjam po svoje in uresničujem svoje ideje. Na Novi Zelandiji sem poleg spoznavanja novega obudila tudi staro ljubezen do ročnega ustvarjanja, ki je med študijskimi obveznosti zaspala. Sicer pa sem že od nekdaj rada risala, slikala, se igrala z glino in izdelovala nakit iz fimo mase, biserov, vrvic, žice ter različnih kamenčkov. Na Novi Zelandiji me je, verjetno zaradi pogostih obiskov muzejev in odkrivanja kulturne dediščine Maorov, izdelava okrasja telesa ponovno navdušila. Vzporedno z notranjim klicem, ki me je nagovarjal, naj delam z rokami, sem v nosečnosti in na porodniškem dopustu, ko sem se vse pogosteje obračala k spletnemu nakupovanju, ugotovila, da je na trgu malo morje ponudbe za dojenčke in otroke. Pogrešala pa sem nekaj, kar bi razvajalo, še posebej po porodu, dušo nove mamice. Pojavila se je ideja o darilih za mamice in se s pomočjo Nejca, ki je prevzel skrb za postavitev spletne strani, kar hitro uresničila. 

Če nimamo, tudi ne moremo dati. Če smo notranje izpraznjene, telesno izžete, bomo energijo zelo težko predajale naprej. Zato se mi zdi izjemno pomembno, da si mamica ob skrbi za otroka in vsakodnevnih opravilih vzame tudi nekaj časa zase, da se sliši in začuti. 

Kako pa ste zasnovali koncept, kaj je ključno?

Glavno vodilo Lepe mami je podpora izključno izjemnim, z dušo, in če se le da, z rokami ustvarjenim slovenskim izdelkom oziroma njihovim ustvarjalcem. Predvsem sem se želela osredotočiti na manjša, mikropodjetja in temu konceptu sledim še danes. Lepo mami vidim kot butični spletni kotiček, ki ne ponuja kar vsega povprek, ampak srčno izbrane, visokokakovostne izdelke. 



Zakaj je pomembno, da se mora vsaka mama dobro počutiti, da ne pozabi nase?

Ob tem vprašanju se spomnim na pravilo, ki velja v nevarnosti na letalu in ko se nad nas spustijo kisikove maske: najprej jih moramo nadeti sebi, šele nato svojim otrokom. Če nimamo, tudi ne moremo dati. Če smo notranje izpraznjene, telesno izžete, bomo energijo zelo težko predajale naprej. Zato se mi zdi izjemno pomembno, da si mamica ob skrbi za otroka in vsakodnevnih opravilih vzame tudi nekaj časa zase, da se sliši in začuti. V kakšni obliki, pa je seveda odvisno od nje same.

Kako pa presenetite svojo mamo?

Od mladih nog sem jo – upam, da res – znala presenetiti z risbicami, ne samo ob materinskih dnevih, ki jih še danes hrani na varnem. Kasneje, ko sem bila že ponosna prejemnica mesečne žepnine, sem rada zavila v cvetličarno po vrtnico ali ji podarila bombonjero. Zdaj ji ob posebnih priložnostih kot veliki ljubiteljici nakita ustvarim unikat v srebru s ščepcem zlata. Sicer se pa še vedno zelo pogosto rada stisnem k njej, jo objamem in poljubim, ko najmanj pričakuje, in verjamem, da jo tako tudi lepo presenetim. 

Poleg praktičnih darilc za razvajanje telesa in duha ponujate še druge izdelke, med njimi albume in dnevnik dojenčka. Zakaj je treba zapisovati, ovekovečiti dragocene trenutke?

Spomini niso le v slikah. Dragoceni so tudi ti, ki si jih zapišemo: kdaj se je dojenček prvič sam obrnil na trebušček, kdaj se nam je zavestno nasmehnil, se samostojno usedel, kdaj je naredil prvi korak, katera je bila njegova prva beseda. Vse te mejnike lahko hitro pozabimo, če jih ne prenesemo na papir. Tudi različne »cvetke«, ki zrastejo v otroški domišljiji, nas lahko nasmejijo še leta kasneje. Če si jih ne bi zapisala, bi verjetno pozabila, da mi je Oskar nedavno postavil vprašanje, ali morski psi kihajo. 

V družbi morata vladati ravnovesje in harmonija, če se želimo vsi razvijati in rasti ter skupaj napredovati. Tudi narava je najlepša, ko je vse, kar jo ustvarja, skladno, v pravih razmerjih in odnosih. 

Tudi nakit je pomembno darilo, zlasti ob življenjskih prelomnicah. Sami ga oblikujete zelo izvirno. Kdo vas je naučil te obrti in kakšen slog razvijate?

Usoda, naključje, močna želja po novem znanju in z njo povezane misli – nekaj od tega ali vse skupaj mi je na pot prineslo mentorja Christopha Steidla Porento, zlatarja, srebrokovača in restavratorja. Umetnik, ki že več kot dvajset let ustvarja v ljubljanski zlatarni Zlato runo, je te obrti izučil že kar nekaj zvenečih imen, tako da mi je v veliko čast prejemati njegovo znanje. Letos novembra bosta minili dve leti od začetka mojega vajeništva in dokler se nisem naučila osnov, kot so piljenje, žaganje in lotanje, nisem razmišljala o svojem slogu, ampak sem se popolnoma prepustila vodenju. Ideje so prišle po kakšnih šestih mesecih, ko sem bila že bolj samozavestna, odločna, prepričana.

Pri oblikovanju imam dve vodili. Prvo je zgodba. Vsak kos nakita mora prinašati svoje sporočilo, ki tudi poveže obdarovalca in obdarovanko. Drugo vodilo pa je sožitje med praktičnostjo in lepoto. Namen je, da obdarovanko nakit – ker ji je všeč, ker je ne moti, ker pristaja na večino njenih oprav, ker jo nagovarja in spominja na poseben dogodek v njenem življenju – v trenutku očara in ga vzame kot del sebe. 

Pa vas v njegovi delavnici ni bilo nič strah njegovega krokarja?

Orhana žal nisem imela priložnost spoznati, saj je visoko nad nas za zmeraj poletel že kakšni dve leti pred mojim prihodom. Še danes pa v zlatarni Zlato runo marsikdo sprašuje po njem. Kot kaže, se je mnogim vtisnil v spomin.



S katerimi žlahtnimi materiali ste si najbliže, jih takoj začutite, da bo iz njih nastalo nekaj lepega?

Kot del »sprejemnega izpita« mi je mojster v roke najprej položil ploščico medenine, ki sem jo morala z žaganjem in piljenjem preoblikovati v mini šahovnico, veliko kakšnih 5 x 5 centimetrov. Od takrat se medenine še nisem dotaknila, sem se pa poigravala z bakrom in ga kasneje vključila tudi v svoje pikapolonice. Največkrat sicer ustvarjam iz srebra, s katerim sem se doslej tudi najtesneje povezala. Tisto najbolj žlahtno, zlato, pa za zdaj uporabljam kot začimbo.

Med vašimi izdelki sije tudi obesek zvezde severnice. Imajo zvezde za vas poseben pomen, si kaj zaželite ob utrinkih?

Zvezde so čudovita kombinacija čarobnega in skrivnostnega. En pogled na nočno nebo te hitro spomni, da smo le košček v prostranem vesolju. Posebno pri srcu mi je ravno severnica, ki je že od nekdaj svetilnik, kažipot in tako upanje za mnoge. Njen močan simbolni pomen me je navdihnil, da sem jo s pomočjo starodavne korejske tehnike nanašanja zlatih lističev na srebro, imenovane keum-boo, poustvarila v nakitu. Videti zvezdni utrinek pa je sreča že kar sama po sebi. 

Kateri kamenček pa je za srečo? Ali imate morda svoj talisman?

Vsak kamenček izžareva svojevrstno energijo in vsak po svoje nagovarja bodočega lastnika oziroma lastnico. Redno nosim tri verižice z obeskom, ki so kot amulet, od razpoloženja pa je odvisno, katero si pripnem okoli vratu. Dve od teh sta moji – že omenjena severnica ter sončnica s citrinom, ki je znan kot zaščitni kamen, ki prinaša mir in notranjo harmonijo –, tretjo verižico, ki je izpod rok litovske zlatarke, pa mi je podarila babica in ima že zato prav poseben čar.

Vsekakor je plemenit tudi vaš prispevek k Botrstvu, kamor namenite po evro od vsakega prodanega paketka. Zakaj ste se odločili za to pobudo?

V družbi morata vladati ravnovesje in harmonija, če se želimo vsi razvijati in rasti ter skupaj napredovati. Tudi narava je najlepša, ko je vse, kar jo ustvarja, skladno, v pravih razmerjih in odnosih. V družini smo aktivni v dobrodelnosti, odkar pomnim. Tudi sama sem od nekdaj želela pomagati, hodila sem delit hrano brezdomcem, jim nosila oblačila, sodelovala pri maminih dobrodelnih projektih. Botrstvo je plemenita vseslovenska ideja, ki je marsikateremu otroku in njegovi družini pomagala prebroditi najhujše življenjske stiske. Lepo in pomirjajoče je, če lahko pomagamo, in Slovenci to nenehno dokazujemo.