Od kod ideja za razstavo Dolgočasna ljubezen in kaj je njeno osrednje sporočilo oziroma kaj postavlja v ospredje? Je ljubezen sploh lahko dolgočasna?

Pravzaprav je šlo za proces, ki je trajal več let. S tem sem se ukvarjala že pred dogovorom za razstavo z direktorico Pilonove galerije Tino Ponebšek, takrat pa sem se seveda morala odločiti o postavitvi, stvarem dati rdečo nit. Nizala sem predvsem čisto vsakdanje predmete, ki nas spremljajo skozi življenje in jih morebiti sploh ne opazimo, čeprav jih dnevno uporabljamo. Zanimala me je njihova zgodba, kaj predstavljajo, kdo jih je naredil in kaj povedo o ljudeh, ki jih uporabljamo, ter kakšne zgodbe se napletajo okoli njih. Poleg tega sem podobno pristopila še k ilustriranju abecede, saj sem našla povezavo med njeno osnovo – ustaljenim zaporedjem črk – ter lastnim raziskovanjem predmetnega. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko preberemo, da je dolgčas duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave. Ne bi rekla, da sama ta pojem dojemam tako pesimistično. Danes reči, da ti je dolgčas, je skoraj tabuizirano – po eni strani v vsem hitenju in zaposlenosti skoraj ni in ne sme biti časa zanj, po drugi strani te lahko kdo že zavistno pogleda in reče: »O, da bi jaz imel čas za dolgčas.« Vedno več strokovnjakov pa poudarja njegov pomen, saj je za porajanje kreativnih idej, novih smeri zelo pomemben. Morda je za koga neprijeten, a menim, da je za ustvarjalno življenje ključna sestavina. »Dolgočasna ljubezen« – fraza, s katero je igralec Jim Parsons opisal svoj odnos z možem («… dejanje ljubezni – jutranja kava, odhod na delo, pranje perila, sprehajanje psov – običajno življenje, dolgočasna ljubezen.«), ki sem jo, kot sem kasneje odkrila, izluščeno iz širšega konteksta nekoč prebrala, pa je vsemu, o čemer sem razmišljala med ustvarjanjem, nadela pravo ime. Kot bi se prižgala žarnica in v svojem soju povezala vse prej morda nevidne povezave.

Ustvarili ste svoj prepoznavni slog, ki geografsko sega daleč proti severu, vsebinsko pa široko v zunanji svet in globoko v vaš notranji svet. Kdo oziroma kaj je glavni navdih v vašem ustvarjanju?

Navdih prihaja od vsepovsod, težko je slediti, od kod, saj se vse prepleta in vpliva na nas. Brez dvoma me zadnja leta zelo navdihujeta moja otroka, saj lahko opazujem svet skozi njune oči. Pa seveda od nekdaj knjige, umetnost, okolje, v katerem živim, pogovori, predvsem pa samo ustvarjanje. Med delom, takrat ko sem v dobri »ustvarjalni kondiciji«, se odpirajo številni likovni problemi in rešitve zanje. Ena poteza že narekuje drugo. In tako se zgodi …

Kako v svojih delih prestopate med težnjama po preprostosti in zapletenosti? Kako vam vedno uspe izrisati kompleksne oblike, ki so hkrati zgoščene v preprostem in enostavnem?

To je problematika, ki me zadnja leta še posebno zanima – nekaj zelo kompleksnega prikazati preprosto v zavedanju, da je prav preprostost sama zelo kompleksna. Likovna rešitev, ki je sveža, ki diha, ki z malo pove veliko. Pa tudi meja med tem, koliko lahko odvzameš, da bo podoba še vedno prepoznavna. Koliko minimalizma si lahko privoščiš, da že nisi preabstrakten.

Je za ilustratorja nujno ohraniti nekaj otroške (nerealistične) duše, da lahko ustvari tako vedre in prijazne podobe, kot jih vidimo v vaših delih?

Na to vprašanje bi najbrž vsak odgovoril drugače. Ne upam si trditi, da je to nujno, ampak otroška radovednost prav vsem ustvarjalcem, morda res še posebno ilustratorkam in ilustratorjem, na polno šviga iz oči, pa še iz ušes, haha ... Med ustvarjanjem ne razmišljam o odzivih ljudi na moje delo, saj na to nimam vpliva. Ko mi je veliko obiskovalcev razstave Dolgočasna ljubezen povedalo, da so moja dela prijazna, me je to v resnici precej presenetilo. Prijetno seveda. Očitno so se ljudje moje črnine že navadili in jih ne moti več, celo še več – najhujši koloristi so priznali, da barve v mojem delu sploh ne pogrešajo.

Kdaj je Ana Maraž s svojim delom zadovoljna in kakšne ambicije ima?

Ha! To pa je težko vprašanje. S svojim delom sem redko zadovoljna, vedno bi se dalo narediti drugače in bolje. Med delom se poskušam tega otresti in ne analizirati že med procesom, a to je zelo težko in se tega še vedno učim. Zadovoljna sem, ko me stvar navduši, ko se mi zazdi, da diha, da ni kaj dodati in tudi ne odvzeti. Težko ubesedim pravzaprav. V prihodnje se veselim dela pri več projektih, med katerimi bo tudi moj prvi knjižni. Nad tem sem še posebno navdušena, a je še prezgodaj, da bi lahko povedala kar koli konkretnega.