Pogovarjali sva se kar med vožnjo v Goriških Brdih v družbi sopotnikov na enem od šestih avtubusov in še prej na očarljivem muzejskem vlaku, ki so nas popeljali do ključnega prizorišča snemanja - vasi Biljana. Valentina prihaja iz Celja oziroma Polzele, a v seriji je govorila v ljubljanskem narečju.
Za seboj imate kar nekaj vlog, a lik na prvi pogled ljubke in krhke Gabi je bil prvi večji v nadaljevanki. Kot ste izjavili, vas je pred kratkim na kosilu napadla gospa, ki očitno ne zna ločiti fikcije od resnice z besedami: 'Vi ste slaba oseba!' Igralski poklic ni tako lahek, kot se morda komu zdi na prvi pogled.
Zagotovo. (Nasmeh.) Vedno se zgodijo trenutki, ko ti ni lahko. V ta poklic sodi tudi ogromno čakanja, a sama sem najbolj izpolnjena, ko igram in sem v procesu raziskovanja karakterja pred in za kamero. Že Platon je rekel, da lahko v uri igre človeka spoznaš bolje, kot pa če se z njim pogovarjaš eno leto. Ljudje se med igro – tisto neobremenjeno, otroško - tako sprostimo, da pokažemo vse spektre svojega obraza, ne le tistega, ki nam je všeč. In podobno je tudi pri igralcu, ko je popolnoma v procesu. Včasih si med igro priča zares lepim stvarem, platem človeka, ki jih ponavadi skriva pred javnostjo, njegovi ranljivosti, senzibiliteti, ki loči posameznika od množice. V igralskem poklicu mi je zelo všeč to, da je veliko samoraziskovanja. S tem postajaš tudi bolj strpen, spoštljiv do drugih, saj vidiš kako veliko različnih prizem je, skozi katere lahko stvari gledaš in vidiš drugače. To je najlepši del poklica.
Vaša prepoznavnost se je z nastopanjem v EŽŠ verjetno kar precej povečala. Stari ste šele 25 let, pa imate že veliko izkušenj in različnih znanj, tudi uradno.
Res je, izobraževala sem se na zelo različnih koncih. Letos sem vpisala magisterij iz govora na AGRFT, kjer nameravam pri svoji zaključni produkciji, predstavi, raziskovati, kako se enaka vsebina, emocija, besedilo in dojemanje s strani gledalcev spreminja skozi različne medije, v katerih redno delujem tudi sama, to so radio (je tudi radijska moderatorka, op. a.), televizija, film in oder. Največ igralskih izkušenj sta mi dala brata Vajevec. Kalila sem se tudi v New Yorku, pa na Danskem in v Franciji, se spoznavala z različnimi igralskimi pristopi, ki so mi pomagali oblikovati sebi lasten izraz, ki mi vedno znova ponuja največji izziv. V vsem česar se lotim, tudi kot igralka, nenehno raziskujem, zanima me pristno izražanje notranjih impulzov v še tako zahtevnih vlogah, ekspresija, kje iskati bistvo nekega značaja situacije. V tem iskanju uživam.
Zelo ljuba mi je podoba iz filma Nimfomanka Larsa Von Trierja, v katerem oče pozimi odpelje hčerko v gozd, ko so drevesa gola in ji reče: Veš, šele ko odpadejo vsi listi, se pokaže prava duša. Zdi se mi, da je tudi pri ljudeh tako.
Zanimivo je, da ste diplomirali iz teoretske psihoanalize.
Drži, to je bilo lani. Proučevala sem proces ustvarjalnosti skozi prizmo teoretske psihoanalize, različnih avtorjev in izročil na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete.
Koncept ustvarjalnosti se danes kaže kot eden najpomembnejših v življenju posameznika, če želi imeti dolgoročno zaposlitev.
Bom iskrena - ustvarjalnost se mi zdi kot priročni koncept »sodobnih kapitalističnih gurujev« pogosto zlorabljena, denimo v obliki poziva: Iznajdi popolnoma svoj poklic pa boš imel službo! Sama ustvarjalnost vidim kot notranji impulz posameznika, s katerim premaguje nadloge sveta, ko lahko tudi največjo krizo spremeni v izziv, ki mu pomaga (od)rasti. Pa ne v poslovni izziv - to se mi zdi zgrešen cilj. S sledenjem temu instinktu po ustvarjati se kot duša obrusiš - kot kamen na obali, ki ga nenehno premetava in kleše voda ter postaja vse lepši, drugačen od drugih kamnov. Zelo ljuba mi je podoba iz filma Nimfomanka Larsa Von Trierja, v katerem oče pozimi odpelje hčerko v gozd, ko so drevesa gola in ji reče: Veš, šele ko odpadejo vsi listi, se pokaže prava duša. Zdi se mi, da je tudi pri ljudeh tako. Takrat, ko si dovolimo biti brez maske, ličil, oblek, vajenega glasu, za javnost ustvarjene prezence, vsega tistega, s čimer se identificiramo, prispemo do točke ranljivosti in nam postane jasno, da ni dobrega in slabega. Ta vzhodnjaška kvaliteta razmišljanja mi je zelo blizu. Tudi največji negativci imajo vedno svojo svetlo plat, pomembno je sočutje.
Zasledovala me je, nadlegovala, klevetala, me z lažmi blatila pred drugimi. Bilo je nevzdržno, zato sem jo prijavila na policijo, a ta ni ukrepala, ni mi preostalo drugega kot osebna tožba, ki pa sem se ji odrekla. Policija ne naredi ničesar, dokler se nekaj ne zgodi.
To se je pokazalo tudi pri Gabi.
Točno. Vsak človek ima svoj razlog, zakaj nekaj naredi. Bolj o tem razmišljaš, bolj vidiš, da ni razlogov za zamere. Še takšna ekstremna dejanja, ki jih počne Gabi, izvirajo iz velike stiske.
Ste bili vi kdaj v podobni hudi stiski ali kdo od vaših bližnjih?
(Pokima.) Z druge strani sem doživela, da se je človek tako vedel do mene. Ne bi govorila o imenih.
Moški ali ženska?
Ženska. Zasledovala me je, nadlegovala, klevetala, me z lažmi blatila pred drugimi. Bilo je nevzdržno, zato sem jo prijavila na policijo, a ta ni ukrepala, ni mi preostalo drugega kot osebna tožba, ki pa sem se ji odrekla. Policija ne naredi ničesar, dokler se nekaj ne zgodi. Po tem sem morala kar nekaj časa hoditi na terapijo, da sem se sama soočila z določenimi stvarmi in do osebe ter njenih dejanj vzpostavila razumevanje, tako da ji ničesar ne zamerim.
Ali se v prihodnje vidite bolj v igralskem poklicu ali morda v terapevtskem?
Zaenkrat nisem terapevtka in mi trenutni urnik tega izpopolnjevanja niti ne dopušča, res pa razmišljam o tem, da bi nadaljevala s študijem psihoterapije na kateri izmed mednarodnih univerz. Menim pa, da v življenju nismo ali - ali, temveč in. (Nasmeh.) Kadar me v nekaj vleče in ob tem moja duša poje, bom to počela. Stoodstotno. Polovičarstvo me ne zanima.
Veliko meditiram in se ukvarjam z jogo, zato iz prakse še bolj razumem, da te nekaj, kar zanikaš, ker to sovražiš, še bolj obremenjuje.
Takšna drža zahteva od človeka precej poguma. Nekaj vam ga je bilo verjetno položeno v zibko, za drugo sta poskrbela mama in oče?
Sem ovnica z luno v škorpijonu in ascendentom v ribah, tako da nekaj bo na tem, če se malo pohecam (Smeh.) Starši so zagotovo pomembno vplivali name, saj niso podpirali lenobe. (Ima tudi devet let mlajšega brata, ki pravkar zaključuje gimnazijo, op. a.) Nikoli ni nihče rekel: Ubogi otrok! Ničesar niso naredili namesto mene, so mi pa dali vedeti, da me podpirajo, izbrati, odločati pa se moram sama. Očeta sem izgubila septembra lani.
Bolezen?
Infarkt zaradi srčnega strdka po operaciji. Za menoj je kar težko obdobje, ko sem šla v določene globine, za katere sploh ne veš da obstajajo, dokler se ti življenje ne zgodi.
Katera je najpomembnejša stvar, ki vas jo je naučil oče?
To, da se v življenju ne smeš ustavljati in gojiti zamer, temveč moraš iti naprej. Veliko meditiram in se ukvarjam z jogo, zato iz prakse še bolj razumem, da te nekaj, kar zanikaš, ker to sovražiš, še bolj obremenjuje. Če vam denimo zdaj rečem, da si predstavljajte slona z rdečimi pikami, si ga boste in ko vam bom rekla, da si ne predstavljate slona z rdečimi pikami, si ga boste prav tako, ne le to, v to da si ga ne predstavljate, bo vloženega še več napora. Dvakratna pozornost torej.
Prav imate. EŽŠ, ki jo bodo predvajali tudi Hrvati, je nepreklicno konec. V čem so bile njene glavne odlike, kaj nam je sporočala?
Kot izvirna, pristna nadaljevanka pooseblja značaj slovenskega naroda. V veliki meri se lahko uzremo v njej, kar mnogim ni prijetno. Ne priznamo si, da je včasih za marsikoga največji žur, ko se pogovarja o drugih.
V zgodbi prevladujeta primorski oziroma briški in štajerski temperament. Nič čudnega, da so najbolj zvesti gledalci večinoma iz teh koncev.
Ja, Štajerci znamo zdravo trpeti. (Nasmeh.) Ljubljančani so pa včasih malo mlačni, če si dovolim kanec pristne štajerske »žlehtnobe«.
Pozabljamo in ne priznamo si, kako pomembna je starševska ljubezen. Občutek, da je dom tisti kraj, kjer si lahko ti, si sprejet in boš vedno lahko prišel na varno. Sama rada hodim domov in sem z mamo in bratom zelo povezana.
V EŽŠ je izpostavljen tudi tradicionalno družinski vidik, da je lepo ostati doma in nadaljevati družinsko tradicijo, spoštovati domači kraj, starše.
Se strinjam. Tudi prek lika Gabi sem spoznala njeno bolečino. Starši so ji med odraščanjem dali marsikaj, niso pa ji dali ljubezni. Pozabljamo in ne priznamo si, kako pomembna je starševska ljubezen. Občutek, da je dom tisti kraj, kjer si lahko ti, si sprejet in boš vedno lahko prišel na varno. Sama rada hodim domov in sem z mamo in bratom zelo povezana.
Nam morda zaupate še, ali je vaše srce že oddano? Ste samski?
Čutim, da sem predana stvarem, ki jih v življenju ljubim. To so stvari, ki me prebujajo in dajejo občutek, da prek njih vzpostavljam stik s svetom, takšnim, kot je. Tako se učim sprejemati sebe in druge. Trenutno sem zares najbolj predana svojemu delu in študiju.
Za konec: Katera življenjska modrost vam ta trenutek pade na pamet?
Vedno znova se mi kakšna porodi, za sproti, za preživetje. Ta trenutek je moje počutje v skladu s tole mislijo: Sprejmi, kar ti prihaja naproti in ne odrekaj proste poti tistemu, kar mora oditi nekam drugam.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: