Čeprav je nastopila šele v drugem celovečercu, po filmu Avtošola (2014) bo to napeta drama Ivan (2017) režiserja Janeza Burgerja, se o njej govori kot o izredno pronicljivi, sposobni in zaželeni mladi igralki. Po sodelovanjih z režiserji, kot je Dragan Živadinov - Tri elizabetinske tragedije:: R.III. — Epilog in Projektator in Darko Sinko - Sošolki, je bila letos s strani Slovenskega filmskega centra predlagana za nagrado 20. European Shooting Stars. Nagrado je tudi dobila, s kratkim pogovorom smo jo ujeli nekaj dni po prihodu iz Berlina.


Pred kratkim ste se vrnila iz podelitve nagrad Berlinale. Kakšni so občutki, kaj bo ostalo z vami?
Najbolj sem si zapomnila intenzivnost izkušnje, program je bil resnično natrpan. Kaj mi bo ostalo? Za to je še prezgodaj, vtisi se niso še polegli. 

Treba je delat, to je glavna stvar, ki je tudi moje vodilo v življenju. 

Režiserji in drugi sodelavci o vas v medijih govorijo v presežkih. Nagrada na tako pomembnem festivalu prinese tudi odmevnost. Navdušenje ob tem spremlja pritisk?
Treba je delat, to je glavna stvar, ki je tudi moje vodilo v življenju. Če zraven še nehote čutiš nekakšno odgovornost, je to popolnoma normalno in naravno. Tako kot vedno, se bom osredotočala na to, kar počnem in kar bi rada dosegla. Delo je bilo pri nas doma vedno velika vrednota, to mi je bilo verjetno položeno v zibelko.


Prizor iz filma Avtošola (2014), Marušinega prvega celovečernega filma.


Za vašim uspehom, kot vedno, torej stoji predvsem delo, ne sreča, kot pomisli marsikdo.
Uspeh je vedno pogojen s trdim delom, se mi zdi. Kot sem opazila pri uspešnih ljudeh, ki sem jih spoznala v življenju -  njihova uspešnost temelji na nečem resničnim, ne le denarju – je za to potrebno trdo delo, to je to. Ker je edino, na kar se lahko zaneseš, na kar lahko vplivaš, na vse ostalo pač ne moreš? Ne na srečo, ne na talent. Delo je pravzaprav kombinacija ljubezni do igre in samodisciplina, odvisno od trenutka. 

Zelo rada pobegnem v domišljijo, torej v fiktivno plat vsakega lika, vseeno pa mora iti skozi mene, moje okoliščine in mojo izkušnjo. 

Vaša vloga Mare v filmu Ivan je psihološko izredno naporna. Vživljate se v življenje novopečene matere, ki v obupanem iskanju ljubezni dopušča vse, tudi nasilje in izkoriščanje. Kako se pripravljate na tako zahtevne vloge?
Nimam določene metode dela, saj se mi zdi, da je potrebno za vsako novo vlogo iznajti svojo oziroma poiskati način, kako se vživeti v njo. Mara, mati, je bilo res intenzivna izkušnja, v vlogo sem vstopala skozi popolnoma nova vrata. Od fizičnega aspekta, do psihološke analize njenega lika. Vsakič je treba začeti iz nič, na žalost ali na srečo, odvisno kako gledaš na to.



Vam pri tem bolj pomagajo življenjske izkušnje ali študiozen pristop skozi raziskovanje?
Zelo rada pobegnem v domišljijo, torej v fiktivno plat vsakega lika, vseeno pa mora iti skozi mene, moje okoliščine in mojo izkušnjo, kar je verjetno neizbežno. Zdi se mi, da vsakič, ko se v nekaj potopiš oziroma se nečemu posvetiš, inspiracija kar sama prihaja nasproti, to se mi pogosto dogaja. Pot mi prekrižajo knjige, dogodki ali ljudje, celota se kar sama oblikuje. To je po navadi znak, da sem na dobri poti!


Televizijski gledalci vas morda najbolj poznajo po liku Veronike, odločne in opredeljene gospodične, ki v dnevih brezposelnosti po telefonu nadleguje Urbana, vratarja RTV Slovenija. Lik živi že dolgo, čeprav živi nekaj minut tedensko. V kakšnih odnosih ste z Veroniko?
Veronika je legenda! To, da jo poznam že dolgo, stvar olajša. Zelo mi je pri srcu, moja dolžnost je, da ji dam glas, besedo in mnenje! Uživam v njej, zaradi takšnih stvari rada igram, ko pride trenutek, ko res vzljubiš svoj lik.

Brezposelna Veronika vsak ponedeljek oživi v oddaji Studio City na TV SLO 2.


Kot diplomantka primerjalne književnosti ste velika ljubiteljica knjig. Kaj trenutno berete?
Trenutno prav nič ne berem, se prav opravičujem! Preveč dogajanja! Na prvem mestu knjig, ki jih nameravam prebrati, je Kronosova žetev Mojce Kumerdej. Že eno leto me čaka! Slišim same pohvale! 

Vse stvari potrebujejo svoj čas, ne moreš jih prehiteti, na žalost. Odšla sem že na počitnice, s tem namenom, da bi hitreje preklopila, pa ne gre.  

Vse te vloge zahtevajo veliko psihične moči, človek se hitro izgubi. Kako se vračate nazaj k Maruši?
Tudi tukaj nimam posebnih metod, vsaka pot znova zahteva izumljanje nove. Misliš, da bo nekaj delovalo, pa potem naenkrat ne! Navadno potrebujem malo miru, a si ga kar težko vzamem. Vse stvari potrebujejo svoj čas, ne moreš jih prehiteti, na žalost. Ko stvar izzveni, pač izzveni. Odšla sem že na počitnice, s tem namenom, da bi hitreje preklopila, pa ne gre. Vtisi ostanejo, dokler so pač tam, enako kot čustva!


S katerimi projekti se trenutno ukvarjate, kje vas bomo lahko videli?
Posneti moramo še konec filma Ivan, ni še čisto zaključen. Ravno smo odigrali premiero predstave Stenica v Kranju, spomladi grem v Trst … različne stvari!