V času, ko ameriški predsednik da narodnim parkom dovoljenje za prodajanje vode v plastenkah, Kenija pa prepove plastične vrečke, se človek vpraša, kako je mogoče, da imamo še vedno tako ambivalenten odnos do podnebnih sprememb. Zakaj se to dogaja?

Podnebnih sprememb na prvi pogled ne občutimo kot neposredne grožnje. Z evolucijo smo se naučili, da se ne odzivamo na nevarnosti, ki nas v danem trenutku ne ogrožajo. Če nas na primer nekdo napade, se odzovemo v trenutku – bistveno drugače pa ravnamo, če je treba preprečiti težave, ki se bodo pojavile čez desetletja. Dobri smo v razmišljanju na kratek rok, slabi pa, ko je treba misliti za dvajset let vnaprej. Razumevanje podnebnih sprememb zahteva kar nekaj fizikalnega znanja, ki ga veliko ljudi nima, zato zlahka verjamejo tudi zanikovalcem podnebnih sprememb, ki pa v medijih vedno najdejo prostor. To jih dodatno dela pasivne in celo nezainteresirane za problem. Psihologi pravijo, da ljudje z zanikanjem rešijo neskladje, nastalo zaradi novih podatkov, ki pa so v nasprotju z globoko zakoreninjenimi pogledi ali skrbno negovanimi vzorci vedênja. Ljubitelji avtomobilov zato neradi sprejmejo informacije, da vožnja z avtom povzroča velike izpuste toplogrednih plinov. Enako velja za turiste, ki nočejo razmišljali o segrevanju ozračja, ko se vkrcajo na letalo, ki jih bo peljalo na eksotične počitnice. Najmočnejši razlog za zanikanje je verjetno zelo preprost – ljudje se niso pripravljeni odreči udobju in stopnji potrošništva, na katero so navajeni.

Slovenci, ki za zdaj nimamo težav s pitno vodo in nas naravne katastrofe očitno ne oplazijo dovoljkrat, da bi doumeli, da tudi naša država ni imuna na posledice globalnega segrevanja, radi verjamemo, da so peklenska poletja in mile zime, ki sledijo, zgolj naključje, da bo kmalu vse tako, kot je bilo včasih. Pa vendar, nas je lahko strah?

Stopnja strahu je odvisna od tega, koliko dobro poznamo stanje pri nas. Dejstvo je, da se je Slovenija zaradi svoje lege ogrela bistveno bolj kot Evropa ali svet. Zlasti močno so se ogrela poletja in pojav vročinskih valov je trikrat bolj verjeten kot pred petdesetimi leti. Suša se v kmetijstvu pojavlja vse pogosteje in zajame čedalje večji del Slovenije. Izhlapevanje vode se je povečalo za četrtino, raven podtalnice pa sistematično upada. Tudi verjetnost za resne poplave se je povečala, prav tako verjetnost za zime brez ali z zelo malo snega. Ogrevajo se morje, jezera in reke, kar prija turizmu, življenju v njih pa nikakor. Rastline pomladi cvetijo in olistajo od tedna do deset dni prej, triglavski ledenik tako rekoč izginja. Prihajajo novi škodljivci, stari pa se nenormalno hitro množijo – poglejte le podlubnike (lubadarje). In vse to se ne dogaja v ciklih, ampak z jasnim trendom k še višjim temperaturam in vse večjim spremembam vodnega kroga. Res smo imeli tudi v preteklosti že celo vrsto vremenskih ekstremov, a v zadnjih desetletjih jih je vse več, so bolj intenzivni in naredijo tudi več škode.

Ni naključje, da tujci pogosto dojemajo našo deželo kot raj. Kako dolgo ga bomo še lahko uživali?

Takšne Slovenije, kot je bila pred desetletji, ni več. A še vedno imamo rajske razmere, če se primerjamo z drugimi. Pitne vode še ne manjka, vrhovi gora še imajo sneg in letni časi še vedno prinesejo tudi ohladitve. Gozdovi pa se že močno spreminjajo, ne le zaradi škodljivcev, ampak tudi zaradi suše in onesnaženega zraka. Iglavce bodo kmalu zamenjali listavci in morda bomo namesto smrekovih gozdov čez desetletje imeli bukve ali hraste. Razvoj podnebnih sprememb je odvisen od stopnje mednarodnega ukrepanja. Če se ne bo zmanjšala količina porabljene energije, torej če ne bomo za nekajkrat zmanjšali rabe energije, in če bo ta energija še vedno fosilna, potem bodo drastične spremembe okolja do sredine stoletja že resna grožnja gospodarstvu, zdravju in kakovosti življenja nasploh.


Najmočnejši razlog za zanikanje je verjetno zelo preprost – ljudje se niso pripravljeni odreči udobju in stopnji potrošništva, na katero so navajeni.


Tujci bodo še vedno radi prihajali k nam, a tudi podnebni begunci, ki jim bo v matičnih deželah, zlasti na Bližnjem vzhodu, začelo zmanjkovati vode in hrane.




Žal je tako, da se pogosto tudi najbolj tehtne domneve in dognanja spremenijo v puhlice, ko se pokaže priložnost za zaslužek. Ljudje, ki preprosto ne verjamejo znanstvenim izsledkom, skrbno iščejo (in tudi najdejo) razloge za to, da bi vse spremenili v laž ali zaroto. Kateri nesmisli najpogosteje pridejo do vas? To, da nas morda čaka nova ledena doba, da planet vse prenese in bo že poskrbel zase, da je v panogi, ki se javno zavzema za čistejše okolje in boljše gospodarjenje z naravnimi viri, v ozadju denar, ki v »novem svetu« išče svoj kos pogače?

Nesmislov je več vrst. Oznanjanje ledene dobe, ki naj bi bila pred vrati, že spada v to kategorijo, saj bodo astronomski pogoji zanjo teoretično izpolnjeni šele čez kakih 40.000 let. Laž je tudi, da so ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov predragi. Res je, da vsaka sprememba nekaj stane, a so stroški za zmanjševanje podnebnih sprememb za zdaj še obvladljivi. Znašali bi največ tri odstotke globalnega bruto družbenega proizvoda, če pa bi bili res dobro usklajeni in če bi politika dejavno spodbujala tehnološke spremembe, pa morda le odstotek do dva. Ali še bolj preprosto: stroški za omejitev segrevanja ozračja na še sprejemljiv dvig temperature do dveh stopinj Celzija bi na leto znašali manj, le dobro desetinko odstotka svetovnega bruto družbenega proizvoda. To je nekajkrat manj, kot svet danes porabi za oboroževanje ali nesmiselne vojaške posege. Še več, ti stroški bi imeli stranske koristi – ne le da bi zmanjšali ogrožanje podnebja, dobili bi tudi modernejšo energetsko infrastrukturo, povečali bi energijsko varnost, zaposlovanje mladih in za nameček imeli še boljšo kakovost zraka.


Razumevanje podnebnih sprememb zahteva kar nekaj fizikalnega znanja, ki ga veliko ljudi nima, zato zlahka verjamejo tudi zanikovalcem podnebnih sprememb, ki pa v medijih vedno najdejo prostor.


Žalostijo pa me tudi puhli izgovori navadnih ljudi, ki pogosto skušajo za segrevanje okriviti drugega. Recimo kazanje na koga, ki se vede še slabše od njih samih – lastnik majhnega avtomobila kaže s prstom na voznika terenca. Mnogi povsem zanikajo svojo odgovornost ali pa se delajo nemočne: »Kar koli storim, se to ob sedmih milijardah ljudi in pol skoraj ne bo poznalo.« Problem zanikajo različno, samo da se ne bi bilo treba odreči udobju in stopnji potrošništva, na katero so navajeni. Zdravorazumske debate pač morajo temeljiti na izmerjenih dejstvih. Ljudje imajo vedno pravico do svojega mnenja, ne pa do svojih dejstev. Naravoslovno znanje je žal najbolj prezrto »javno dobro«.

Kako se lahko sami pripravimo na svet, ki nas čaka, če govoriva samo o našem, slovenskem mikrokozmosu?

S podnebnimi spremembami bomo primorani živeti, torej se nanje prilagoditi. Pri tem sta izjemno pomembna preprečevanje in upravljanje z naravnimi nesrečami. Krepitev in vlaganje v meteorološke in hidrološke službe bosta pomagala vsem dejavnostim, odvisnim od podnebja, in povečala tudi našo varnost. Pametna prilagoditev je tudi izobraževanje in ozaveščanje prebivalstva, da bodo znali ravnati pravilno v naravnih nesrečah in se tako izognili najhujšim posledicam. Veliko vlogo pri prilagajanju na podnebne spremembe imajo tudi zavarovalnice in njihova politika zavarovanja pred poplavami, neurji in drugimi ujmami. Tudi urbanisti in vsi, ki načrtujejo rabo prostora, zlasti območja, ki bodo gosto naseljena, lahko s strateško izbiro lokacij pripomorejo k prilagoditvam. Če bomo še naprej zidali tam, kjer so že danes pogosto poplave, si bomo tudi sami krivi za posledice.