Slovenci smo kolektivno ujeti v strah, da nismo dovolj dobri

1 Vsaka utrujenost še ni izgorelost 

Za izgorelost pred desetletjem skoraj niso vedeli, danes pa o njej govorimo ob vsaki kavi. Na Inštitutu za razvoj človeških virov v Ljubljani so v letih 2006 in 2007 izvedli testiranje in kar 58 odstotkov od 1480 testirancev je kazalo njene znake. Ob tempu, ki ga živimo, je žal stanje slabše iz leta v leto, kar potrjujejo številne študije po svetu. Pri tem pa izgorelosti ne smemo enačiti z utrujenostjo, ko neko določeno obdobje delamo preveč. Pride okoliščina ali skupek dogodkov, ki od nas zahtevajo, da posvetimo več časa in pozornosti neki obveznosti, kar nam jemlje veliko energije. Imamo občutek, da smo na koncu z močmi, a takoj ko se napornejši del konča, kaj hitro pridobimo življenjsko energijo in se naše telo vrne v bolj ali manj normalno delovanje.

!prekinitev!

2 Vzrok je vedno v strahu 

Kot pravi univerzalni zakon sreče, nas od notranje sreče in miru ločijo le strahovi. Tako je tudi izgorelost posledica slabe samopodobe in strahu, da nismo dovolj dobri. Samozavesten posameznik, ki verjame vase in v svoje sposobnosti preživetja, nikoli ne bo dopustil, da bi izgoreval. Strah, da nismo dovolj dobri, je torej vedno pogoj za izgorelost. Če se človek s takim strahom razvija v okolju, ki ga podpira in mu pomaga, da ga preseže in sprejme sebe takega, kot je, potem se lahko razvije v samozavestno osebo, ki niti ne pozna izgorelosti. Zna namreč postaviti svoje meje in ne gre prek sebe tako, da bi si škodil. Okolica, ki torej spodbuja posameznika, ki bi lahko potencialno izgorel, lahko pomaga preprečiti veliko škodo, ki jo povzroči izgorelost na vseh ravneh. Težava pa nastane, ko se posameznik z veliko strahu, da ni dovolj dober, znajde v okolici, ki ga ne podpira. To ne pomeni, da starši otroku, ki je nagnjen k izgorevanju, želijo kar koli slabega. Lahko so po svoje zelo ljubeči in skrbni in mu omogočijo veliko na različnih področjih. Toda svojo ljubezen do njega pogosto pogojujejo. Tega se sicer največkrat ne zavedajo. Ne znajo otroka objeti in mu dati vedeti, da ga imajo radi ne glede na njegova dejanja. Otrok dobi občutek, da je ljubljen le, če naredi to in ono, če je tak in tak. To povzroči, da se začne dokazovati, kupovati ljubezen s pridnostjo, z delom. Ne razume, da je vreden ljubezni že samo s tem, da je. Tako postane deloholik, v službi kot odrasel dela nadure, samo da bi dokazal, da je vreden ljubezni. Najteže je posamezniku, ko postane strah, da ni dovolj dober, tako velik, da na koncu samo še dela in mu za drugo v življenju zmanjka prostora. S tem pa izgubi velik del zadovoljstva, ki ga sicer lahko prinese življenje. Najhuje je osebi, ko se ne dokazuje le na delovnem mestu, ampak tudi zasebno. Vse to samo zato, ker ni dobila brezpogojne ljubezni od staršev, razvila notranjega občutka vrednosti in samospoštovanja; v zameno je v njej le vzklil strah, da ni dovolj dobra.

!prekinitev!

3 Izgorevajo že otroci 

Žal ali pa k sreči nihče ne izgori v nekaj mesecih. Izgorelost se spočne v otroštvu in se nato tiho razvija, dokler ne dobi pogojev, da strah, da ni dovolj dober, posameznika prisili, da daljše obdobje deluje prek sebe in porablja svoje energijske rezerve. Tak je primer ene izmed mojih strank. Na nesrečo gospe tega ni nihče opazil vse do njenega adrenalnega zloma. Imela je ljubeče starše, ki so se ji trudili dati vse, kar so premogli. Spodbujali so, da živi zdravo, zmerno. Toda kljub temu so se zaradi opisanih vzrokov začeli pojavljati prvi vidni znaki izgorelosti že v srednji šoli. Zaradi njene energijske strukture in vedrega značaja ni nihče opazil, da z njo ni vse v najlepšem redu. Na fakulteti je nato malce zadihala, saj si je dan lahko organizirala po svoje. Kljub nekaterim slabim navadam, kot sta žuranje in učenje pozno v noč, se je imela med študijem možnost spočiti in energijsko sestaviti. Žal pa vzrokov izgorelosti ni odstranila. Sledil je izjemno intenziven podiplomski študij v tujini, kjer je spala veliko premalo, dala od sebe preveč in se posledično fizično povsem sesula. Ob pomoči staršev in partnerja se je lotila pisanja doktorske naloge in občasnega dela ter si tako ponovno nabrala moči, a od takrat ni bila več enaka. Vseeno pa je še kar dokazovala vsemu svetu, da je dovolj dobra in vredna ljubezni. Pri petintridesetih je dokončno doživela adrenalni zlom. Od takrat se sedem let sestavlja. Morala je spremeniti odnos do sebe in vsega. Na srečo je preživela, a žal se številni podobni primeri ne končajo tako uspešno.

Podobnih zgodb imam pri svojih strankah precej. Od posameznika je odvisno, do katere stopnje izgorelosti se dopusti privesti. Zgodbo sem zapisala zato, da bi starši in učitelji pred svojimi očmi lahko zaznali otroke, ki so kandidati zanjo. Tempo življenja je še veliko intenzivnejši kot še pred nekaj desetletji. Srhljivo je, koliko otrok, ki imajo sicer skrbne starše, pred mojimi očmi izgoreva. Običajno so to najbolj uspešni, navzven zgledni, pridni in inteligentni otroci. Epidemija izgorelosti pa se je šele začela. Če starši in učitelji ne bomo kaj storili, da bi se jim pomagali razviti v samozavestne posameznike, ki verjamejo vase in znajo postaviti meje, bodo prihodnje generacije v globalnem svetu, kjer je konkurenca skorajda neomejena, nesrečne in neuresničene umirale še mnogo prej.

!prekinitev!

4 Kaj moramo narediti starši?

Slovenci smo kolektivno ujeti v strah, da nismo dovolj dobri. Ne glede na to, da kot dvomilijonski narod po vsem svetu zmagujemo na največjih tekmovanjih v vseh mogočih kategorijah, se počutimo manjvredne, žrtve, smo depresivni in izgoreli. To lahko presekamo le tako, da se s svojimi strahovi soočimo in postavimo meje, ki so v skladu z nami. Pri tem smo predvsem starši in učitelji odgovorni, da otrokom pomagamo preiti njihove strahove in izoblikovati zdravo samopodobo, se naučiti delati v skladu s sabo, in ne pod vplivom svojih strahov. Spodbujamo jih, da živijo sebe in sledijo svojemu srcu. Ob tem pa jim iz srca povejmo, da jih imamo radi kot bitje, a hkrati jim dajmo jasno vedeti, ali neko njihovo dejanje odobravamo ali ne. To pa moramo narediti iz srca in postaviti meje, ki so v skladu z nami. Otroci se bodo tako počutili varne in z lahkoto bodo sprejeli meje, ki so postavljene z notranjo avtoriteto, in ne egom. Hkrati bodo dobili stvarno povratno informacijo iz okolja, s pomočjo katere bodo sebe znali ločiti od svojih dejanj. Pri tem pa seveda besede niso dovolj. Pomembna so dejanja. Odrasli moramo tako najprej pri sebi zagotoviti notranji stav, da resnično vemo, kdo smo, kaj želimo od življenja in otroka. Poskrbeti je torej treba na prvem mestu za svojo samopodobo. Otroci temu sledijo.

Kot transformacijski AI-coach pomagam večino težav otrok rešiti tako, da pomagam njihovim staršem pri njihovih spremembah. Ko odrasli spremenijo nekaj pri sebi, se to v večini avtomatično pozna pri otrocih. Če torej želimo, da bodoče generacije Slovencev ne bi bile tako nesamozavestne in nesrečne ter izgorele, se ukvarjajmo z lastno samopodobo in jim pomagajmo, da sprejmejo sebe take, kot so. 

* mag. Agatha Kopac, transformacijski AI-coach, Inštitut za sr(e)čno družbo