To, da proizvajalci prilagajajo svoje proizvode iste blagovne znamke različnim trgom držav, v katerih jih oglašujejo in prodajajo, ni novost. Denimo, že v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja je v Evropi potekala razprava o različni kakovosti testenin na trgovskih policah.

Tudi voda ni enake kakovosti

Petindvajset let je, odkar je uradno zaživel enotni evropski trg. Drži, Evropska unija je danes pestra, toliko bolj, če jo primerjamo z obdobjem, ko je enotni trg združeval šest držav članic. To seveda zdaleč ni edini problem Evrope, a vendarle zdaj postaja dejstvo, o čemer se je že dolgo šušljalo – vprašanje dvojne kakovosti izdelkov. Predvsem prehranskih izdelkov.


»Trditve nekaterih, da na skupnem evropskem trgu ni živil dvojne kakovosti, so lažne novice.«
Dr. Igor Šoltes, evropski poslanec


Razloge dvojne obravnave potrošnikov in razsežnost problema trga dvojne kakovosti izdelkov je na okrogli mizi, ki jo je vodila urednica gospodarskega uredništva STA Urška Kristan Kastner, v uvodu razčlenjeval prof. dr. Marko Hočevar z ljubljanske ekonomske fakultete. »Najbrž obstajajo ekonomski in neekonomski razlogi, zakaj se podjetja odločajo za tako strategijo.« Poudaril je, da je ne glede na enotni trg kupna moč znotraj držav članic EU različna, zato podjetja skušajo prilagajati stroške izdelave izdelkov – najverjetneje pa tudi poprodajne storitve, marketinške stroške itd. – določenemu tržišču. »Drugi razlog je zahtevnost oziroma občutljivost trgov. Naslednji problem, ki tudi utegne povzročati preglavice načrtovalcem okrepitve evropske potrošniške zakonodaje, je ta, da se proizvodi delajo na različnih lokacijah. Zaradi različnih surovin je težko denimo zagotoviti enak okus hamburgerja po vsem svetu. Podobno velja za proizvajalce pijač. Voda je pomembna sestavina, vendar je že pri njej težko zagotoviti enako kakovost. Četrti razlog je – to proizvajalci radi poudarjajo –, da se tržišča ne razlikujejo samo po kupni moči, temveč tudi okusih. Italijani naj bi denimo prisegali na slajši priljubljeni lešnikov čokoladni namaz, Nizozemci pa na paradižnik, ki naj ne bi imel izrazito ostrega okusa. Kaj je resnica, je veliko vprašanje.« Sogovornik je opozoril še na tveganja glede dvojne kakovosti pri trgovskih blagovnih znamkah.

!prekinitev!

Nižja cena, nižja kakovost

Zakaj smo lahko zaskrbljeni, ker nam zahodne multinacionalke prodajajo vzhodnoevropske različice svojih proizvodov? Ali je nemara to zgolj naša subjektivna ocena? In še: ali je dvojna merila mogoče enostavno izmeriti? In je nižja cena izdelka res rezultat nižje kakovosti surovin? Na mednarodno problematiko se je Slovenija lani odzvala z raziskavo trga glede dvojne kakovosti prehranskih izdelkov. Opravili so jo na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inštitutu za nutricionistiko ter Zvezi potrošnikov Slovenije. S Češko, Madžarsko in Slovaško primerljivi podatki so zaznali, da je stanje v Sloveniji boljše, ni pa idealno. Analiza Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je pregledala 22 vzorcev za zahodnoevropske in vzhodnoevropske trge. »Pokazala je določene nepravilnosti, ni pa bilo signifikantnih odstopanj,« je povzel vodja sektorja za živila, krmo in zdravila na Upravi Matjaž Guček. Dopustna tolerančna odstopanja so bila presežena pri treh izdelkih: pri krekerjih je bila denimo vsebnost soli nižja od deklarirane vrednosti, pri polnozrnatih piškotih je bila nižja vsebnost prehranskih vlaknin in pri instant pripravku za kakav je bilo manj kakavovih delov kot navedeno. Uprava je o tem obvestila nosilce dejavnosti.


»Glede na dohodek in kupno moč bi pričakovali, da je – glede na povprečje EU – hrana najcenejša v Bolgariji, Romuniji, vendar je najcenejša v Nemčiji. Dosega le 80 odstotkov evropskega povprečja.«
Breda Kutin, predsednica ZPS  


Razlike pri tretjini izdelkov

Več razlik je odkrila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) v pregledu trga med 32 pari izdelkov s slovenskih in avstrijskih trgovinskih polic. Predsednica ZPS Breda Kutin je poudarila, da so bili med vzorci pregledovani predvsem izdelki, ki bi jih Zveza in tisti, ki se ukvarjajo s prehrano, glede na prehranski profil priporočali za občasno in čim manjše uživanje. ZPS je v analizi odkrila 10 parov izdelkov različne kakovosti. Razlike, ki vplivajo na kakovost izdelka, so zaznali denimo pri mlečni čokoladi Milka, pijači Coca Cola in tuninem namazu Rio mare. »Pri čokoladi je bilo zanimivo, da je imela tista na slovenskem trgu s poreklom iz Bolgarije več po našem mnenju nepotrebnih aditivov, ki jih v avstrijski čokoladi ni bilo. Povejte pa mi, kako naj bi potrošniki ta dva izdelka razlikovali. Po objavi rezultatov to živilo dobivamo na naš trg le še iz Avstrije. Čokolada z obeh je pakirana v identično embalažo, a je na avstrijskem trgu ponujena v 100-gramski različici, na slovenskem trgu pa v 80-gramski. To je dokaj običajna praksa podražitve izdelka. Sicer ni nezakonita, a je nepoštena.«



Toast šunka kot noč in dan

Drži, da zaradi vse bolj zapletenih in drobnih označb izdelkov potrošniki nimamo časa preverjati, kaj je zapisano na deklaracijah, ter razbirati, kaj sploh pomeni, saj bi lahko nakupovanje trajalo ne pol ure, temveč uro in pol, bistveno težavo razgali Breda Kutin ter poda še en primer iz raziskave: »Devetdeset odstotkov potrošnikov ne študira prezahtevnih označb, ki zajemajo vsebino izdelkov.« Na primer, pri sadnem jogurtu trgovske blagovne znamke, ki je bil naprodaj v Sloveniji, so bile na embalaži narisane večje jagode, a se je od avstrijskega razlikoval v sestavinah in hranilni tabeli; imel je umetno aromo. Sicer identičen izdelek z bolj kakovostnimi sestavinami pa je bil pri nas za 25 odstotkov dražji kot v Avstriji.

Predsednica ZPS o primerjavi kakovosti slovenskih in avstrijskih bolj zdravih živil, ki jih uživamo pogosteje, ni podala mnenja, češ da v raziskavo niso bila vključena. So pa med pregledom ponudbe opazili, da je v Avstriji na voljo več mesnih in mlečnih izdelkov, ki vsebujejo kakovostnejše sestavine. »Toast šunki v Avstriji in Sloveniji sta kot noč in dan.«

!prekinitev!

Uspešno lobiranje industrije

Sogovornica se ne strinja z domnevo, da so glavni razlogi razlik v kakovosti hrane zgolj ekonomski: »Glede na dohodek in kupno moč bi pričakovali, da je – glede na povprečje EU – hrana najcenejša v Bolgariji, Romuniji, vendar je najcenejša v Nemčiji. Dosega le 80 odstotkov evropskega povprečja. Zakaj je hrana v Sloveniji dražja kot v Avstriji, naša kupna moč pa je manjša? To pomeni, da se to ne bi dogajalo, če bi ponudniki zares prilagajali izdelke kupni moči potrošnikov.«

Je slabša kakovost živil odraz premalo zahtevnih potrošnikov? Po mnenju Brede Kutin smo slovenski potrošniki solidno ozaveščeni, k čemur pa v zadnjih letih ni pripomogla država: »Z ukinitvijo urada za varstvo potrošnikov, češ da je premalo učinkovit, smo na ravni države prišli z dežja pod kap. Kriza je bila krasen izgovor, da so določene aktivnosti na področju varstva potrošnikov preprosto izbrisali. Inšpekcije nimajo ne dovolj znanja ne sredstev. Kar zadeva novo zakonodajo in kolektivne tožbe, prizadevanja potrošniških organizacij trajajo že več kot tri desetletja. Industrija je izjemno uspešno lobirala, zakaj tega noče, nikogar pa ni zares skrbelo, da so se ves ta čas dogajala množična oškodovanja – od majhnih do precej velikih zneskov.«


»Novi evropski paket o pravicah potrošnikov bo bržkone učinkovit šele okoli leta 2020.« 
Prof. dr. Rajko Pirnat, pravni strokovnjak 


Živimo v Evropi dveh kakovosti

Pomembno orodje za dvig poštenih praks proizvajalcev je nedvomno ozaveščanje potrošnikov. Tudi s pregledovanjem hrane se lahko njena kakovost izdatno izboljša. Sistematično preverjanje stanja glede dvojne kakovosti je ne nazadnje osnova za potrebne spremembe evropske potrošniške zakonodaje, ki se nam vendar obeta.

»Varstvo potrošnikov je eden stebrov politike EU, vendar ima kljub močni potrošniški zakonodaji, ki je ena najstrožjih na svetu, resne težave v implementaciji po državah članicah,« pravi evropski poslanec dr. Igor Šoltes. »Trditve nekaterih, da na skupnem evropskem trgu ni živil dvojne kakovosti, so lažne novice,« je prepričan sogovornik. »Številne analize so pokazale razlike med kakovostjo izdelkov na trgu t. i. novih in starih držav članic. Ne smemo dopustiti, da bi nove članice postale odlagališče izdelkov slabše kakovosti. Izrazi, ki jih uporabljajo v državah, kjer so izvajali študije prehranskega trga in zaznali identične proizvode, a v različnih državah narejene za različne trge, so težki. Slišati je, da se v Evropi dogaja prehranski apartheid. To ni dopustno,« je odločen Igor Šoltes in nadaljuje: »To, da očitno nimamo samo Evrope dveh hitrosti, ampak imamo tudi Evropo dveh kakovosti, postaja velik izziv v prihodnosti.«



Ukrepe lahko pričakujemo čez dve leti

Evropska komisija je zato že predlagala nov dogovor za krepitev pravic potrošnikov, ki med drugim predvideva učinkovitejše kazni za kršitelje in možnost skupinske tožbe v EU, krepi ukrepanje proti dvojni kakovosti izdelkov, vsebuje pa tudi posodobitev pravil o nepoštenih poslovnih praksah. Pečat k ureditvi razmer na trgu želi dati tudi evropski parlament, ki pripravlja resolucijo o neenaki kakovosti proizvodov na enotnem trgu. Z njo želi opozoriti na dejstvo, da je enak dostop do visokokakovostnega blaga na enotnem trgu dejanska pravica vseh evropskih državljanov.

Kaj prinaša novi evropski potrošniški dogovor? Pravni strokovnjak prof. dr. Rajko Pirnat je med drugim opozoril na eno od določb nove evropske direktive, in sicer glede dokazovanja zavajajočih poslovnih praks. »Načeloma ni nedopustno tržiti različne proizvode na različnih trgih, vendar morajo biti jasno označeni kot različni.« Izpostavil je tudi prakso izvajanja zakonodaje. »Bistveno je, da je bila konec lanskega leta sprejeta uredba o sodelovanju med upravnimi organi, ki so pristojni za varstvo potrošnikov v EU. Ta sprememba ni malenkostna. Seveda je ključno izvajanje,« je izpostavil sogovornik in dodal: »Ves ta novi paket bo bržkone učinkovit šele okoli leta 2020.«

Kaj o sprejemanju novega dogovora o pravicah potrošnikov na evropski ravni meni Igor Šoltes? »Uspehi niso samoumevni, ker dolge roke kapitalskih interesov sežejo tudi v časovni presek. Čeprav ima novi paket zakonodaje namen, vsaj teoretično pravičneje urediti enotni trg v korist potrošnikov, bodo podjetja med drugim gotovo skušala minimizirati pojem odškodninskih tožb in samo višino potencialnih odškodnin za zavajanje potrošnikov.« Evropski potrošniški dogovor (t. i. »new deal«) prinaša namreč tudi evropske kolektivne tožbe. A na visoke odškodnine ne gre računati. Bolj velja razmisliti o tem, da lahko tako proizvajalca kot trgovca najbolj kaznujemo s svojo izbiro, kadar imamo občutek, da nas nekdo vleče za nos.