Ljubezen tradicionalno označuje najplemenitejša in hkrati najmočnejša čustva ljudi do drugih oseb, pojavov ali stvari. Ljubiti pomeni imeti rad nekoga drugega bolj kot sebe ali vsaj toliko. Ljubezen je v zavesti ljudi vseskozi veljala za etično in moralno normo, torej za vrednoto, ki ni bila nikoli vprašljiva, zato se je dogajalo, da so v njenem imenu storili tudi velike zločine, češ da sama po sebi opravičuje vsako početje. To dejstvo nam odkriva drugo plat ljubezni kot grobo in brutalno obliko človekovega egoizma, preoblečenega v hinavsko plemenitost. Mnogi verjamejo, da na tem svetu prave ljubezni, razen ljubezni matere do svojega otroka, najbrž ni. Ali pač?

»Moč ljubezni ni odvisna niti od lepote niti od mladostne svežine bitja, ki ga ljubiš, ampak samo in edino le od posebnih okoliščin, v katerih je vzklila, in od usodnega dogodka, ki sta ga skupaj doživela zaljubljenca.« 

Spolna ljubezen

Skratka, ljubezen je le izjemoma plemenito čustvo, ki vodi k dejanjem v dobro druge osebe. Ljubezen do spolnega partnerja je altruizem najvišje vrste. Zakaj ljudje na primer najpogosteje ljubijo boga? Zato, ker pričakujejo, da jim bo pomagal, jim dal nesmrtnost, ustregel njihovim željam. Tudi v ljubezni med žensko in moškim obstaja neobvladljiva naravna težnja, da se prek spolnega odnosa zagotovi potomstvo kot nadaljevanje življenja. Pri tem gre za to, da z besedo ljubezen imenujemo tudi to, kar začutimo kot strast do druge osebe, ki zadovoljuje naše potrebe. In glede na to, da je naša potreba po partnerju tako močna, postajamo ljubosumni in pripravljeni na vse. V bistvu, kot pravi Voltaire, bi o samoljubju morali reči, da je slepo, ne o ljubezni.



Neresnost civilizacije

V zavesti večine ljudi velja prepričanje, da je človeku spolnost dovoljena samo, če je plod ali posledica ljubezni. Ljubezen torej legitimira upravičenost do seksa kot dejanskega pogoja preživetja človeške vrste. Narava je pričakovala neresnost civilizacije in je človeku dala možnost spolnega odnosa tudi brez zaljubljenosti. Kje so etične norme v ljubezni med žensko in moškim? Že starogrški filozof Sokrat je menil, da ni resničnega moralnega delovanja ter da ljudje niti ne vedo, kaj vse natančno spada pod etično normo. Z redukcijo tako splošnega stališča na konkretno etično normo, ki jo razumemo kot ljubezen med žensko in moškim, lahko ugotovimo, da ljubezen kot vrednota obstaja samo na pojmovni ravni in jo je težko z ontološkim postopkom izpeljati v stanje eksistence oziroma obstoječega. Tako je Platon prišel do spoznanja, da med jasno definiranim pojmom neke etične norme in njene praktične realizacije ni veliko podobnosti. Torej je pojmovno definirana vrednota ali vrlina res lahko dovršena, toda v praksi je žal daleč od svoje miselne podobe. Podobna nasprotja opazimo v geometriji. Liki so pravilni, denimo krog, trikotnik, toda tega v naravi ni. Po Platonu je samo področje ideje, področje resnice. Torej ljubezen v resnici in praksi obstaja samo v obliki neuspelega plagiata ideje in kot egoizem, uspešno preoblečen v plemenitost. Modri ljudje niso nikoli v dvomu, ko je treba izbrati med senčno in sončno stranjo ljubezni.



Kemični vihar

Ljudje vedo, da je dan brez ljubezni izgubljen dan. Znanost na našo srečo ne pozna dovolj hormonov, ki so zaslužni, da se srce močno zažene k določeni osebi, vendar to še ne pomeni, da je nekdo lahko varen pred hormonskim viharjem. Strastno poželenje, ki ga v človeku spodbudi druga oseba, izzove v organizmu omamen kemični vihar, ki ljudi naredi srečne in zadovoljne, polne energije in optimizma. Ne sprenevedajmo se, spolna ljubezen z vsemi svojimi pojavi v duševnem življenju je glavni pogoj človeške sreče. Ljubezni v pravem pomenu te besede se ne da kupiti. Zato niti ni bilo težko I. Kantu ugotoviti: »Ljubezen je stvar čustev in ne volje. Ne morem ljubiti zato, ker si tega želim, še manj pa zato, ker to morem, zato je obvezna ljubezen neumnost.« Avstrijski pisatelj Milo Dor, ki ravno tako premišljuje o ljubezni, pravi: »Moč ljubezni ni odvisna niti od lepote niti od mladostne svežine bitja, ki ga ljubiš, ampak samo in edino le od posebnih okoliščin, v katerih je vzklila, in od usodnega dogodka, ki sta ga skupaj doživela zaljubljenca.« Ljubezen se ženski ne prileže zato, ker je beseda ženskega spola, temveč ker gre za psihično manifestacijo, domišljavost pri spolni igri, medtem ko se seks moškemu ne prileže zato, ker je beseda moškega spola, ampak zaradi premnoge potrebe po konkretizaciji spolne igre. Ljubezenskega čustva se ne da opisati, treba ga je doživeti. Najboljših in najlepših stvari na svetu ne moremo videti niti se jih dotakniti. Čutiti jih moramo s srcem.