Ponedeljek – zadnje čase za skrivne užitke nimam časa, a morda lahko rečem, da je eden od njih ponedeljek. Ob ponedeljkih Borut (Otin mož, op. p.) po službi ostane v Gorici, kjer ima zvečer trening rokometa, kar pomeni, da domov v Ljubljano pride šele v torek po službi. Seveda ga pogrešam, ampak saj veste, če ti življenje ponudi limono, ni vrag, da si je ne bi stisnil in posladkal z medom.



Kavč in prenaložen krožnik – ponedeljkovi večeri so torej moji in samo moji. Ko spravim Prema spat, si pripravim neskončne količine nezdrave hrane, vse neumne in še bolj neumne serije, resničnostne šove, dokumentarce in zabavne oddaje, se namestim na kavč, na prsi položim prenaložen krožnik in ob vsem pripravljenem hedonistično uživam, dokler ne omagam.



Hercule Poirot – ko smo že pri video vsebinah, pa lahko omenim še možiclja, zaradi katerega sem pripravljena ure in ure buljiti v zaslon in zraven pozabiti, da obstaja zunanji svet in razmetano stanovanje. Pa to ni kak žrebec, za katerim bi vzdihovalo vse žensko občestvo … je Hercule Poirot. Preprosto ga obožujem, obožujem čas, v katerega je postavljen, njegovo nečimrnost in nerodnost v družbi, no, seveda pa tudi njegove male sive celice.