Hrana – moj želodec jo stalno potrebuje. Predvsem dopoldne. Komaj mine zajtrk, že se začne oglašati. Ko mi zakruli, vem, da je čas za malico. Po možnosti toplo. Obožujem kuhano hrano. V času kosila moram imeti pred sabo meso, krompir, omako in solato. Še pred tem pa juho. Rekli boste, saj to ni nič nenavadnega, vsi potrebujemo hrano. No, mojim prehranjevalnim potrebam so na Planet TV celo priredili snemalni načrt. Vedno v snemalni proces dodajo poseben odmor, da gre lahko voditeljica na svoj topel obrok. Vedo namreč, da ko mi zmanjka goriva, zmanjka tudi akcije. Ta močna potreba po toplem obroku me je kdaj tudi že spravila v težave. Pri enem od preteklih televizijskih projektov sem od produkcijske ekipe dobila pisno obvestilo, da vsakemu članu ekipe pripada zgolj en obrok. Jaz pa sem pred obrokom pojedla še ričet, ki so ga prav tako delili. Kriv je bil tisti, ki je ričet dojemal kot glavno jed in napačno domneval, da bom z eno porcijo ričeta zvozila celodnevno snemanje. Tudi če grem kam na obisk, kar vnaprej povem: vrzite kaj v lonec, da ne bomo pri prazni mizi sedeli (smeh). Tja, kjer ne dobim nič za pod zob, se sploh več ne vračam.



Nogavice različnih barv – ne morem si pomagati, a najbolj naporno gospodinjsko opravilo je zlaganje nogavic. Meni je samo pomembno, da me ne zebe. Saj ni težav, dokler ne pride do situacije, ko se je treba sezuti. In še vedno me preseneča odziv ljudi, ki se jim zdi to nekaj tako posebnega. Vedno se najde kdo, ki vzklikne: o, ti imaš pa dva različna štumfa! In to vedno sproži debato, ki ji ni konca. Nogavice pač živijo svoje življenje, na začetku so skupaj, potem se razidejo in si najdejo novega partnerja. Tako nekako kot posode za shranjevanje. Pokrov vedno nekam odtava. V predalu imam deset posod in deset pokrovov, ki ne sodijo nikamor. Kako je to mogoče? To bo ostala večna neznanka.



Cviček – spijem ga deciliter na dan, ne glede na to, kje sem in kaj počnem. Hrana se v želodcu bolje stopi ob nekaj cvičkove kisline in preprosto uživam v njem. Tudi cviček me je že nekajkrat spravil v težave, na enega od preteklih snemalnih projektov sem namreč na prvi snemalni dan prinesla nekaj steklenic, da bi ob kosilu še ekipa uživala ob kakšnem decilitru. Dobila sem poseben klic producenta, v katerem mi je rekel, da je alkohol na snemanju najstrožje prepovedan in da naj tega ne počnem več. Resnično sem želela razveseliti vso ekipo, ampak verjetno bi bilo pametneje, če bi s seboj prinesla potico ali kaj bolj sprejemljivega. Moram priznati, da sem se tistega dne domov vračala s slabim občutkom, saj se mi je producent zdel dobesedno zgrožen. Problem je bil verjetno v tem, da je bila to srbska produkcijska ekipa in moje tolmačenje, da cviček ne vsebuje veliko alkohola in da ga skorajda ne moremo obravnavati kot vino, ni kaj dosti pomagalo. Zanje sem odtlej »ona voditeljka, koja na snimanje nosi vino« (tista voditeljica, ki na snemanje nosi vino, op. p.).