Delujete zelo vedra in sproščena oseba. Je to izraz vašega posebnega življenjskega mota?
Posebnega mota nimam, je pa moja mama zmeraj dejala, »kdo ve, zakaj je to dobro«. Ta pozitivni življenjski pristop se kaže tudi v mojem delu. Če si o tem prepričan in če to verjameš, te pelje naprej. Ne izgubljam časa s tem, zakaj je nekaj tako, čemu, vzamem pač tako, kot je, in grem naprej.

Z vaših družbenih omrežij je razvidno, da ste ljubiteljica psov in športa. Zakaj psi in kateri šport?
Če bi rekla, da sem športnica, bi pretiravala, sploh če se primerjam s Slovenci, ki so motivirani, športno aktivni, tečejo … Moj šport je bolj povezan s pohodništvom, sprehodi s psi, na primer na Rožnik, v Bohinju, na Pokljuki ali v Arboretumu Volčji Potok. Nelli in Fly sta celo ponosni lastnici sezonskih kartic za Arboretum. Tudi smučam malo. Psi so obogatitev v mojem življenju. Z njimi hodim na sprehode in mi polepšajo vsakdan.



Radi spremljate šport?
Ja, seveda, ampak ne vsakega. Pozimi spremljam smučanje in biatlon, poleti pa tenis, ampak to ne pomeni, da ure in ure posedam pred televizijo. Biatlon spremljam predvsem zato, ker imamo v družini dva biatlonca. Nedavno sem obiskala ženske smučarske skoke na Ljubnem. Tja grem tudi zato, ker želim podpreti ženske, ki se odločijo za ta šport. Navadno grem na Ljubno, in ne v Planico, ker mislim, da si tudi ženski skoki zaslužijo medijsko pozornost.


Delo na veleposlaništvu je zelo pestro. Navzven je morda videti glamurozno in intenzivno zaradi različnih srečanj in pogajanj, a je mnogo več. Gre za delo z ljudmi in delo za ljudi.


Da imate radi umetnost, se vidi, prostor, v katerem sva, je opremljen s številnimi umetniškimi slikami.
Imam to srečo, da sem poročena z umetnikom, zato me umetnost vedno obdaja. Prek nje sem spoznala drugačen svet in druge ljudi. Svet političnega življenja in svet umetnosti se namreč zelo razlikujeta. Spoznavanje drugih ljudi prek umetnosti je dodatna obogatitev v mojem življenju.

Kako je videti vaš delovni dan, s čim je na veleposlaništvu največ dela?
Delo na veleposlaništvu je zelo pestro. Navzven je morda videti glamurozno in intenzivno zaradi različnih srečanj in pogajanj, a je mnogo več. Gre za delo z ljudmi in delo za ljudi. Veleposlaništvo zastopa Avstrijo in njene interese, hkrati pa pomaga avstrijskim državljanom v težkih okoliščinah, v katerih se znajdejo in potrebujejo našo pomoč (urejanje dokumentov, v prometnih nesrečah, v primerih pogrešanih oseb …). Avstrijo zastopamo na različnih prireditvah, na primer ob slovenskem državnem prazniku, in seveda drugih dogodkih, ki so povezani z Avstrijo. Ne nazadnje se jih ogromno dogaja v obmejnem pasu, kjer je že zdaj na ravni županov zelo pestro sodelovanje. Velik pomen dajemo sodelovanju z mladimi. K nam prihajajo skupine šolarjev, študentov, sodelujemo tudi z gospodarstveniki, kulturniki, ne nazadnje so tu tudi obiski na visoki ravni.



Pred delom veleposlanice v Sloveniji ste bili v kabinetu takrat zunanjega ministra, danes kanclerja Sebastiana Kurza, ki je najmlajši evropski voditelj, star je namreč 32 let. Kako je bilo delati z njim?
Zanimivo in napeto (smeh). Bili smo izjemno dobra ekipa. Gospod Kurz je ob sebi združil ljudi različnih starosti, tako mlajše kot starejše, diplomate in nediplomate ter ljudi z različnimi pogledi in prepričanji. In prav njegov odlični občutek za ljudi je oblikoval uspešen tim. On želi vplivati na dogajanje, ne zgolj upravljati, in ravno ta dinamika je naredila vse še toliko bolj zanimivo. Hvaležna sem, da sem bila del te ekipe.


Zanimivo in napeto je bilo delati v ekipi Sebastiana Kurza. Bili smo izjemno dobra ekipa. Gospod Kurz je ob sebi združil ljudi različnih starosti, tako mlajše kot starejše, diplomate in nediplomate ter ljudi z različnimi pogledi in prepričanji. In prav njegov odlični občutek za ljudi je oblikoval uspešen tim.


Vso profesionalno pot se ukvarjate z zunanjo politiko, med drugim ste službovali na veleposlaništvih v Beogradu, Kijevu in na generalnem konzulatu v Milanu. Zakaj vas zunanja politika privlači?
To je zelo dobro vprašanje in če sem iskrena, tudi najtežje. Za ta poklic sem se odločila predvsem zato, ker imam rada ljudi. Rada spoznavam različne ljudi, rada delam na različnih področjih. Ni nujno, da so to velike zadeve, visoka mednarodna srečanja. Všeč mi je delo z ljudmi, ki pripomorejo k izboljšavi medčloveških odnosov, saj se drug od drugega učimo. Medčloveški in medsosedski odnosi so zelo pomembni. Ne gre le za visoko politiko, ampak vsakdanjo, medsosedsko – tisto, katere del smo vsi in ki je del našega vsakdana. Na primer dober turistični projekt, ki poveže na tisoče ljudi, pripomore mnogo bolj k boljšim medsosedskim odnosom kot kakšna pogodba, ki ne zaživi in ostane zgolj na papirju. Ni treba, da gre za visoke meddržavne pogodbe, ki velikokrat pristanejo v predalu, lahko so tudi majhni koraki, ki nas pripeljejo bliže skupaj.

Vas je delo v zunanji politiki utrdilo in kako?
Prepričana sem, da nas vse, kar doživimo – vseeno, ali sem to jaz, vi ali kdo drug – hkrati utrdi in obogati. Gre za naše življenjske izkušnje. To nas dela močnejše. Pot, ki sem jo izbrala, je moja, drugi izberejo svojo pot in nabirajo svoje življenjske izkušnje.



V Sloveniji ste že tri leta. Kakšna se vam zdi država, kakšni smo Slovenci v primerjavi z Avstrijci?
V mojih očeh je Slovenija privilegirana dežela. Toliko pestrosti na tako majhnem območju vidiš redko. V mislih imam gore, gričevja, morje in ravnice. Vse to predstavlja pestrost države, ki jo je lepo opazovati. Imamo pa skupni, zgodovinski vidik, tega ne moremo zanikati. Povezuje nas mentaliteta alpskega prostora, ki je širši in ni omejen zgolj na Slovenijo in Avstrijo. Ne gre le za geografski prostor, ampak tudi tip ljudi, ki ima skupne točke. Tudi sama prihajam iz hribov in ko grem v Sloveniji v gore, vidim tam ljudi, ki so na isti valovni dolžini kot jaz.


Toliko pestrosti na tako majhnem območju vidiš redko. Imamo pa skupni, zgodovinski vidik, tega ne moremo zanikati. Ne gre le za geografski prostor, ampak tudi tip ljudi, ki ima skupne točke.


V čem smo si podobni?
Predvsem v značaju. V prvi vrsti mislim na to, kakšni smo in za kaj se zavzemamo. Povezujejo nas naše vrednote. Skupna lastnost je mogoče tudi ta, da smo sprva zaprti, potem pa, ko se odpremo in spoznamo, lahko nastanejo prava prijateljstva.

Nemško govoreče prebivalstvo ­– v Sloveniji jih živi okoli 3000 – si želi priznanja statusa avtohtone manjšine. Kako, bi bili kot madžarska in italijanska manjšina pri nas?
Podpiramo nemško govorečo skupnost v prizadevanju za priznanje, ki pomeni osnovo za ohranitev njihove kulture in jezika. Avstrija to počne v prepričanju, da so narodne skupnosti in manjšine obogatitev za vsako družbo. Tu imam v mislih tudi slovensko manjšino v Avstriji, zato si lahko zgolj želimo, da bo Slovenija priznala stoletno zgodovino nemško govoreče skupnosti na tem prostoru in da bo ta skupnost našla njej primerno vlogo v slovenski družbi.



Poteka tematsko leto Sosedski dialog Slovenija-Avstrija 2019, med drugim so v načrtu kulturni projekti. Kako jih boste izvajali, bomo prek njih Slovenci bolje spoznali avstrijsko kulturo?
O letošnjem letu dialoga kultur še ne morem razkriti podrobnosti. Program še sestavljamo. Vsekakor pa gre za sodelovanje med Avstrijo in Slovenijo. To ne bo enosmerna cesta. Umetniki in kulturniki bodo predstavljali delo v obeh državah. Avstrijski kulturniki bodo prihajali v Slovenijo in nasprotno. Namen je, da se medsebojno še bolje spoznamo, to bo hkrati priložnost, da bomo spregovorili o težjih temah. Kulturna izmenjava ni omejena zgolj na to leto dialoga, bogata izmenjava poteka tudi sicer. Na primer Avstrijski kulturni forum v Ljubljani vseskozi intenzivno sodeluje s Slovenskim kulturno-informacijskim centrom na Dunaju. Mogoče bo letos zaradi leta dialoga postalo to delo še toliko bolj vidno.