Ste naveličani tega, da morate ves čas nekaj pojasnjevati? Ples je vendar jezik, ki ne zahteva besed. 

Sem. V resnici ne maram intervjujev, a se zavedam, da je stik z mediji obveznost, ki jo moram izpolniti. Sem zelo sramežljiv, zato se v takšnih situacijah počutim neprijetno, tiskovne konference in intervjuji so čisto nasprotje tega, kar sem v resnici.

Vse na Zahodu je lažno, ljudje drug drugega sprašujejo, kako se počutiš, a nikoli ne počakajo na odgovor. Kot bi bila zlaganost vnaprej vgrajena v njihov organizem. Tudi v profesionalnem svetu je tako. Laž je družbeno sprejemljiva, zato živiš v laži, dokler neprijetna situacija ne mine. Ni to neumno? 

Na odru pride na dan popolnoma drugačna osebnost, ki je pravo nasprotje sramežljivosti.

Oder je moj prostor, kamor spadam. Ne bi ga opisal kot varen prostor, v času izobraževanja si ves čas v studiu, oder je tisti kraj, ki te straši. V nekem trenutku mi je v glavi preklopilo, jaz vendar spadam na oder. Sedaj se tam počutim svobodno, ko nastopam, nimam v glavi popolnoma nobenih skrbi. Kot plesalec občinstva velikokrat ne vidiš, kar mi je bilo na začetku všeč, sedaj pa imam vedno raje prostore, kjer lahko vzpostavim stik z gledalci. Tako nastopaš za nekoga drugega, konec koncev je vse, kar narediš, za občinstvo. Seveda ljubim ples in v njem uživam, a ko plešem, plešem za druge. 

Vas v obdobjih, ko ne plešete, ujame potrtost?

Ne ravno potrtost, prej bi rekel kaos. Ples je sistem, ki, vsaj zame, stvari postavi na svoje mesto. Skozenj dobiš zdravje, moč, srečo, naenkrat vse dobi smisel. Res je nenavadno, karkoli se ti dogaja v življenju, med plesom izgine, negativne občutke prav izženeš iz telesa. Če ne plešem, se ta sistem poruši.

Med plesom se združijo telo, um in srce. Vzhodnjaške filozofije in religije takšno združitev vidijo kot najvišjo obliko bivanja, ki je dana človeku na zemlji.

Zato verjamem, da vsak lahko pleše, četudi na svoj način. Otroci plešejo še preden shodijo, ni to zanimivo? Ples je v človeški DNK, ne glede na to, katero generacijo ali kraj na zemlji  izbereš. Plešemo na porokah, ob praznovanjih, v klubih, ko spoznamo svoje partnerje ali dobimo potomce. Nihče ne razmišlja, kako veliko vlogo v naših življenjih igra ples, a vseeno ustvarjamo posebne okoliščine, kjer se lahko izrazimo skozi ples.

Če se v življenju ustaviš, umreš. Žal nas družba sili v to, da smo čim bolj pri miru. Ni bilo bolj grozne stvari v šoli, kot to, da sem moral sedeti! 

Zanimivo je, kako zadržani so ljudje, ko nastopi trenutek, ko bi lahko zaplesali. Nekateri z vso trmo vztrajajo, da oni pač ne plešejo, veliko je takšnih, ki morajo najprej spiti kozarec ali dva.

Tudi jaz sem bil tak! Z alkoholom si daš dovoljenje, da se lahko sprostiš. V glavi si kar naprej ustvarjamo blokade, ki nam preprečujejo, da bi zares živeli. Kako lepo je otrokom, ki teh blokad še nimajo! Nato počasi razvijemo sram in druge negativne občutke. Takšne meje je treba podirati, vsak dan znova. Dokler se premikaš, je svet okrog tebe živ. V Indiji imajo božanstvo, plešočega boga Šiva, ki ves čas pleše. Če bi nehal plesati, bi se svet ustavil. To me je močno zadelo, res je tako, če se v življenju ustaviš, umreš. Žal nas družba sili v to, da smo čim bolj pri miru. Ni bilo bolj grozne stvari v šoli, kot to, da sem moral sedeti! 

Po letih bojev s samim seboj, plesati ali ne plesati, ste prišli do ugotovitve, da je ples pravzaprav vaše poslanstvo. Tisto nekaj, kar ne bo izpolnilo le vas, temveč tudi množico ljudi, ki je dovolj odzivna, da bo to skozi ples začutila. Radost, ki jo omenjate v povezavi s plesom, je pravzaprav bistvo plesa, ki jo razume vsak plesalec, če je ples njegov poklic ali ne. Je morda ravno ta iskrena ljubezen do plesnega izraza tisto, kar gre tako v nos mnogim v baletni industriji?

Iskrenost ni nikjer sprejemljiva, posebno ne na Zahodu. Ne vem zakaj je tako, če na svet gledaš iz vidika dobrega in slabega, je iskrenost vendar pozitivna! Vse na Zahodu je lažno, ljudje drug drugega sprašujejo, kako se počutiš, a nikoli ne počakajo na odgovor. Kot bi bila zlaganost vnaprej vgrajena v njihov organizem. Tudi v profesionalnem svetu je tako, če zjutraj pokličeš v baletno hišo in rečeš, da si utrujen, tega ne bo nihče upošteval. Če pa pokličeš in rečeš, da si bolan, to je v redu! Ni pomembno, če si nato tako »bolan« vsak drugi dan. Čeprav vedo, da v resnici lažeš. Laž je družbeno sprejemljiva, zato živiš v laži, dokler neprijetna situacija ne mine. Ni to neumno?

Po vsem tem času, ki sem ga preživel na Zahodu, me včasih prav zadane, ko kdo pove resnico. Tako čudno se zdi v svetu, kjer je vse laž! Hollywood, festivali, industrija, vse skupaj je takšna laž.

Je posameznik lahko iskren do samega sebe, če živi v okolju, kjer so bolj kot resnica cenjene laži?

Nikakor. Po vsem tem času, ki sem ga preživel na Zahodu, me včasih prav zadane, ko kdo pove resnico. Tako čudno se zdi v svetu, kjer je vse laž! Hollywood, festivali, industrija, vse skupaj je takšna laž. Eno izmed največjih razočaranj, ki sem jih doživel v zadnjem času, je bil obisk znanega filmskega festivala. Moja predstava o tej industriji je bila tako romantična, nato pa pridem na rdečo preprogo in vidim igralce, ki mahajo gledalcem, ki jih sploh ni, ker stojijo na drugi strani prizorišča. Si lahko predstavljate ta prizor, občinstvo, ki gleda igralce v hrbet, oni pa mahajo praznini? Podrla se je še ena iluzija, ki sem jo dolgo imel pred očmi. 

V zadnjih mesecih sta izšla dva projekta, kjer ste moči združili z glasbeniki, filmskimi ustvarjalci in fotografi. Prvi je Tempo, kjer sta z britanski fotografom Rankinom ustvarila edinstven poklon plesu, drugi videospot za pesem Movement irskega glasbenika Hozierja. V ospredju so čustva tesnobe, agresije in bega pred samim seboj. Jungovski psihološki koncept sence, ki jo v sebi nosi vsak posameznik, narekuje, da se je z njo bolje spoprijateljiti, kot pred njo bežati. Ste danes bolj spravljivi do svoje senčne plati?

Vsak boj, ki ga bijemo zunaj, je boj, ki ga v resnici biješ v samem sebi. Zanimiva je prispodoba, ki pravi, da vidiš svet natančno takšen, kot ga čutiš v sebi. Ko rešiš te konflikte v sebi, se tudi zunanjost spremeni. S to lekcijo se ukvarjam zadnje mesece, ki niso bili lahki. A vsi so mi dejali enako, od duhovnika do astrologa, vse se skrči na spreminjanje sebe, šele nato pridejo spremembe v okolici. Nekatere stvari pri sebi tako sprejmeš, drugih se moraš znebiti.

Življenje že od nekdaj dojemam kot boj dobrega proti zlemu, stvari ločujem na bele ali črne, pravilne in napačne. Tako vidim sebe, svet in ljudi, ki pridejo v moje življenje. Privlačim zelo dobre in zelo slabe ljudi. 

A ravno zavračanje tistih delov sebe, na katere nismo ponosni, je vzrok mnogih težav. Ne bi bilo lažje, če bi se enostavno sprejeli?

Drži, da šele skozi sprejemanje začno stvari zares izginjati. A to je težka dilema, kaj sprejeti in proti čemu se boriti, da bi enkrat odšlo. Življenje že od nekdaj dojemam kot boj dobrega proti zlemu, stvari ločujem na bele ali črne, pravilne in napačne. Tako vidim sebe, svet in ljudi, ki pridejo v moje življenje. Privlačim zelo dobre in zelo slabe ljudi. A to je znova povezano s tem, kar je v moji notranjosti. 

Kako skrbite za svojo dušo?

Začel sem meditirati. Pravijo, da je meditacija zelo pomembna, všeč mi je, kako se po njej počutim. Veliko ljudi mi je svetovalo, naj večkrat obiščem cerkev. Tudi v Indiji so mi ljudje ves čas omenjali Jezusa, ne vem točno zakaj, saj sem raziskoval budizem in njihovo kulturo! Zanimivo je poslušati nasvete različnih ljudi, a oni ti vedno svetujejo na podlagi lastnih izkušenj, ki pa niso tvoje. Sam moraš poiskati svojo resnico. Kar pomaga nekomu drugemu, ne bo pomagalo tudi tebi, tvoje poslanstvo je drugačno. Sem si pa močno k srcu vzel nasvete, ki pravijo, kako ohranjati in zavarovati lastno energijo. Šele ko imaš nadzor nad tem, lahko v svetu narediš kaj velikega. Človek je hitro preveč odprt, nekako izgubi svojo obrambo, kar privleče veliko negativnosti. V stanju notranjega konflikta hitro začneš biti bitke, za katere sploh ni pomembno, ali zmagaš ali ne. Bolj je važno, da z orodji, ki so ti na voljo, uresničuješ poslanstvo, ki ti je namenjeno. Tisto, v čemer si najboljši, kar najraje počneš, je tvoje orožje, drugo sploh ni pomembno.

Vedno bodo ljudje, ki te ne bodo razumeli. Vsak na svet gleda skozi lastno prizmo dojemanja, tega ne moreš kar spremeniti. Zato je ples tako pomemben, v njem ni boja, prepirov ali žalitev. 

Mar ni zanimivo, človek bi pomislil, da se ti v trenutku, ko dojameš svoje poslanstvo, odprejo vse poti. A vendar ni tako?

Ravno nasprotno, hitro dobiš občutek, da se vse zaroti proti tebi! Bolj, kot si na tej poti optimističen in se trudiš biti dober, več ljudi te bo napadlo. Zato je ključno, da napreduješ počasi in v sebi neguješ to močno potrebno tišino. Vedno bodo ljudje, ki te ne bodo razumeli. Vsak na svet gleda skozi lastno prizmo dojemanja, tega ne moreš kar spremeniti. Zato je ples tako pomemben, v njem ni boja, prepirov ali žalitev. Samo je, lahko ga pustiš ali vzameš, takšnega, kot je. Vedno bo delež ljudi, ki bodo predstavo zapustili razočarani, saj so pričakovali klasiko, ples pa bo na primer sodoben. A to je njihovo razumevanje, morda bodo kdaj kasneje razumeli, kaj so pravzaprav videli, morda nikoli! Razumevanje je vedno povezano s tem, kako odprt je posameznik. Gre za občutenje, nekateri tega niso zmožni. Sam sem kot plesalec le prevodnik, skozi katerega teče energija, tehnične zakonitosti plesa pri tem ne štejejo veliko. Najbolj pomembna stvar, ki jo imaš, je energija, tvoja naloga je, da z njo odgovorno upravljaš. Ko nalogo uspešno opraviš, postaneš svoboden. Odgovornost nato pade na ramena tistih, ki jih srečuješ, kaj točno bodo s to energijo storili. Tvoje delo se na tem mestu konča!