Kako dolga doba je dvajset let?

Dvajset let je dvesto štirideset mesecev, tisoč dvainštirideset tednov, sedem tisoč tristo dni, sto petinsedemdeset tisoč dvesto ur ... Če povem v stilu profesorja Kosinusa iz muzikala Vesna. (Nasmeh.) No, šalo na stran. To je ravno prav dolga doba, da poskušaš uresničiti svoje sanje.


V najnovejši pesmi Naj mi dež napolni dlan govorite o trnovi poti. Doživljate čas, ko ste se spuščali, kot izgubo?

Vsaka pot ima vzpone in padce, a iz padcev se največ naučimo. Vsak te tisti trenutek malo potre, razžalosti, vendar tudi strezni. Treba se je pobrati in iti naprej. Sama vedno poiščem pozitivne plati trenutnih okoliščin. Te mi dajo voljo in zagon, da se hitro poberem in grem v nove izzive.


Izkušnje so me naučile, da sta za vse potrebna čas in strpnost. Vsaka težava se reši, če jo začneš reševati umirjeno. Z leti se tudi naučiš, da še ni konec sveta, če ti nekaj takoj ne uspe. Vsaka želja, izziv ali cilj terja svoj čas.


Kaj pomaga preživeti: zdrava distanca, humor ali zaupanje vase?

Vsekakor vse troje, najbolj pa zaupanje vase. To pridobiš z izkušnjami. 



Kaj bi izpostavili kot bistveno, kar je v vas utrdilo prepričanje, da se težave razrešijo? 

Nikoli niso tako črne, kot je videti prvi trenutek. Izkušnje so me naučile, da sta za vse potrebna čas in strpnost. Vsaka težava se reši, če jo začneš reševati umirjeno. Z leti se tudi naučiš, da še ni konec sveta, če ti nekaj takoj ne uspe. Vsaka želja, izziv ali cilj terja svoj čas. Vse mora dozoreti in pot do tja te nauči potrpežljivosti. Ko sem bila stara dvajset let, sem si zelo želela, da bi posnela kakšno svojo skladbo in začela samostojno kariero. Želja se mi takrat ni uresničila. V tistih letih sva bila s Frenkom v ansamblu, veliko smo igrali po Nemčiji in nabirali izkušnje. Na koncu mi je to prišlo zelo prav. Ko sva se vrnila v Slovenijo in začela samostojno pot, se mi ni bilo treba zelo truditi do prepoznavnosti. Vse se je razvijalo spontano.


Sinova sta polnoletna, kajne? Je kaj, kar ste jima morda v mlajših letih pozabili povedati, pokazati, doživeti z njima?

Ko sta bila majhna, sva z možem največ delala. Včasih sem se zelo obremenjevala s tem, najin urnik oziroma delavnik nikoli ni bil tipičen. Pa mislim, da žal dandanes tudi starši v rednih službah niso nič na boljšem. Delajo vse dlje in imajo vse manj časa za družino. Naju za vikende pogosto ni bilo, sva pa zato bila malo več doma med tednom. Otroka sta se na to navadila. No, zdaj sta velika in imata že tudi svoje obveznosti. Znamo ceniti in izkoristiti trenutke, ko smo skupaj. Kar se življenjskih izkušenj tiče, nikoli ni prepozno. Vse življenje se učimo in potrebujemo drug drugega. Tudi ko bosta imela že svoji družini, jima bova stala ob strani, pomagala in dala kakšen nasvet, če ga bosta želela.


Oba sva ognjeni znamenji, jaz sem oven, on je lev, ampak skupaj dobro delujeva. Stvari poskušava reševati sproti, nimava časa za tihe tedne. In to je dobro!


Povejte kaj, da si bomo predstavljali, kakšna zakonca sta s Frenkom. Ste vi bolj energični in nagli ter je Frenk tisti, ki potegne vlak v pravi, bolje rečeno umirjeni tir?

Včasih je tako videti prvi trenutek, pa ni vedno tako. Ja, res je, da sem kdaj malo zaletava, ker imam veliko idej in bi jih rada takoj uresničila. V takih trenutkih me on malo drži nazaj, da nekoliko bolj razmislim. Se pa tudi zgodi, da je on impulziven in ga jaz mirim. Oba sva ognjeni znamenji, jaz sem oven, on je lev, ampak skupaj dobro delujeva. Stvari poskušava reševati sproti, nimava časa za tihe tedne. In to je dobro!



S Frenkom sta se vzela pred nekaj več kot dvajsetimi leti. V Viteški dvorani gradu, kjer sta se poročila, bodo od 26. januarja na ogled vaši osebni predmeti in slike. Kako to, da postavljate na ogled del sebe? Menite, da se nam niste dali že veliko?

Nikoli nisem ničesar skrivala in se obremenjevala s tem, ali preveč razkrivam svojo zasebnost ali ne. Seveda sem dala že veliko sebe. Sem pač javna oseba in to je del mojega poklica. V vseh dvajsetih letih, kar sem na sceni, sem imela pristen in iskren odnos tako do svoje publike kakor tudi do medijev, vse do določene meje. Sem takšna, kot sem, spontana in rada govorim, razkrijem, kar se mi dogaja v življenju, kar čutim, in zato se nikoli nisem počutila slabo, vsaj večinoma ne! Ko sem se s Posavskim muzejem Brežice začela dogovarjati za koncert, ki bo 27. in 28. januarja v Viteški dvorani gradu Brežice, so predlagali, da bi priredili tudi razstavo, posvečeno meni kot znani domačinki. To bo retro razstavica mojih predmetov, spominov iz otroštva, ki sem jih hranila na podstrešju in na katerih se je nabiral prah. Rekla sem: Zakaj pa ne?! Če kdaj, potem je zdaj res primeren trenutek, ko praznujem dvajsetletnico svoje kariere in pripravljam več koncertov vse prihodnje leto.


Ogromno časa sem preživela v visokih petkah, v njih sem se svojčas počutila kot v copatah. Tudi kolesa sem znala delati na odru v njih. Ko si mlad, včasih res nič ne razmišljaš.


Na 60 kvadratih si bomo lahko ogledovali vidnejše obleke, ki so zaznamovale vašo glasbeno pot in največje dosežke. Verjamem, da je izbira težka, a vendar, vam je katera ukradla srce?

Da, v drugem prostoru bo razstava nekaterih vidnejših oblek, stylingov in predmetov, ki so pustili pečat v moji dvajsetletni karieri. Uf, vsaka posebej, saj vsaka nosi s seboj posebno izkušnjo in lepe spomine. Mogoče mi je najljubša obleka tista, ki sem jo nosila na Slovenski popevki, ko sva zmagala z Markom Vozljem, leta 2012. Zelo je lepa, udobna in v njej sem se res počutila fatalno. Veliko ljudi jo je pohvalilo. Takrat sem rekla, če bi se še enkrat poročila, bi se v tej obleki, pa čeprav je črna. (Smeh.) Poseben pomen in zgodbo pa ima seveda komplet, ki sem ga nosila na Evrosongu leta 2001.

Uživate, ker ste ženska. In to tudi poudarjate?

Seveda. Super se počutim v svoji koži. Ženske po štiridesetem še bolj zacvetimo. (Glasen smeh.) Naj traja!



Nuša, če kdo, vi lahko rečete, da uživate življenje na visokih petkah. 

Ja, to bi pa res lahko rekla. Ogromno časa sem preživela v visokih petkah, v njih sem se svojčas počutila kot v copatah. Tudi kolesa sem znala delati na odru v njih. Ko si mlad, včasih res nič ne razmišljaš. No, časi so se malce spremenili in že iščem alternative, kaj bo, ko bo. Pa saj se da biti tudi v nizkih petah eleganten, a ne?!


Nikoli nisem ničesar skrivala in se obremenjevala s tem, ali preveč razkrivam svojo zasebnost ali ne. Seveda sem dala že veliko sebe. Sem pač javna oseba in to je del mojega poklica. V vseh dvajsetih letih, kar sem na sceni, sem imela pristen in iskren odnos tako do svoje publike kakor tudi do medijev, vse do določene meje.


Kaj ste letos naredili drugače, da so vam dobri možje, če se lahko tako izrazim, uresničili željo in je izšla vaša kolekcija nakita za ženske in moške? Kateri kosi so najbolj po vaši meri, če vzameva, da pri izbiri nakita izražamo sebe?

Bila sem zelo pridna. (Res širok nasmeh.) To je najlepše darilo za praznovanje moje dvajsetletnice. Rada imam nakit in rada tudi obdarujem. Vesela sem, da smo združili moči z Vladimiro Fink Pavlin in Davidom Finkom iz zlatarne Aura in Karat iz Novega mesta. Pri njiju sem začutila, da živita za nakit, tako kot jaz za glasbo. Ustvarili smo mojo linijo, ki jo bomo postopoma dopolnjevali. Nakit je pika na i vsakemu stylingu. Meni zelo veliko pomeni. Nikoli ga ni dovolj, vendar pri meni velja, da je manj več. Raje si nadenem en kos, ki je bolj udaren. Pri meni prevladuje srebrn in zlat nakit, redko izberem kaj zelo romantičnega ali zelo barvnega. Seveda pa je čisto odvisno od tega, kako se počutim in za kakšno priložnost gre.