Svoboda izražanja in razžalitev

Odgovarja:

V znanem britanskem časopisu sem prebral intervju z lucidnim britanskim politikom, ki je novinarju v skladu s humorjem, značilnim za Britance, med drugim potarnal, da ga zadnje čase mediji skoraj nič več ne opravljajo. In da ga to že kar malo skrbi, saj ima občutek, da je njegova politična kariera v zatonu.

Znano je, da se na severu Evrope, zlasti pa v Veliki Britaniji, javne osebnosti in različni politični funkcionarji odzivajo na kritike precej drugače kot v Sloveniji. Pozdravimo lahko predvsem njihovo visoko stopnjo tolerance na različne kritike in očitke, kar je prej ali slej posledica njihove visoke komunikacijske kulture, a tudi samozavesti. Tudi če na njihov račun leti kakšna opazka, ki bi utegnila imeti značaj obrekovanja ali razžalitve, se ne razburjajo preveč –pogosto je njihova reakcija nanjo celo šaljiva.

V naši zakonodaji je razžalitev jasno opredeljena: v skladu s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1 se ne kaznuje oseba, ki se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storila z namenom zaničevanja. Pomembna je torej odsotnost elementa zaničevanja. To določilo jasno brani načelo svobode izražanja, a obenem sankcionira zlorabo te svoboščine v smislu zaničevanja drugega. Tak koncept lahko pozdravim, saj se mi zdi nujno potreben pogoj za funkcioniranje zdrave demokratične družbe.

Iz vašega pisma lahko jasno razberem, da puščice zoper direktorja občinske uprave niste naperili z namenom zaničevanja, zato menim, da vam bo omenjeni gospod težko dokazal, da ste izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve. Pa tudi sicer menim, da se posamezniki, ki imajo o določenih stališčih trdno izoblikovano lastno mnenje, na kritike ne bi smeli odzivati pretirani užaljeno. Pregovorno samozavestni Američani in Britanci denimo časnikarske kritike, ki pridejo iz vrst drznih novinarskih peres, ponavadi v prvi vrsti jemljejo kot priložnost za soočenje različnih pogledov na neko vprašanje. Na poceni opravljanje in drugo širjenje neresnic pa tako ali tako ne dajo preveč. Sem ter tja sicer sprožijo kakšno milijonsko tožbo, a zavedati se moramo, da gre tu vendar bolj za mejne primere, ki potrjujejo pravilo.