Večkrat me vprašajo, ali mi je v očetovi senci težko

Kako je nastajala knjiga Rumi in kapitan? Zakaj ste za glavno junakinjo izbrali ravno psičko?

Pesnitev je nastala kot pozdrav prijateljicam in prijateljem, ki sem jim pošiljala zabavna sms sporočila v rimah, kako se imajo na jadrnici moji: kapitan, psička Rumi in muca Aba. Iz čiste igrivosti in ko sem se snovi scela predala, je iz tega nastala zgodba z več poglavji. Otroci in odrasli jo lahko berejo postopoma, ker se dogajanje kot v nadaljevanki stopnjuje.

S psičko Rumi doživljam svet veliko bolj živo in veselo kot poprej. Vse ideje izhajajo iz njenega značaja: Rumi ima precej človekoljubnih lastnosti, ki spominjajo na perzijskega pesnika in modreca Rumija, posrednika upanja in božanske ljubezni, ki je odprta in tolerantna do vseh in vsega. Vnaprej pa nisem določila metaforičnega sveta, niti sporočilnosti, povlekli so me zgodba, značaji, odnosi, čustva in humor. Pri delu so mi bila v pomoč branja pred publiko, prijateljice, urednica Miljana Cunta, lektorica Jožica Narat in drugi. Veseli me, da je pesnitev kljub aktualni svetovni problematiki, verzom in epski strukturi zabavna. Nisem se želela omejevati z dolžino, ker je dogajanje ves čas pestro: Rumi užene pirate, očisti plastiko na obalah, reši begunska otroka, prestane vihar  … V letu dni, ko sem se ukvarjala s piljenjem pesnitve, sem imela branja tudi po šolah, otroci in odrasli so z napetostjo spremljali  junakinjo Rumi, kar je potrdilo mojo vero, da tudi danes, v dobi kratkih novic, lahko daljša verzna besedila vžgejo. Presežek pa je gotovo ilustratorsko delo slikarke Ejti Štih, ki je knjigi dala vrhunsko in barvito likovno podobo.  

Vsa jeza in osebno nezadovoljstvo se tako hitro obrneta v družbeno sfero. Zato mislim, da bi bilo blagodejno, da vsak najprej pri sebi razčisti, od kod izhajajo negativna čustva in se potrudi, da jih ne širi v svoji družini, na sodelavce in širše okolje.

V pesnitvi na igriv način obravnavate pereči tematiki, kot sta begunstvo in okoljevarstvo. Zakaj ste izbrali ravno ti dve temi?

Načrti, da je dobro pisati aktualno, me odbijajo, blokirajo, nič ne spravim iz sebe. Pisala sem na jadrnici in se samo prepustila temu, kar vidim in občutim. Na obalah je ležalo veliko plastike in smeti, tako se je motiv vpletel sam od sebe. Takrat se še niso začele svetovne akcije čiščenja morja, omejevanja uporabe plastičnih vrečk itd. Na odprtem morju pa sem se tudi večkrat zamislila, kako je, če kot begunec pluješ na natrpanem gumijastem čolnu v vetru, visokih valovih. Kako se počuti otrok, če v vojni izgubi očeta, mamo pa v brodolomu? Teh misli se nisem mogla otresti, zato se osirotela otroka pojavita v zgodbi in Rumi ju reši gotove smrti, pa še njunemu izstradanemu mačku Juzdahirju pomaga na krov in veselo reče: hov! Skratka: vlekel me je preplet tragičnega in humornega, poigravanje z jezikom. Sem sicer ambasador lahkega branja, ki ga zagovarjam v primerih javnih aktov in sporočil: naj bodo napisana tudi tako, da so enostavna in razumljiva za vse ljudi! Prav tako je za nekatera literarna dela dobro, da so prilagojena lahkemu branju. Za tako pisanje je potreben oseben motiv, to ni lahko delo! Po pogovoru s pedagogi sem tudi prepričana, da je vnaprejšnje prilagajanje pisanja in nižanje besednega zaklada za pisca nepotrebno, saj mlade tudi nekoliko zahtevnejša literatura bogati.    

Kako dovzetni so otroci, po vašem mnenju, za sporočila iz okolja? Tudi v našem okolju je vedno več sovraštva, kakšni ljudje se lahko razvijejo iz otrok, ki poslušajo o zidovih in ograjah iz žice?

Otrok je kot goba, vpije energijo iz okolja. Mislim, da v resnici le manjši delež populacije goji ekstremno slab odnos do vsega tujega, več je ambivalentnih in veliko preveč brezbrižnih. Žalostna je tudi resnica, da se sovraštvo kot požar hitro širi, žičnate ograje so na mejah, a hitro so stopile tudi v naše glave, z njimi zbadamo tudi sami sebe in drug drugega. Vsa jeza in osebno nezadovoljstvo se tako hitro obrneta v družbeno sfero. Zato mislim, da bi bilo blagodejno, da vsak najprej pri sebi razčisti, od kod izhajajo negativna čustva in se potrudi, da jih ne širi v svoji družini, na sodelavce in širše okolje. Nisem pa pesimist, otroci zelo pozorno spremljajo morsko plovbo, ki je prispodoba za življenje in so na strani junakinje Rumi, borke za mir, sočutje in čisto okolje.

Nekje ste omenili, da imate občutek, da je bila vaša prejšnja knjiga za mladino, Zakaj je polje jezero, preveč resna za starostno skupino. Kakšen pogled imate, kot ustvarjalka in mati, do zaščite otrok, ko pride do težkih, odraslih tem. Je smiselno, da otroke vzgajamo v ideji, da je življenje lahko in svet lep, nato pa jih čaka kruta realnost? Kje je meja med iluzijami in realizmom? Med odraslimi je namreč  precej pogosto, da zanikajo stvarnost, tudi za ceno tega, da bi aktivno sodelovali pri reševanju problemov v družbi. Je to morda posledica nezmožnosti soočanja z neprijetnimi občutki?

V pravljici o skrivnosti Cerkniškega jezera Zakaj je polje jezero je glavna oseba deklica, ki je starši ne slišijo, deklica, ki jo boli tudi bolečina drugega. Tema je zelo aktualna, ne skriva osnovnega problema otrok in mladostnikov: tu sem, prisluhnite mi! Da je tema zadela mlade v srce se je pokazalo, ko so otroci zadnjih razredov osnovne šole narisali za likovni natečaj Radia SLO čudovite in zelo pretresljive risbe, ki izpovedujejo njihovo iskreno stisko. Mene so risbe popolnoma pretresle, pa čeprav je zgodba svetla, saj zmaga ljubezen. Tudi ta vera se je pokazala v nekaterih risbah, zato sem se nekoliko pomirila ob mnogih, ki so dobesedno klicale na pomoč. Otrok po moje ni potrebno izolirati pod steklenim zvonom, jih odmakniti od sveta, pretirano ščititi, jih plašiti, da je zunanji svet nevaren in sovražen. Zunanji svet je raznolik, krut in lep, s pretiranim zaščitništvom otroka prikrajšamo za nova spoznanja, ne zaupamo dovolj v otrokove lastne moči, ne samo da se brani, tudi da vzljubi. Bolje se mi zdi, da jih naučimo premagovati življenjske težave, jim dati raje več topline in širine, krepiti njihovo voljo, da lahko težke situacije premagajo, ne da bi pri tem delovali v škodo drugega.        

Otrok po moje ni potrebno izolirati pod steklenim zvonom, jih odmakniti od sveta, pretirano ščititi, jih plašiti, da je zunanji svet nevaren in sovražen. Zunanji svet je raznolik, krut in lep, s pretiranim zaščitništvom otroka prikrajšamo za nova spoznanja, ne zaupamo dovolj v otrokove lastne moči, ne samo da se brani, tudi da vzljubi.

Poezija v knjigi Rumi in kapitan je slogovno zelo blizu delu vašega očeta, Toneta Pavčka, Juri Muri v Afriki. Je to naključje, morda delo podzavestnih silnic?

Izhajala sem iz sebe, iz svojega otroškega in igrivega sveta, koliko je slogovno Rumi in kapitan blizu delu Juri Muri v Afriki, bodo povedali strokovnjaki, če bo sreča, da se bodo z novonastalim delom ukvarjali. Kdo ve, če bi do primerjav prišlo, če ne bi imela istega priimka ali pač? Vedno je dobro, da se na delo pogleda iz več zornih kotov. Takole na počez pa bi rekla, da je Juri Muri pisan slogovno drugače: sestavljen je iz ene zgodbe, verzi so večinoma osem-zložni španski troheji, gredo hitro v uho. Juri izhaja iz pesnikovega značaja, sam se kot otrok ni maral umivati in je napisal nauk, da je umivanje dobro, spoznavanje drugih kultur pa še boljše in vodi v medsebojno razumevanje in naklonjenost. Rumi in kapitan pa je epska pesnitev, več zgodb pripelje do srečnega konca. Pojavlja se tudi mehkejši jamb, večzložni trohej, ponekod svobodnejši ritem, veliko je tudi dialogov, vedno pa ohranja rime. V pesnitvi sem se namenoma malo pohecala z očetovim metrumom: našo Rumi namreč kličemo tudi Bumi, ker ima veliko kodrasto glavo, in tako verz: Rumi Bumi, buča bela spominja na Juri Muri, kljukec Juri. Večkrat me vprašajo, če se počutim, da mi je v očetovi senci težko, pa rada rečem, da je glede na globalno segrevanje senca odlična.

Vzporednica je morda res na nezavedni ravni, saj sem za ilustracije prosila slikarko Ejti Štih, ker so mi njena dela umetniško blizu, zelo me je navdušila njena razstava pred leti v Mestni galeriji. Je angažirana močna umetnica, nenehno ustvarja in živi v Boliviji, zato nisem pričakovala, da bo delo sprejela. Pesnitev jo je navdušila, napisala mi je, da bo takoj pripravila veliko modre barve, njene oljne slike so namreč velikega formata. Napisala je tudi, da je bila v trebuhu, ko je njena mama, slikarka Melita Vovk ilustrirala Jurija Murija, kar me je ganilo. Z Ejti Štih sva odlično sodelovali in upam, da bo po zelo uspeli razstavi 30 slik Rumi in kapitana v La Pazu razstavljala tudi pri nas.

Se boste v prihodnosti morda več posvetili ustvarjanju za otroke? Kako se razlikuje sam proces ustvarjanja, v primerjavi z deli za odrasle? Opažate razliko, kako so dela sprejeta?

Pišem v času, ko lahko, ko sem v nekakšni praznini, ki je pravi blagodat. V glavnem poleti, ko nimam dela v gledališču, na AGRFT ali pri Združenju dramskih umetnikov Slovenije. Zato načrtov ne delam, ker jih moram potem opustiti in mi to ni prijetno. Največkrat me ideja kar sama potegne, čeprav ideja ni še nič. V pisanje se je potrebno potopiti, drugače nima smisla.

Proces dela za otroke pride vedno spontano in je vsaj v začetku vse zelo igrivo. Če pišem strokovne članke, moram marsikaj preštudirati, enako tudi če pišem kaj drugega za odrasle, pa tudi če gre le za priložnostne, kritične ali humorne zadeve. Pisanje zahteva mir in čas, je resno delo, ne glede na zvrst in žanr. Delo za otroke me bolj sprošča, a le na začetku, ko pa zagrabim zares, je enako naporno in resno kot vse drugo pisanje. Veliko vztrajnosti in predanosti je treba. 

S sprejetjem knjig mi je doslej šlo kar dobro, na javnih nastopih je veliko publike, vse knjige so prodali, tako dramatiko kot pesniško zbirko v 3000 izvodih, a v 13 letih se je bralna kultura spremenila, manj se bere, vse gre zelo hitro, ljudje se težko umirijo. Če na predstavitvah berem Rumi in kapitan, pa radi poslušajo in se veliko smejijo. Ne vem, kako bo naprej, prva predstavitev knjige Rumi in kapitan je bila nekaj zelo toplega, raznolika publika od dojenčka do 89. letnice me je zelo osrečila. Enako vesela je bila tudi Rumi, uživala je med ljudmi, ki imajo radi živali in se je pozorno opazovala na projekcijah ilustracij. Prav zabavno in sproščujoče je bilo za otroke in odrasle pa še za Rumi.