Samo človek je nevaren, pes nikoli

Nevzdržen je pogled na stotine živali, ki trpijo zaradi človeške krutosti ali vsaj pomanjkanja sočutja in razumevanja. Ko bi le videli v njihova srca. »Ne obstaja nevaren pes, ga ni na tem božjem svetu,« povsem prepričano pove moj sogovornik, izjemen poznavalec, ljubitelj in rešitelj živali, Simon Mihorič iz društva Srce za bulle. »Obstaja samo nevaren človek, človek, ki ne prepozna, kako čuti in deluje žival, z njo ne ravna kot z živim bitjem in se potem čudi, jo krivi, kaznuje in se znaša nad njo.« Že zdavnaj se je odločil življenje posvetiti plemenitemu delu, reševanju zavrženih, pozabljenih, poškodovanih živali, ki jih je tudi v Sloveniji v žalostnem izobilju. Oba moja sogovornika, tudi Marko Oman iz zavetišča Gmajnice, vendarle optimistično sporočata, da javno ozaveščanje o problematiki ravnanja z živalmi pripomore k dejanskim spremembam. V vedno več ljudeh prižiga zavedanje, da nismo sami, edini in najpomembnejši, da smo del narave, da sobivamo z živalmi in jih vidimo ter čutimo.

Vidim vsako žival, kako čuti

Tik pred prazniki, ko za živali ni nič kaj veselo decembrsko vzdušje v nemiru praznovanj in pretiranega pokanja, sem obiskala enega njihovih največjih zaščitnikov pri nas, Simona Mihoriča, predsednika neprofitnega društva Srce za bulle, ki letno v posvojitev odda največ psov v Sloveniji. Simon, prejemnik zlate knjige, priznanja za rešene živali, me sprejme v svojih prostorih v Domžalah, skromnih, a v vsakem kotičku zapolnjenih s skrbnostjo in pomočjo; hrana, ki jo bo naslednji dan delil po kmetijah, tople odeje, ki jih s hvaležnostjo sprejme, prostor za mucko, ki okreva po poškodbi. Ljudje si podajajo kljuko in pripovedujejo o zadevah s hišnimi ljubljenci, iščejo rešitve zanje, se posvetujejo in s sodelavci društva resno razpravljajo o posvojitvi. Njegovih več kot 900 tetovaž po vsem telesu ne prekrije topline oči, tudi hiter jezik in marsikatera ostra beseda na račun tistih, ki živalim ne delajo dobro, ob vsebini, ki jo želi sporočiti, razblinita negativnost. »Vidim vsako žival, kako čuti in kaj potrebuje, in ni je ure dneva ali noči, ko se na njihove osnovne potrebe ne bi odzval. A nekateri jih še vedno ne vidijo kot živa bitja, jaz takšnih ljudi ne prenašam in vse bom naredil, da bodo sprejeli svojo odgovornost,« z grenkobo pripoveduje. To je Simonova velika bolečina. Včasih celo iz zavetišč prevzame kakšnega psa, ki jim ga nikakor ne uspe več let oddati, na svoje stroške se odpelje do njih, jim plača posvojitev in potem brezplačno poišče nov dom. Srce za bulle je edino društvo v Evropi, ki nima posvojnine. »Jaz psov nikoli ne bom prodajal, to je moja duša.« Letos so v društvu pridelali 57.000 evrov stroškov, pravi oče dveh otrok, ki je moral svojo ženo dobro pripraviti, da ga je razumela in sprejela v njegovem, za marsikoga ekstremnem delovanju. A številke so visoke tudi pri rešenih in oddanih psih: 840 letos, brez vštetih zavetiščnih.

Preberite še: Prostovoljec društva hospic Matevž Pavčnik in psička Neli

Ljudi je treba ozavestiti

Več kot 20 let že opravlja to plemenito poslanstvo, šele v zadnjih letih se je odločil stopiti v javnost: »Ljudi je treba ozavestiti, zato!« S sodelavci zagovarjajo skrajno odgovorno posvajanje, zato se z osebo, ki potrka na njihova vrata, vedno temeljito pogovorijo, pogoji posvajanja so povsem jasni, Simon pa je uvedel še eno dolžnost, in sicer mora vsak teden od posvojitelja prejeti vsaj eno fotografijo. Redno jih tudi obiskuje. Tako je ves čas na tekočem, da so njegovi psi zares v dobrih rokah. »Zgodilo se je, da je mladenka odšla za teden na dopust in psa pustila pri drugi osebi. To sem izvedel, jih obiskal in pes je odšel z mano nazaj. Jokala je in prosila, a zadeva je bila končana. Mojih psov se ne oddaja na verige in v kletko,« odločno pove Mihorič in doda, da mora biti odnos do živali ustrezen. »Pes ima dušo,« pojasnjuje svojo strogost. »Nekateri ljudje pravijo, da ne joče, kar ni res, le solzne kanale ima drugače narejene. Pri nas nima posvojitelj nobenega stroška, le dom naj mu da, ljubezen in hrano.«

Vsak dan poberemo tri, štiri zapuščene živali

Glede na predanost svojemu poklicu je povsem jasno, zakaj s pristojnimi službami ni najbolj zadovoljen. Dostikrat opravi njihovo delo, mi pove, predvsem kadar je treba z živaljo ravnati izjemno previdno in izkušeno zaradi slabega stanja, v kakršnem se je znašla. »Inšpektorat si ne more predstavljati, koliko psov je v Sloveniji še treba rešiti, vsak dan po kmetijah poberemo tri ali štiri zapuščene.« Tudi do določenih zavetišč, ki več kot na korist živali dajo na korist denarnice, je skeptičen. »Nekajkrat smo že naredili akcijo Izpraznimo zavetišča, a odzvali sta se le dve, koprsko in celjsko.« Simon je zaradi edinstvenega delovanja in razmišljanja mnogim trn v peti. Na to se ne ozira, sledi le svojemu razumevanju živali in ob sebi združuje podobno čuteče. »Moji psi gredo, preden jih oddam, v začasno lastništvo, kjer se družijo s človekom ali družino. Damo jim hrano, jih učimo, vadimo in oglašujemo. Ko naposled dobijo dom, so navajeni že vsega. Sedi, prostor, tačko, lezi, opravljanje potrebe. Zakaj velika zavetišča dobijo psa nazaj? Ravno zato, ker ne zna dovolj.« Seveda ne vsa zavetišča, doda: »Z nekaterimi dobro sodelujemo, recimo z ljubljanskimi Gmajnicami.«

Žival, stvar ali bitje?

Njegova velika želja in projekt je doseči, da živali formalnopravno postanejo živa bitja, da bi spremenili kazensko pravo in zakon, po katerem je žival še vedno definirana kot stvar.

Obiščem tudi ljubljansko zavetišče Gmajnice, v katerem letno oskrbijo okrog 2000 zapuščenih živali, po 17 letih so v začetku decembra odprli nove prostore. Sprejme me receptorka Maja Horvat, vidi se, da je predana delu, takoj mi začne pripovedovati o tem, kako intenziven je bil zanje december, poleg selitve v nove prostore. »Prejšnji teden smo oddali psa,« dobi solzne oči, »ki je pri nas bival pet let, imel je status nevarnega, vsi sodelavci smo se zelo navezali nanj. Zgodilo se je, da je pes izbral lastnika, ki ga je obiskal, to je bila ljubezen na prvi pogled in povsem z lahkoto je odšel v svoj novi dom. Srečni smo zanj!« Ja, to so zgodbe življenja, ko se srečata človek in žival in se odločita drug za drugega.

Ljudje iščejo z odprtim srcem

»Veste, ne želijo vsi samo najmlajših, najlepših ali najmočnejših živali, ljudje iščejo z odprtim srcem.« V istem mesecu so v Gmajnice po štirinajstih letih dobili vrnjenega muca, lastnica zaradi zdravstvenih težav ni mogla več skrbeti zanj, in ni jim bilo jasno, kdo ga bo vzel k sebi toliko starega, ko pa lahko obiskovalci Gmajnic trenutno izbirajo med skoraj sto veliko mlajšimi mucki. A kdo bi razumel pota življenja. V desetih dneh so mucka sprejeli v novo družino. »Obiskala nas je mlada punca. Pokazala sem ji ga, resnično je izžareval posebno toplino, takoj se je zaljubila vanj. Kasneje je s seboj pripeljala še mamo in tudi njo je povsem očaral,« žareče pripoveduje Horvatova, ki pravi, da so solze pri njih v zavetišču nekaj rednega. »Pogosto ljudje pokličejo in rečejo, povejte mi, kateri muc bo najteže našel dom. Ravno ta teden pričakujemo gospo, ki bo posvojila mucka brez óčka.«

Preberite še: Alya in njena muca Chilly

Tudi po sto klicev na dan

Pridruži se nama vodja Gmajnic, javnega zavetišča, ki skrbi za živali na območju Ljubljane, Marko Oman: »Idealno zavetišče za nas ni novo in najlepše, ampak tisto, ki mu uspe vse živali oddati v nove domove, kjer bodo ostale za vedno,« pove in me ponosno povabi, da mi razkaže prostore. Premišljeno so narejeni in urejeni, da se bo osebje, predvsem pa živali v njih, počutili dobro. Še enkrat več bivalnih prostorov za pse premorejo, novo prezračevanje, ogreta tla, tudi predavalnico, v kateri bodo potekala izobraževanja za nove prostovoljce, društva, tudi za javnost. Prvih osemnajst prostovoljnih sprehajalcev je po opravljenem notranjem tečaju usposobljenih za delo. Trenutno imajo v oskrbi 11 psov in 96 mačk. »Želimo si, da bi skrbniki ravnali z živalmi kot s čutečimi bitji, da ne bi bile izgubljene, zapuščene ali kakor koli oškodovane. Dnevno prejmemo tudi po sto klicev in sporočil, prijav, ko je živali treba priskočiti na pomoč.«

Ni vsaka žival za vsakogar

Tudi oni se z vsakim interesentom za posvojitev temeljito pogovorijo in če osebo prepoznajo kot neustrezno, jo zavrnejo. »Dobro se pozanimamo, da spoznamo, kakšne razmere ponuja, kaj od živali pričakuje, kakšen odnos ima do nje, in skupaj poiščemo, katera bi bila prava,« pravi Oman in nikakor ni videti, da bi bil pripravljen na kakršen koli kompromis v škodo živali. Tri dni sem zaradi njegovih številnih obveznostih čakala na pravi termin, a zdaj si za naš obisk vzame čas, zaveda se vloge medijev v ozaveščanju ljudi in mi predstavi vse mačke in pse, ki na toplih tleh novih prostorov poležavajo ali se kako drugače zamotijo in čakajo na pravi »zavedno dom«, kot temu rečejo. »Nekateri psi so zahtevnejši, ker so doživeli hude stvari zaradi človeka, in zato dolgo ne zaupajo. Potrebujejo poseben pristop in takšnih ne moremo oddati popolnemu začetniku, ker je verjetnost uspeha premajhna. Želimo, da posvojitelji upoštevajo naša navodila, priporočila, se ukvarjajo s psom, spodbujajo pozitivno vedenje in se izogibajo stresnim okoliščinam,« razlaga, ko se ustaviva pri vsakem izmed njih, da spoznam zgodbe, ki jih pišejo njihova ranjena življenja.

Ko ga ob koncu povprašam po zavodih in društvih, jih seveda pozna in tudi odobrava. Društvom v zavetišču Gmajnice odpirajo vrata k sodelovanju, kjer je le mogoče, na primer, da jih dopolnjujejo tam, kjer oni zaradi svoje zakonodaje ne morejo naprej.

Živali, ki človeka obdajajo z vso ljubeznijo, ki jo premorejo, naj bi bili naši najboljši prijatelji, zvesti sopotniki in marsikdaj učitelji. Zato ob začetku leta predstavljamo majhen del delovanja njihovih zaščitnikov in v sliki tudi nekaj živali, ki trenutno iščejo dom pri potencialnih posvojiteljih, ljudeh. Ko bi vsaj videli v njihova srca.