Smisel življenja je ležanje na plaži, že dvajset let pojejo Zmelkoow. Bi vi zapeljali odgovor kako drugače, tudi na podlagi svoje glasbe? V popularni hip hop kulturi sicer pogosto med glavnimi motivi najdemo ženske, seks, denar, torej eno samo uživanje z možgani na »off«, kot pravijo omenjeni glasbeniki.
Smisel življenja je to, kar si osmisliš in čutiš, da je. Jaz vidim smisel v ustvarjanju, da sem s hčerko, da sem v ljubezni, da imam dobre odnose, da lahko gradim v poslu, da imam čas zase. Pa da imam čas za trening in za rast, da ne živim v stresu, a vseeno zunaj cone udobja. Moj smisel bi bil, če si zapojem po Zmelkoow (zarapa):
Smisel življenja je stalno učenje,
razumevanje in sreče deljenje,
visenje med dvema, a se odloči za eno,
izberi svojo pot in akcija, gremo! 

Visenje med dvema potema? Ali res obstajata le dve? Desno ali levo? Kdaj je izbira srednje poti pogumno in kdaj strahopetno dejanje oziroma znamenje neodločnosti?
To je težko vprašanje.

Imate prav. Pa reciva tako – kdaj je človek najbolj pogumen?
Takrat, ko se zna spoprijeti z veliko težavo in ne beži stran. Včasih si najbolj pogumen že, ko nekaj sprejmeš, se z nečim sprijazniš.

Pravzaprav klišejski odgovor na vprašanje o bistvu, ki ga ponujajo tudi hollywoodske romantične komedije, je ljubezen. O njej pa je že antični duhovni velikan Platon dejal, da je resna duševna bolezen, kar med drugimi trdi tudi znani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. Kako si razlagate to neskladje?
Besede so zanimiva reč. Kolikor hočemo resnico zaobjeti v definicije, nam tako resnica kot esenca pobegneta. Še posebno pri besedah, kot je ljubezen. Nekomu ne pomeni nič, drugemu vse. Meni pomeni veliko, čeprav toliko govorimo o njej, da je že dodobra izpraznjena kot kakšen zlizan hit, ki je sicer dober komad. Zame je ljubezen, da to, kar delam, počnem z veseljem in predanostjo. Ljubezen je, da sem z osebo, s katero se poveževa, in sem v stanju, ko vidim nove izzive pozitivno, imam motivacijo in dovolj moči za napredovanje. Ljubezen čutim do glasbe, narave, do športa. Tukaj ne vidim bolezni, samo veliko ljubezni. (Nasmeh.) 

Vedno bom iskal rast in nove načine izražanja. To, da naredim dobro delo. Hoja po taki poti je hkrati že cilj. Poleg tega si zelo prizadevam, da bi bil dober oče. V zadnjem času tudi služim denar, ker bi rad imel veliko finančnega zaledja.

Še tako svetla, dobra duša trpi, če telo preveč miruje. Zadnja leta se ogromno posvečate rekreaciji, vsaj sodeč po javnih nastopih, povezanih s promocijo gibanja. Menda na prvem mestu še vedno ostaja hoja?
Pravzaprav je, kar zadeva šport, moja velika ljubezen košarka. Sledijo borilne veščine, nato morje in potapljanje, nato pa kolesarjenje in hoja.

Kar dvakrat ste prehodili Camino. Menda enkrat tudi zato, da bi se rešili težav z alkoholom?
Camino je bil bolj duhovni oddih kot čista ljubezen do hoje in zanimiva avantura. Nisem pa to naredil zaradi težav, temveč, prvič, ker me je zagrabilo, da grem, in drugič, ko nekaj globoko čutim, grem za tem občutkom. Promoviram akcijo Migi Migi, kjer sem ambasador, bolj kot samo gibanje pa predstavlja enovito filozofijo dobrega življenja: Jej, spi, ljubi, migi. Kar zadeva alkohol, pa je tako, da nimam težav z njim, razen kadar grem žurat, znam biti kar močan žurer. To pomeni, da se lahko zabavam do jutra in takrat tudi pijem. Včasih, iskreno, kak kozarček preveč. Naslednji dan grem obvezno športat, ker imam slabo vest. Ampak ja, ko žuram, žuram. Zadnje čase bolj redko oziroma vse manj. 

Kaj pa globoko v srcu, ko ne stojite na odru in razveseljujete svojega občinstva, kateri je za vas osebno tisti cilj, sveti gral, ki ga boste vedno iskali, ker je lahko tudi v poti že cilj?
Vedno bom iskal rast in nove načine izražanja. To, da naredim dobro delo. Hoja po taki poti je hkrati že cilj. Poleg tega si zelo prizadevam, da bi bil dober oče. V zadnjem času tudi služim denar, ker bi rad imel veliko finančnega zaledja. Pa ne toliko zaradi denarja, da si na njem zgradim identiteto, temveč da dobim možnost in energijo zagnati projekt centra, v katerem bodo mladi kreativci lahko bolje uresničili svoje talente; da najdemo prostor za posebne ljudi, kjer kultura in umetnost v naši državi postaneta cenjena poklica, da se naša kultura udejstvuje v tujini, ljudi pa sprejemamo takšne, kot so. To pomeni, da jih vidimo v vseh sončnih in senčnih plateh, jih ne odvržemo oziroma zavržemo kot kakšen predmet, temveč delamo z njimi kot ljudmi, ki imajo varno in razumevajoče okolje, da lahko razvijajo svoje poslanstvo, talent in vizijo. To je koncept kreativnega centra, ki bi ga z ekipo radi zagnali v bližnji prihodnosti in v katerem bi se združili izobraževalna in kreativna veja industrije.

Nekaj časa ste bili zaposleni na eni od ljubljanskih šol. Katera je bistvena napaka šolskega sistema?
Po mojih izkušnjah je v prvih letih osnovne šole sistem dober, nato se postopoma slabša. V zadnjem triletju ni več ustrezen. Opazil sem, da v višjih razredih otroci kar ugasnejo. Že res, da svoje naredi tudi puberteta, a po drugi strani ni prav, da pritiskajo nanje, kaj vse se morajo naučiti na pamet. Kar se mi zdi že skoraj kriminalno dejanje, je, ko jim ob koncu devetletke, ko so že tako pod hudimi pritiski, učitelji oziroma odrasli rečejo: »No, zdaj se pa odloči, kaj boš po poklicu!« Šolarji namreč večinoma poznajo le nujni predmetnik, samo življenje pa seveda ponuja ogromno drugih možnosti. 

Smisel življenja je to, kar si osmisliš in čutiš, da je. Jaz vidim smisel v ustvarjanju, da sem s hčerko, da sem v ljubezni, da imam dobre odnose, da lahko gradim v poslu, da imam čas zase. Pa da imam čas za trening in za rast, da ne živim v stresu, a vseeno zunaj cone udobja.

Kje vidite rešitev?
Zadnje leto ali dve leti devetletke bi kar najbolj namenil raziskovanju najrazličnejših šol in poklicev, ko bi jih preizkusili tudi sami. Pa si denimo nekaj ur pek, nato si tesar itn. Morda bo kdo šele ob opazovanju kakšnega simpatičnega človeka ob delovnem stroju ugotovil, da bi rad počel enako. Danes pa imamo ogromno oseb, ki jih šolski sistem izvrže, ko po vrsto letih šolanja pristanejo na zavodu za zaposlovanje, kjer ugotovijo, da v resnici ničesar ne znajo, pa čeprav imajo diplomo, magisterij ali celo doktorat in so vedno pridno ponavljali, kar jim je bilo rečeno, ter odgovarjali na vprašanja. Tukaj se vidi, da šolski sistem dela hudo napako.
Vendar ne počivam, z GZS začenjamo projekt, s katerim bi mladim odprli pogled, kaj vse je mogoče početi iz prehoda osnovne šole na srednjo poklicno. Predstavili bi poklice, da najdejo zaposlitev, s pomočjo katere se bodo samouresničili oziroma ugotovili, kaj jih veseli. Da spet vzplamti ogenj v njihovih očeh, ki je dostikrat bolj pomemben od faktografskega znanja. Veste, ponoviti, kar so rekli, to znajo tudi papagaji. Ljudje pa smo zmožni veliko več kot le to.

Prej ste dejali, da bi radi imeli močno finančno zaledje, da je to nekako vaš cilj pa hkrati želja mnogih. Ali se ne bojite, da bi vas na vaši poti, ko želite iskreno pomagati šolarjem, s pomočjo denarja kdo izrabil za nečedne namene?
(Daljši razmislek.) Pomembno je, da že od začetka ustvarjaš integriteto. V projekte moraš iti z ljudmi, ki jim zaupaš, s katerimi si delal že prej, tudi takrat, ko denarja ni bilo. Mora ti biti jasno, kaj je tisto, kar je vredno več od denarja. V podjetju, ki ga vodiš, je treba ves čas slediti enakim vrednotam. Teh se morajo seveda držati vsi. Za nas denar ni cilj, temveč sredstvo za doseganje višjih kreativnih ciljev. Kadar te poganjajo ti, potem laže denarju rečeš ne, kadar je umazan in ima za seboj vplive, ki bi škodili tvojim osnovnim vrednotam. Človek brez denarja je še vedno človek, človek brez vrednot pa ni nič drugega kot plastična vrečka, ki jo veter pomika naokrog, zgolj telo brez duše, zgolj zombi. Raje sem reven kot mrtev v živem telesu. 

Zagotovo je ena od srčik življenja biti zadovoljen, srečen. Sreča je seveda odvisna tudi od tega, kaj posameznik naredi zanjo. Kako jo vi snubite, lovite, saj je že pregovorno opoteča, nestalna?
Lovim jo tako, da tudi v slabih stvareh in okoliščinah vidim dobro in verjamem, da vesolje ne dela proti tebi, temveč zate. Nalagam si težke naloge in veliko delam. Hkrati pa kljub uspehom ostajam človek, ne želim ustvarjati podobe nedostopnega in vsevednega človeka. Lahko bom imel slab dan, teden, leto. Lahko bom močno zaj...l. Mogoče se mi zgodi življenjska katastrofa. Vseeno pa je v moji moči, da poskušam v blatu življenja najti čim več desk, ki jih bom postavil v blato, da se speljem in rešim iz močvirja. Hkrati pa to izkušnjo, svoje znanje, prenesti ljudem, da jim vlijem upanje, da nismo sami, da se vsem dogajajo krivice in neuspehi in je ne glede na vse okoliščine še vedno mogoče obdržati smer in iti naprej, kakor koli je težko. Vedno je rešitev.

Si v prihodnje želite še kakšnega otroka?
Za zdaj ne. Kot rečeno, zdaj se želim še bolj posvetiti predvsem hčerki.

Kako se bo to ujelo z željo zaslužiti več denarja?
Verjamem, da bo šlo oboje, a prioriteta je in bo hčerka. 

Človek brez denarja je še vedno človek, človek brez vrednot pa ni nič drugega kot plastična vrečka, ki jo veter pomika naokrog, zgolj telo brez duše, zgolj zombi. Raje sem reven kot mrtev v živem telesu.

Boste dali glasbeno kariero in številne nastope na stranski tir?
(Pokima.) Spomladi bom izdal še svoj zadnji album. Takrat bo tudi zaključni nastop, verjetno v Kinu Šiška. Svojo glasbeno kariero bom nato dal na premor. Zase bom glasbo zagotovo še vedno ustvarjal, za svoj gušt, dušo, brez pritiska, ali bo skladba uspešnica ali ne. Nastopam zelo rad, z mikrofonom na odru sem kot riba v vodi, a nameravam svojo energijo raje usmeriti v povezovanje dogodkov, pisanje scenarijev zanje in svetovanje mladim.

Kaj si želite za leto 2019?
Želim si, da bi se kaj koristnega naučil. Iztekajoče se leto 2018 je bilo zame zelo burno, težko. Rad bi na novo utrdil svoje temelje, da lahko na njih gradim naprej. Vem, da si čez čas hvaležen za neprijetne stvari, ki so se zgodile, saj se lahko kot oseba izpopolniš, spremeniš, postaneš bolj empatičen ter iz tega črpaš še več življenjske moči. Sam sem doslej ponavljal napako, da sem bil povsod, počel tisoč stvari hkrati. Tako sem lahko vsakega od projektov delal tisočkrat slabše, tudi če tega nisem hotel. Sebi in bralcem želim veliko življenjske moči, da si znajo postaviti prioritete in da vidijo luč, tudi ko je mrk popoln, zavedajoč se, da vse enkrat mine in da jim bodo najtežji trenutki najboljše lekcije življenja, ki jih bodo najbolj utrdile in jih spremenile v boljše ljudi. 

Ali v vaših možganih še vedno nezadržno nastajajo rime?
Rime so del mojega življenja. A hkrati je treba biti pozoren, tudi to sem se naučil. Lani sem skupaj s sodelavci naredil ogromno komadov po naročilu oziroma dogovoru. Šlo je za zelo pozitivne zgodbe, zanimive projekte, a hkrati izsiljevanje navdiha, saj moraš nekaj narediti na silo, z voljo, ne pa iz srca. To te zelo izčrpa, tudi če dosegaš vrhunske rezultate. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se ti glasba zagabi, to pa je alarm, da delaš nekaj narobe s svojo dušo, saj je glasba del nje.

Pravi navdih se torej zgodi sam po sebi brez prisile?
Tako je, pravi navdih ne pride iz glave, ampak iz duše. Kot direktor kar treh podjetij sem jo zadnje čase zaradi preobilja obveznosti dajal v opomnik, kaj moram narediti, pa sem ugotovil, da ta pristop ni pravilen. Prav je, da v glasbi slediš intuiciji, temu, kar čutiš, ne toliko želji. Čas je, da se duša ponovno prebudi.