Imel je komaj tri, morda štiri leta, ko je začenjal občutiti svojo zunanjost kot neposrečeno igro narave. »Nič ni bilo, kot bi moralo biti – dolgi lasje, obleke … To dekletce nisem bil jaz. Kasneje, pri dvanajstih, trinajstih letih, ko sem hotel zanikati to, kar se je dogajalo z mano, sem pustil rasti lase, nohte, se občasno ličiti. Držalo me je natančno en mesec. Zanimivo, od nekdaj sem želel postati kirurg in podobi sebi v prihodnosti sem brez najmanjšega dvoma ustvaril kratke lase, brado, mišice idr.,« pripoveduje svojo osebno zgodbo zdaj osemnajstletni Liam Gabriel.

»Ukrepati sem se odločil, ker sem se zalotil v samomorilnih mislih. Spominjam se, enkrat sem stal ob železniških tirih, prihajal je vlak in hotel sem skočiti. Potem me je prešinilo, da bi me pokopali kot dekle, če bi to storil, in nihče ne bi nikoli izvedel, kdo zares sem.« 

Psihične težave zaradi pubertete

Hrepenenje po prihodnosti, ki bi bila povezana z njegovo pravo osebnostjo, pa je sekalo življenje. »Posebno neprijetno mi je bilo doživljanje pubertete. Rasti prsi in menstruaciji se nisem mogel izogniti. V svoji stiski sem se pogrezal globlje. Zaradi pubertete, ki zame ni bila prava, sem imel psihične težave,« je iskren za svoja leta zelo samozavestni fant. »Ne vem, kako povedati: ko se začne proces in veš, da to nisi ti, je zelo težko. Od nekdaj so mi bile tudi všeč punce. Predstavljal sem si, da bi bil punca in imel dekle, vendar mi ni bilo smiselno. Za to, kar sem občutil, sem nazadnje vendar našel ime, ko sem si ogledal zgodbe o transspolnih ljudeh. Soočil sem se s tem, da sploh nisem edini, ki bi se bolje počutil, če bi spremenil spol. Nisem bil več v zadregi. Spoznal sem: To sem jaz.«



Če bo vsega konec, bom vsaj do takrat tak, kot sem

Pogum priznati stisko sebi je pomemben. A kako boleč proces je bilo razkritje, da ne pripada spolu, ki mu ga je družba določila na podlagi biološkega spola, zaradi strahu pred tem, da ne bo sprejet? Štiri leta je, odkar je Liam Gabriel povedal na glas, da se ne počuti, kot da pripada ženskemu spolu. »Ukrepati sem se odločil, ker sem se zalotil v samomorilnih mislih. Spominjam se, enkrat sem stal ob železniških tirih, prihajal je vlak in hotel sem skočiti. Potem me je prešinilo, da bi me pokopali kot dekle, če bi to storil, in nihče ne bi nikoli izvedel, kdo zares sem. Zato sem se odločil, da se zatečem k babici, ji vse zaupam, pa naj se zgodi, kar mi je namenjeno. Moral sem izbruhniti, povedati, kaj me teži. Seveda me je skrbel odziv, a po drugi strani sem si mislil, če bom kdaj spet na tem, da končam življenje in bo vsega konec, bom vsaj do tistega trenutka tak, kot sem.« Babica ga je razumela.

Neizkušen, a zaupljiv

Zdaj, ko se ozira na tiste trenutke – neopremljen z izkušnjami, a zaupljiv – je srečen, da se je oklenil najbližjih. To, da so bili dojemljivi in so se odzvali razumevajoče, mu bili v oporo in mu stali ob strani nič manj kot prej, mu je dalo moč živeti naprej. Seveda starši ne skrivajo, da se jim je vse postavilo pod vprašaj. A to je bilo šele kasneje. »Poklical me je po telefonu in rekel: Mami, če mi ne dovoliš priti nazaj domov, grem pod vlak,« se mejnika spomni mama Edita. »Nisem vedela, za kaj gre, a odgovorila sem: Otrok, pridi domov, naj bo kar koli. Druge besede bi bile v tistem trenutku prazne. Zdelo se mi je pomembno, da mu dam vedeti, da ga imam rada in mi ni vseeno.«

»Bili so trenutki, ko je zaspal, jaz pa sem se v solzah še dolgo spraševala, zakaj. Potem sva si z možem rekla: Zdaj se bova morala sprijazniti s tem. Najin otrok je. Pomagala mu bova.« 

Fant. Moški.

Potem ko so si za hip oddahnili, je bilo treba živeti naprej. Z vsemi vprašanji, ki so terjala odgovore. »V Ljubljani je skupina Zavod transakcija. Pisal sem jim in prosil, ali lahko pridem na pogovor,« pove Liam Gabriel. Star je bil štirinajst let. In njegovega otroštva je bilo nepreklicno konec. Bilo je čustveno naporno, drži, vendar procesa uresničevanja njegove želje, da svojo spolno identiteto potrdi na telesni ravni in napreduje v življenju, ni hotel več ustaviti. »Še najbolj značilna pri meni je bila motnja hranjenja. V puberteti sem dobil boke, ki name niso sodili. Če nisem jedel, je bilo bokov manj.«

Liam Gabriel je imel že skoraj vse znake anoreksije in to je bil krik na pomoč. »Napotili so nas k psihiatrinji Maji Drobnič Radobuljac, ki se je na Centru za mentalno zdravje ukvarjala z mladostniki,« opiše mami Edita, ki sina sprejema v celoti, in če je le mogoče, spremlja na vsakem koraku. »Tudi osebna zdravnica je bila zelo razumevajoča.« Vse to je bilo ključno za pridobitev mnenja o transseksualnosti in začetek postopka zamenjave imena ter spolnega identifikatorja na osebnih dokumentih. »Dve imeni pri nas redko kdo nosi, zame je Liam Gabriel enostavno pravo,« o tem, kaj mu pomeni ime, ki ga je zase izbral, pove osemnajstletnik – polnoleten je postal februarja letos –, ki se zdaj pogleda v ogledalo in lahko reče: Jaz sem.



V desetih mesecih trije letniki

Od tedaj živi kot fant. »Od nekdaj bi moralo biti tako, takšen sem se rodil, to imam v sebi,« pokima Liam Gabriel. Kaj definira žensko in kaj moškega, je zapleteno vprašanje. Narava je polna vsespolnih praks, to, zakaj nekatere transspolne osebe teže sprejmejo, kaj so zares globoko v sebi, in zato doživljajo stiske, je posledica zakoreninjenega prepričanja o ujemanju spolne identitete, kot jo določa družba, z biološkim spolom. In – kakšen moški je Liam Gabriel? »Normalen,« se zasmeje. In doda: »Osredotočen sem na šolo.« Sicer je vmes šolanje prekinil, odsoten je bil, ker se je osredotočil na zdravniške obravnave, obiskovanje psihiatrinje, nato pa v desetih mesecih naredil tri letnike. Odlično. O naslednji stopnički ni dvoma: prihodnje leto namerava vpisati študij medicine. »Srečo ima, da sva ga sprejela,« meni oče Fredi. »Sicer pa druge poti ni. Ponavljam, da si je izbral najtežjo pot, saj je okolje v Sloveniji še dokaj konservativno, zato dodatni cilj, namreč da pridobi izobrazbo.«

»Ničesar iz prejšnjega obdobja svojega življenja ne pogrešam. Sploh ne vem, da je bilo kdaj drugače. Kot da bi bil od nekdaj tak. Ko denimo gledam stare fotografije, se čudim: A to sem jaz?« 

Prosim, mami, uporabi pravi zaimek

»Moj otrok,« doda mama Edita, »je zelo pogumen za svoja leta. Resnično. To mu tudi povedo zdravniki. Če prej ni bil samozavesten, je zdaj strašno močan v sebi. Stoji za tem, kar reče.« Samozavestna nepopustljivost očitno spada h krepitvi zaupanja vase in pojmovanju odraslosti. A jasno, družina – Liam Gabriel ima polsestro – je morala obračunati z marsičem, da je zmogla del življenja, kakršnega je poznala, pustiti za seboj. »Najprej se vprašaš, zakaj se to ravno meni dogaja. Ne bom zanikala, strašen šok je bil, ko se je sin postavil zase in povedal, da bi se uresničil kot moški,« pove Edita. »Bili so trenutki, ko je zaspal, jaz pa sem se v solzah še dolgo spraševala, zakaj. Potem sva si z možem rekla: Zdaj se bova morala sprijazniti s tem. Najin otrok je. Pomagala mu bova. Najprej smo se morali navaditi, da ga kličemo po drugem imenu, uporabljamo drug zaimek. Priznam, sprva sem skušala stavke tako zbirati, da mi ni bilo treba reči ne enega ne drugega. Ampak tudi to je mučno. Seveda sem se velikokrat zmotila, pa me je Liam Gabriel popravljal: Prosim, mami, uporabi pravi zaimek. Tudi ko si je pustil rasti dlake na nogah, sem včasih še pomislila, morda bo pa minilo ... Povedati želim, da sem vzpostavila odnos, kot je treba, samo v glavi sem potrebovala malo več časa, da sem preklopila, da je moj otrok prenehal biti dekle. Prej si misliš, saj mogoče ni pomembno, če se kdaj zmotiš oziroma imaš pomisleke. Ampak vsaka malenkost ogromno šteje.«



Šok. In potem še eden.

Postopek spreminjanja spola poteka po ustaljenem protokolu. V Sloveniji je, tako strokovnjaki, značilno spreminjanje iz žensk v moške, in manj nasprotno. Obravnava potrditve spolne identitete se začne s psihiatrično obravnavo. Kaj torej določa spol? »Med pogostejšimi so vprašanja o genitalijah,« razkrije Liam Gabriel. Z diagnozo transspolne osebe napotijo k endokrinologu in začne se hormonsko zdravljenje. Liam Gabriel je v procesu spreminjanja spola doživel dve večji razočaranji. »Ker sem bil mladoleten, sem najprej dobil zaviralce hormonov, vendar sem moral čakati dve leti – do polnoletnosti – da sem začel prejemati moški spolni hormon testosteron. Po enem mesecu so že vidni nekateri učinki zdravljenja,« se Liam Gabriel pogladi po bradi. S spoštovanjem. Da, to bi bila kar pravšnja beseda za več poraščenosti telesa.

»Najteže je bilo priznati samemu sebi. To sem hotel povedati že pred šestimi leti, pa nisem imel poguma.« 

Operaciji

Nadaljuje, da se je odločil za fizično odstranitev znakov biološkega spola. »Operiran bi moral biti že lani decembra, a so me zavrnili, ker sem imel sedemnajst let. Čakanje oziroma odlašanje je bil eden hujših šokov.« Liam Gabriel razkrije, da mu bo operacijo zgornjega dela telesa, torej odstranitev dojk, opravil dr. Peter Zorman, izkušen plastični in estetski kirurg. »Zarezal bo okoli areol in odstranil tkivo; menda ne bo nič brazgotin,« pojasni Liam Gabriel. Da se bo v svojem telesu počutil še manj utesnjenega, gre maja na posvet k prof. dr. Miroslavu Đorđeviću, beograjskemu strokovnjaku, za zadnjo stopnjo spremembe spolne identitete, tj. rekonstrukcijo spolovil. Kako poteka poseg? Penis naredijo iz podlaktnega režnja in vstavijo protezo, kar omogoča stoječe uriniranje pa tudi erekcijo.



Ima dekle

Sprememba spola je intimna zadeva vsakega posameznika, Liamu Gabrielu se ni težko izpostaviti z izkušnjo spremembe biološkega spola, saj z odkritostjo lahko tudi komu pomaga. »Najteže je bilo priznati samemu sebi. To sem hotel povedati že pred šestimi leti, pa nisem imel poguma. Moraš se sprijazniti s sabo, ker potem veš, kakšno življenje te čaka. Ni pa moje življenje tipično, kot ga imajo vsi.« Zaveda se, da brez razumevanja in podpore staršev nikakor ne bi zmogel. Premlad je bil. »Naš odnos se je spremenil,« omeni oče Fredi. »Recimo prej, pa sploh nismo vedeli, zakaj, so bila v družini vedno trenja. Ko smo analizirali, kaj je motilo naše odnose, so postali popolnoma drugačni. Z ženo iskreno in zmeraj poveva, da sva ponosna na sina.«

Liam Gabriel seveda razmišlja o prihodnosti. Tudi o tem, da se bo z odločitvijo za operativni poseg odpovedal morebitnemu kasnejšemu starševstvu. »Še vedno obstaja možnost posvojitve otroka,« odgovarja.

Doda, da ima dekle. To, da bi se zaljubil in ne bi bil sprejet tak, kot je, bi ga žalostilo. »Moje dekle me pozna od prej. Zanjo sem fant. Kaj naj rečem?! Nima predsodkov, pozna pa celotno zgodbo.« O tem, kaj bi bilo, če se ne bi mogel uresničiti tak, kot je, ne razmišlja več. »Ničesar iz prejšnjega obdobja svojega življenja ne pogrešam. Sploh ne vem, da je bilo kdaj drugače. Kot da bi bil od nekdaj tak. Ko denimo gledam stare fotografije, se čudim: A to sem jaz?«