Včeraj sem nad pečino nabrala žajbelj. Saj veš, tam je najlepši, pa še tam čisto na robu rase tavžentroža, tako sveža in čvrsta kot nikjer drugod. Ko sem stala čisto na kraju, na previsu, se mi je izpod noge zmaknil kamen. Nagonsko sem zgrabila šop trave in se vrgla stran od roba. In ko sem tako pretresena klečala na potolčenih kolenih, me je v prsih spreletelo nekaj sladkega in grenkega obenem. Nekaj, nekaj hrepenenju podobnega? Majceno obžalovanje, da sem se ujela? Da nisem šla ... Za teboj? 

Žajbelj sem stlačila v predpasnik in se usedla na previs, z nogami bingljajoč nad divjimi penami, ki so globoko pod menoj hlastale po hrapavih čereh. Poskusila sem se pomiriti. 

Poskusila sem misliti na to, da si rekel, da nočeš, da bi kadar koli nosila črnino. Da hočeš, da bi bila vesela in radoživa, kot pisani vzorci na mojih predpasnikih. Pa vendar nisem mogla odgnati tiste sladke vsemogočne želje, ki me je z neustavljivo silo vabila, da zaprem oči in zdrsnem naprej, le centimetrček, pa bo šlo potem kar samo, mi je govorilo nekaj v meni ... Čisto majčkeno, no, minimalen gib, me je vabila tista strastna sila, ki se je zažrla v samo srž moje duše ... 

Delal se je že mrak in zdi se, da je Zoja začutila, da je nekaj zelo narobe z menoj. Z zobmi me je zagrabila za krilo, renčala in me vlekla stran od temnega roba pečine. Nisem se zmenila zanjo. Bolj ko me je vlekla stran, močneje mi je prsi trgalo tisto hrepenenje, tista strastna želja po hrapavih čereh, ki bi maličile moje telo in osvobodile mojo dušo, da bi šla, k tebi bi šla, Mare! Zoja je norela, z vsemi štirimi se je upirala v rdečo prst in vlekla in vlekla – resk! 

Dokler se krilo ni strgalo. To me je v trenutku zdramilo. V meni se je dvignilo nekakšno besno sovraštvo do psa, ki je s tem razblinil posvečeni trenutek mojega rastočega bolnega hrepenenja po – smrti. Prešinila me je želja, da bi jo udarila, skočila sem na noge, dvignila roko ... Ne, nisem mogla. Njene oči, Mare! Proseče, preplašene in ljubeče, zrcalna podoba tvojega pogleda, ko si me nekega večera prosil, naj ostanem, kakršna sem, ne glede na vse, kar se ima zgoditi, ko si napol v smehu in hkrati na robu solz rekel, da mi to praviš, ker veš, da mi črnina ne bi pristajala. Moram ostati. Toda ali moram ostati tu, Mare? Tam nekje čakajo luči velikih mest, mežikajo in vabijo, naj uresničim sanje, za katere nama je zmanjkalo časa. Nama je res? Ko vendar dobro veš, da te povsod, na vsakem koraku nosim s seboj. Tu v meni si, v najtemnejšem, najmehkejšem in najsvetlejšem kotičku mojega srca, ki si ga edini poznal in ga edini bil vreden. 

Šla je! Šla je, šla je, je šlo od ušesa do ušesa nekega jutra na malem trgu. Kam je šla? Kako? Kdaj? Še včeraj sem jo vendar videla zapirati polkna! In jaz obešati perilo! In ob mraku je prišla po vodo! 

Do poldneva so se vročične govorice pomirile, odgovorov pa niso našli nikoli. Okoli prazne bajte za vasjo pa so se spletle bajke o čarovnici, ki jo je neke noči ugrabila vragova stara mati, o norici, ki se je, ko je luna zašla, z imetjem vred vrgla v morje, do takih, ki so govorile o tem, da vdova pravzaprav nikoli ni živela – da je bila iluzija ali duh, ki je plaval nad vasjo in z zlimi uroki kvaril letine. Matere so s temi zgodbami strašile poredne otroke, možje so ob balinanju napihovali zgodbe o čudnih srečanjih, ki so jih pogumno prestali, starke, ki jih je mučila nespečnost, pa so skrivnostno šepetale o zategli pesmi, ki da menda kakšne noči zveni iz zapuščene bajte. 

Na nekem velikem pomolu velikega mesta pa v topli poletni noči sedi drobna žena, nedoločljive starosti, z gubami od smeha, sonca, vetra in bolečine. Ob njej sedi lisast pes in ji veliko glavo vdano naslanja na kolena. Žena ga odsotno boža, njene žive oči pa hrepeneče zrejo tja nekam proti otokom in iščejo drobno lučko domače vasice. 


*Z zgodbo Ribičeva vdova je na devetem Oninem natečaju leta 2005 zmagala avtorica Urška Bradeško. Rdeča nit natečaja je bila Tolmun mojega hrepenenja.  

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Čudežna juha.