Družinski rezanci: Zamesi testo iz dobrega ½ litra domače moke, ¼ litra zdroba, dveh jajc, soli in nekaj vode. Razvaljaj ga za nožev rob debelo. Ko se malo osuši, ga zreži na prst dolge in pol prsta široke rezance. Bodi mirna in vdana v usodo. 

Prežgana juha: 2 žlici maščobe, 4 žlice moke, žličica kumine, vršič zelenega peteršilja, jajce, 2 ½ litra slanega kropa. Napravi precej temno prežganje, zamešaj kumino in zalij s kropom ter kuhaj s peteršiljem vred vsaj 15 minut. Mešaj in zaupaj v božjo previdnost. V precejeno juho zakuhaj rezance. Dodaj belo vino po okusu. Pri soljenju pazi, ker v juho rade padajo solze in bi bila jed lahko preslana. 

Sofija leži čisto mirna. Vsako noč prihajata k njej oče in mati. Oče sede k zglavju, mati k nogam. Čuti, kako jima pogledi drsijo po njenem telesu. Čakata, da pride k njima. Tudi Sofija čaka. Dvaindevetdeset let se ji zdi čisto dovolj. Ko se človek ne spomni več, kaj je jedel za kosilo, ne, ko se ne spomni več, kaj je jedel pred pol ure, ve pa natančno, kaj je jedel pred sedeminsedemdesetimi leti, je čas, da se preseli. Sofija ve, da proti starosti tudi mamina juha ne more pomagati. Včasih je lahko reševala življenja, zdaj pa ne več. Pred veliko leti je tudi zaradi mamine juhe ostala živa. 

Takrat je Sofija ležala kot zdaj. Na desni je bil stol, na katerega so sedali pravi in namišljeni obiskovalci, ki so čakali, kdaj bo Sofija umrla. Sofija je čakala, kdaj bo preživela. 

Na levi je bil na tleh lavor. V lavor je bila speljana cev iz Sofijinega medpljučnega prostora. Po cevi je odtekala tekočina, o kateri je zdravnik mislil, da bi Sofijo zadušila, če bi ostala v pljučih. Ker je bil dober zdravnik, je vedel, da je tisto, kar odteka, utekočinjeno domotožje, ampak ker domotožja ni znal zdraviti, je Sofiji odrezal košček rebra, v luknjo potisnil gumijasto cev in upal na najboljše. Sofija je imela pljučnico. Alexander Fleming je ravnokar iznašel penicilin, toda v pokrajini Bačka, v mestu Subotica, v samostanu Šolskih sester zanj še niso vedeli. Tistim, ki so imeli pljučnico, je preostajalo dvoje; če so se borili, so lahko zmagali in preživeli, če so se predali, jih je čakala gotova smrt. 

Sofija je v Subotici hodila v šolo. Bačka je bila žitnica Kraljevine Jugoslavije in se je razprostirala prek vsega Sofijinega veselja. To, da je bila žitnica, je Sofija Bački še najbolj zamerila. Vsepovsod so bila polja, žito, koruza, kolovozi, pesa, žito, koruza … Nikjer nobene smreke, potoka, jezu … Sofija je mislila, da bo znorela. Njen dom je bil šeststo kilometrov daleč, med gorami, sredi smrekovih gozdov. Mlinsko kolo v mlinu njene mame se je neprestano obračalo, v škornje obuti hlapci njenega očeta so priganjali konje, ljudje so vstopali in izstopali v njihovo trgovino in gostilno. Vse to se je že šesto leto dogajalo brez nje. Sofija je imela veliko bratov in sestra, najstarejših še poznala ni … Vsi so šli v šole, in ker jih je bilo toliko, so mlajši stanovali pri starejših, kjer koli so ti pač bili. Ker se je kralj Aleksander I. Karađorđević odločil, da bo Sofijin svak najprimernejši postajni načelnik v majhnem vojvodinskem mestu blizu Subotice, in ker je Sofija ravno takrat končala domačo štirirazrednico, ker so imeli zanjo velike načrte, in ker je bila pametna, se je enajstletna znašla na vlaku, ki jo je peljal proti prekletemu morju koruze. V Zidanem Mostu je jokala od tesnobe. Kasneje je jokala še kakšnih petintridesetkrat. Polovica od tega so bile solze veselja, ker je ob počitnicah prihajala domov, polovica so bile solze žalosti, ker je zapuščala dom. Zidani Most, most solza med veseljem in žalostjo. Zidani Most, most med domovino in tujino. 

V nižjo gimnazijo se je vozila z majhne postaje, ki je bila v šolskem času njen dom. Sestra je lepo skrbela zanjo in Sofiji se je zdelo, da iz njenih besed šumijo domači gozdovi in potok za hišo. Ker pa je bila prava mala lepotica in ker je bila namenjena za večje stvari, kot so take sentimentalnosti, je v višjo gimnazijo prišla v samostanski internat, iz zunanje dijakinje je postala notranja. Sofijini starši so verjeli, da Šolske sestre natančno vedo, kako se iz podeželske punce naredi prava dama, in so bili v to pripravljeni vložiti svoj  denar. 


*Z zgodbo Čudežna juha je na desetem Oninem natečaju leta 2006 zmagala avtorica Mirana Likar Bajželj. Rdeča nit natečaja je bila Moj skrivni recept.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Čudežna juha.