Pred kratkim smo v hrvaškem Jutarnjem listu lahko zasledili, da naj bi zbolela 35-letna Hrvatica, ki se je pred enajstimi leti zaradi estetskih razlogov odločila za povečanje prsi. Po besedah Miroslava Kinčla, plastičnega kirurga na Polikliniki Barbel, je bolnica na levi dojki zatipala oteklino in k sreči takoj prišla na pregled.
Dr. Kinčl me je poklical in takoj obvestil o prvi javno znani pacientki v regiji, ki je zbolela za ALCL. Ukrepali so skladno s sprejetimi strokovnimi smernicami in pacientka dobro okreva. Potrebno se je zavedati, da letno v svetu kirurgi vgradimo 1,5 milijona vsadkov in strokovna združenja ocenjujejo, da ima vsadke na svetu več kot 15.000.000 žensk. Prvič so problem z vsadki povezanimi motnjami ali obolenji začeli podrobneje preučevati leta 2011 in do danes je znano, da so na celem svetu odkrili nekje 573 bolnic, ki so zbolele za redko obliko raka (velikocelični limfom), od tega je 33 bolnic zaradi pozne prepoznave bolezni in neustreznega zdravljenja umrlo. Od 573 primerov je kar 481 primerov imelo vsadke proizvajalca Allergan. To v grobem izračunu pomeni, da je verjetnost, da ženska, ki ima silikonski vsadek, po sedaj zbranih podatkih verjetnost, zboli za to redko bolezen, ki je še v fazi raziskovanja, 0,00382-odstotna. Iz tega sledi, da so panični ukrepi in ustrahovanje ljudi trenutno nepotrebni. Nujno pa je natančno spremljanje in jasno ter iskreno poročanje. Zadnja leta v UKC in tudi v številnih privatnih estetskih ustanovah uporabljamo vsadke proizvajalca Mentor (Johnson&Johnson), ki so trenutno še vedno na tržišču brez omejitev oziroma odpoklica. Pred več leti pa smo v zelo omejenem številu uporabljali tudi vsadke proizvajalca oz. podjetja Allergan. Ti vsadki so se pogosto uporabljali tudi v posameznih privatnih ustanovah, saj so veljali za zelo kakovostne, celo prestižne prsne vsadke.
Na mestu je primerjava, da je verjetnost obolenja za ALCL podobna možnosti, da umremo v prometni nesreči, gorah, slabih delovnih pogojih ali zaradi neustrezne prehrane in kajenja. Ko v trgovini kupujete avtomobil, ali vas kdo opozori, da je vožnja lahko smrtno nevarna? Seveda, takoj ko sedemo v avtomobil tvegamo, a ob tem izkoristimo vse prednosti, ki nam jih vožnja prinese.
Torej tveganje ni alarmantno ....
Nova odkritja vsekakor predstavljajo globalni problem, ki ga je potrebno osvetliti na osnovi realnih in objektivnih podatkov iz več zornih kotov. Verjetnost, da ženska z vsadki zboli za ALCL je po ocenah strokovnjakov 1 na 300.000, da umre zaradi tega, pa še precej nižja. Zato je na mestu primerjava, da je verjetnost obolenja za ALCL podobna možnosti, da umremo v prometni nesreči, gorah, slabih delovnih pogojih ali zaradi neustrezne prehrane in kajenja. Ko v trgovini kupujete avtomobil, ali vas kdo opozori, da je vožnja lahko smrtno nevarna? Vam kdo postreže s statistiko smrtnosti na domačih in evropskih cestah? Seveda, takoj ko sedemo v avtomobil tvegamo, a ob tem izkoristimo vse prednosti, ki nam jih vožnja prinese. Zato zgolj pavšalne ocene nikdar nimajo prave teže, obenem pa ženske, ki imajo vsadke, postavijo v težko situacijo. Ljudje se v svobodni družbi prostovoljno odločajo o svojih željah in potrebah, seveda glede na svoje zmožnosti. Nekaterim se zdi norost hoditi v gore, drugim se zdi korekcija prsi nepotreben luksuz ali nevarnost. Toda, če človeka nekaj izpolnjuje in če določena estetska izboljšava naredi življenje lepše, ima pravico do takšne odločitve. Seveda so vselej možna drugačna tveganja, tudi pri operaciji prsi, o čemer se je potrebno iskreno in pošteno pogovarjati. Vemo namreč, da je vsaka operacija poseg, vsak poseg pa tveganje. In estetske operacije tukaj niso izjema.
Anaplastični velikocelični limfom (ALCL) je zelo redek, oblikuje se v ožji kapsuli okoli vsadka in se začne z bolečino in oteklino v prsih. Gre za novotvorbo, ki nastane zaradi maligne preobrazbe in posledično nekontroliranega razraščanja celic. Po večini je ozdravljiv, a je bolezen terjala tudi smrtne žrtve. Kot smo že rekli, je bilo do sedaj prijavljenih približno 600 primerov, približno 30 žensk pa je umrlo, zadnja v Italiji prejšnji teden. Je zgornja statistika, ki sicer večkrat variira, realna ali le plod panike, ki je ustvarjena načrtno?
Statistika je realna in strokovnjaki, ki so prvič problem zaznali leta 2011, budno spremljajo in poročajo o vseh primerih in snujejo tudi ukrepe, ki pa ne smejo biti panični in ženskam po nepotrebnem povzročati številnih težav, nepotrebnih operacij in dodatnih stroškov. Po meni znanih podatkih v Sloveniji še nismo imeli primera velikoceličnega limfoma povezanega s silikonskimi vsadki. V UKC smo imeli dva suma (enega po estetskem posegu in enega po rekonstrukciji), vendar sta bila oba suma ovržena.
Prof. dr. Rado Žic, zdravnik z zagrebške Univerzitetne klinike Dubrava, plastični kirurg, ki je tudi predsednik Evropskega združenja za plastično, rekonstruktivno in estetsko kirurgijo, je opozoril na pomembnost hitre diagnoze pri tem raku. Ženske, ki jim odstranijo vsadke, lahko popolnoma okrevajo, v nasprotnem primeru pa se bolezen širi po celem telesu in postane življenjsko ogrožajoča. Torej, mora vsaka ženska po tem takem vsadke preventivno odstraniti?
To velja samo za ženske, ki imajo znake in simptome za ALCL. Teh pa je v svetovnem merilu zelo malo. V Ljubljani smo, kot že rečeno, imeli dva suma, ki smo jih obravnavali po smernicah za ALCL, vendar patohistolog bolezni ni potrdil. V Slovenskem združenju plastičnih, rekonstrukcijskih in estetskih kirurgov problem natančno spremljamo in imamo izdelane ukrepe prav tako kot so ti skrbno izvajani v vseh razvitih državah. Na sestanku v letošnjem letu je bil prisoten tudi dr. Žic, ki je naš dober prijatelj in medsebojno odlično sodelujemo.
Živimo v času kreiranja identitet s pomočjo svetovnega spleta, hitrih informacij in pomanjkanja globine. Se vam zdi, da je trenutna panika glede prsnih vsadkov posledica ravno tega? Torej, pretiravanja in obenem ustvarjanja pretirane panike?
Na srečo življenje ni zgolj svetovni splet z vsemi prednostmi in slabostmi. V ozadju so tudi strokovne organizacije in združenja ter drugi deležniki, ki se problema lotevajo znanstveno, s preverjenimi informacijami, objektivnimi ocenami in raziskavami. Za vse to pa je potrebno veliko časa in poglobljenega, mirnega dela. Dejstvo je, da smo prepoznali problem, ki je sprožil odziv regulatorjev z odpoklicem posameznih vsadkov in na katerega so odgovorili tudi proizvajalci v ZDA. Na srečo ne gre za novo afero PIP, kjer so pred leti zlasti v Franciji kirurgi uporabljali zelo cenene vsadke najslabše kakovosti, ki jih je bilo potrebno odstraniti, saj so vsebovali bolj tekoč in neustrezen, cenen silikon. To je bila zlasti posledica nizkih moralno-etičnih standardov proizvajalcev in kirurgov, ki so cenene vsadke uporabljali v zameno za finančne koristi. V Sloveniji po meni znanih podatkih takih vsadkov nismo uporabljali.
Če se ženska rodi z zelo majhnimi dojkami, se navadno sooča z težavo samopodobe v različnih življenjskih obdobjih. Zato obsojanje s strani ljudi, ki nimajo svoje lastne izkušnje s to težavo, ni na mestu. Je podobno kot v primeru, da ženska zaradi raka dojko izgubi. V tem primeru pa večina ljudi rekonstrukcijo oz. povrnitev dojke odobrava. Zato dvojna merila nikdar ne podpirajo zdravega diskurza.
Kaj svetujete mladim in zrelejšim ženskam, ki so bile na posegu in so zaskrbljene zaradi možnosti obolevanja za rakom?
Če ženska, ki ima več let silikonska vsadka oz. posamični vsadek, opazi sumljive spremembe, nenavadno povečanje dojke, spremenjeno obliko, rdečino kože, tekočinsko kolekcijo oziroma druge nenavadne spremembe, naj najprej obišče kirurga, ki je opravil poseg. Nato pa se bo ta odločil, ali potrebuje obisk v UKC. V veliki večini primerov so zapleti povezani s formiranjem tkivne ovojnice okoli vsadka, premikom vsadka, rupture ali vnetjem tkiva okoli vsadka. Kirurgu, ki je opravil poseg , tudi svetujemo, da bolnico napoti na slikovno diagnostiko UZ in MRI. V zelo redkem primeru suma na velikocelični limfom pa je potrebna obravnava v UKC Ljubljana, kjer imamo izdelane smernice za obravnavo teh bolnic. Leta 2016 smo v Zdravniškem vestniku napisali članek z naslovom: »Anaplastični velikocelični limfom, povezan z vsadki dojk« (ZdravVestn, november december 2016, letnik 85), in z njim tudi vse slovenske zdravnike opozorili na morebitni problem.
Kam po pomoč v primeru težav z vsadki? Kakšna je sama pot za žensko pri menjavi vsadkov in koliko realnega stresa jo čaka?
Potrebno se je zavedati, da je menjava vsadkov tehnično zapleten in zahteven kirurški poseg, ki vključuje veliko znanja in izkušenj tudi s področja rekonstruktivnih tehnik. Menjava vsadka pomeni, da so tkiva spremenjena in oslabljena. Že sama odstranitev vsadka je zahtevna, zlasti pri velikih vsadkih in rupturah vsadkov, kjer se lahko srečamo s prekinjeno in spremenjeno ovojnico vsadka. Ponovna namestitev novega vsadka pa prav tako zahteva veliko izkušenj in znanja, če želimo doseči dober rezultat. To lahko naredijo le najbolj usposobljeni kirurgi, ki imajo izkušnje s področja rekonstrukcij, kjer se pri na primer zdravljenju raka dojk ukvarjamo s podobno kompleksnimi problemi. Sama odstranitev ali zamenjava vsadka je tehnično kompleksen problem in se poleg omenjenih razlogov predlaga pri medicinsko podprtih indikacijah za odstranitev oziroma menjavo vsadka. Te so: protruzija vsadka skozi kožo, ponavljajoča se vnetja tkiva okoli vsadka, kapsularna kontraktura tipa Baker IV s hudo bolečino, ruptura vsadka, bolečina v dojki, ki se ne pozdravi konzervativno z zdravili ali pri rekonstrukciji, če se rak ponovi. Operativni poseg zavzema odstranitev vsadka ter kapsule. Menjavo vsadka pa lahko napravimo tudi zaradi estetskih razlogov, pri spremenjenih dojkah po nosečnosti, spremembi dojk zaradi spremembe telesne teže, klimatsko-solarnih učinkov in staranja, ki vodijo v spremenjeno obliko in povešenost.
Ko govorimo o vsadkih, ne smemo pozabiti na ostale implantate: zobne in kolčne proteze denimo, ki jih umeščamo v telo! Ženske se za poseg odločajo iz različnih razlogov, mlajše zaradi prirojene hipoplazije/mikromastije dojk ali majhnih, tubularnih dojk. Odločajo se, kadar gre za večjo asimetrijo dojk ali, rekonstrukcijo dojk po mastektomiji (kot posledici rakavega obolenja), pri večji izgubi telesne teže, spremembah po nosečnosti in seveda zaradi učinkov staranja, kjer gre za izboljšanje lastne samopodobe. Velika večina želi zgolj povrnitev prejšnjega stanja ali normalno, telesno skladje. Dejstvo pa je, da so javno izpostavljeni primeri, kjer ni več telesne skladnosti, kjer se pretirava, kar lahko vodi do dolgoročnih negativnih posledic. To pa je bolj vprašanje moralno etičnih načel posameznih kirurgov, ki posege izvajajo kot nezadostno obveščenih žensk, ki so pod vplivom ta istega spleta, ki sedaj opozarja na težave z vsadki. Če spremljamo zgolj videe balkanskih zvezdnikov, lahko napačno zaključimo, da je stanje zelo slabo. A v resnici je veliko več žensk, ki imajo z operacijo doseženo telesno skladnost in večina v okolici sploh ne ve, da so na posegu bile.
Kakšna je sama metodologija in protokol določanja ustreznosti vsadkov, odpoklica in spremljanja pravilnega ravnanja od vsadka do uporabnic? Imamo pri nas register vsadkov, ki se vodi za vsako uporabnico?
FDA dovoljuje uporabo vsadkov za estetsko povečavo in rekonstrukcijo dojk. Ob tem spodbujajo kirurge, da obrazložijo zaplete ter postopek same operacije, da podajo razlago o varnosti vsadkov, informacije o ALCL in beležijo zaplete za register FDA. Do danes so umaknili le določene teksturirane vsadke. Registra vstavljenih vsadkov pri nas še nimamo, se pa v UKC Ljubljana in v posameznih zasebnih ustanovah zavede vse vstavljene vsadke, pacientke pa dobijo njihovo identifikacijsko številko in certifikat. V UKC vodimo tudi seznam vseh odstranjenih vsadkov, ne glede na razlog. Res pa je, da same uporabnice niso želele vpisa, tudi zaradi varovanja osebnih podatkov oz. GDPR. V tujini obstajajo registri (National breast implant registry) in po škandalu s PIP vsadki se je denimo število vpisanih pacientk v register povečalo, a zabeležba v register ni obvezna in številne ženske zaradi varovanja osebnih podatkov tudi ne želijo biti vpisane v registre. Letno se v svetu vstavi prsne vsadke približno milijon in pol ženskam, v Sloveniji med 600 in 700 ženskam letno. Po nekaterih ocenah ima prsne vsadke 5 odstotkov vseh Američank. Natančnega števila ne poznamo, vendar naj bi se gibalo med 15 in 20 milijonov žensk.
Je barvanje las, nohtov, poslikava telesa nekaj naravnega ali umetniškega? Je uporaba dezodorantov in parfumov naravna? Meje med naravnim, kulturnim in umetnim se v civilizirani družbi hitro zabrišejo. V našem primeru že beseda »plastikos« pomeni (pre)oblikovanje lastnega telesa brez uporabe tujega materiala. Je povrnitev stanja telesa, kot je bilo pred tretjo nosečnostjo, umetno?
Estetski kirurgi govorite tudi o tem, da imajo prsni vsadki določene prednosti. Če je v presoji posameznice njena samopodoba, ker nima po njenem mnenju ustreznih prsi ali so te prevelike, kako neka telesna sprememba, ki jo sami ali okolica dojemamo kot hibo, vpliva na faktor sreče? Koliko žensk se kljub morebitnim zapletom, ki jih preživijo, ponovno odloči za vsadke?
Prednosti vsadkov so poleg izboljšanega videza tudi nezanemarljivo izboljšano psiho-fizično stanje z dvigom samozavesti, kar vpliva na vse aspekte življenja, če na vprašanje pogledamo s subjektivnega gledišča. Kako se je nositi v svetu, ki opazi vsako najmanjšo napako, nekdo, ki nima svojih večjih ali zanj motečih telesnih pomanjkljivosti, ne prepozna in ne zaznava. Vsako telo ima s svojo pojavo določena izkustva. Že mladi so v šolah prepogosto zapostavljeni ali vir posmeha, ker imajo na primer štrleča ušesa, prevelik nos … Res je, če bi bili kot družba bolj eterični in manj obsojajoči, bi se tisti, ki imajo kakšne večje hibe, lažje umeščali in si poiskali svoje mesto pod soncem. Če se ženska rodi z zelo majhnimi dojkami, se navadno sooča z težavo samopodobe v različnih življenjskih obdobjih. Zato obsojanje s strani ljudi, ki nimajo svoje lastne izkušnje s to težavo, ni na mestu. Je podobno kot v primeru, da ženska zaradi raka dojko izgubi. V tem primeru pa večina ljudi rekonstrukcijo oz. povrnitev dojke odobrava. Zato dvojna merila nikdar ne podpirajo zdravega diskurza. Sicer obstaja več študij in ocen zadovoljstva bolnic po posegu. Pacientke lahko denimo s pomočjo vprašalnika Breast-Q same ocenijo zadovoljstvo in kvaliteto svojega življenja po posegu. Vprašalnik zavzema dve ločeni domeni – pri kvaliteti življenja se upošteva fizično splošno stanje, psiho-socialno splošno stanje in splošno stanje pri spolnosti, pri zadovoljstvu pa zadovoljstvo z dojkami, s posegom in z oskrbo. Kar 98 odstotkov žensk pravi, da bi se za povečavo dojk z vsadki ponovno odločilo.
Se vam ne zdi, da plastična kirurgija služi interesom in željam po užitku v nekih oblikah, ki niso naravne. Mar ni mogoče ljubiti in občudovati žensko, ki je pač zrela, a vseeno lepa in privlačna brez umetnih posegov v njeno telo? Mimogrede, koliko moških se obrača na vas, da bi bili lepši in bolj privlačni za nas ženske?
Odgovor ni preprost in enoznačen. Najprej se je potrebno vprašati, kaj je naravno in kaj umetno. Je barvanje las, nohtov, poslikava telesa nekaj naravnega ali umetniškega? Je uporaba dezodorantov in parfumov naravna? Meje med naravnim, kulturnim in umetnim se v civilizirani družbi hitro zabrišejo. V našem primeru že beseda »plastikos« pomeni (pre)oblikovanje lastnega telesa brez uporabe tujega materiala. Je povrnitev stanja telesa, kot je bilo pred tretjo nosečnostjo, umetno? Je korekcija odvečne gubaste kože in dvig povešenih struktur obraza umetno? Umetno v mojih očeh je prekomerno, nenaravno pa je na primer vstavljanje vsadkov v zadnjice, na kar žal prisega veliko estetskih kirurgov tudi v Sloveniji, kar pa v resnici lahko pomeni dolgoročno škodo telesu. In kdo ne želi ugajati in izstopati v družbi, kdo si ne želi izboljšav? Plastična kirurgija je lahko bližnjica ali celo edina pot do cilja in osebno ne obsojam nikogar, ki pride na pogovor. Potrebno je zagotoviti realne obljube in biti iskren. Estetski posegi so postali stalnica ne le na področju plastične kirurgije, pač pa tudi ginekologije in zobozdravstva.
Tudi moških je vedno več, ki radi ugajajo ne le ženskam, pač pa tudi ali pogosto moškim. In ko moške vprašate, ali Ronaldo ali Messi, jih je vsaj polovico za Messija. A ko vprašate ženske, je odgovor bolj enozvočen, da bi izbrale Ronalda, predvsem zaradi zunanje podobe ali privlačnosti. Kakorkoli želimo pomen lepote potisniti v ozadje, to ni bilo mogoče v zgodovini in ne bo mogoče v prihodnosti, kajti o tem odloča fiziologija v centralnem živčnem sistemu in ne novodobni spletni vplivneži, blogerji in vlogerji. Če želite spremembe na tem področju, so potrebne spremembe v vrtcih in v prvih izobraževalnih programih, igricah za najmlajše in še več generacij časa ... A vseeno vam dam prav, da imajo »vsake oči svojega malarja« in da lepo ni nujno privlačno, privlačno pa ne nujno lepo.
Seveda nismo in nikdar ne smemo postati zagovorniki fetišistične obravnave ženskega telesa, ki bi ga oblikovali po podobi seksističnega nenasitnega stereotipnega moškega, ki žensko telo vidi le kot podaljšek lastnega užitka. Uravnotežena in celostna plastična kirurgija optimizira dano stanje in omogoča, da se ohranja vitalnost in funkcionalnost celote. In ženski vrne tisto, kar ji čas jemlje.
Torej se vam ne zdi, da lahko plastična kirurgija na subtilne načine poškoduje zdrav odnos do sebe, zlasti, če gre tukaj za žensko telo, ki se čez neke moško definirane estetske standarde institucionalizira? Morda je prekrito seksistična in morda si prisvaja ženskost na svoj način, ko določa, da je lepo pač mlado, napeto telo z bujnim oprsjem in brazilsko zadnjico?
Tukaj plastična in rekonstrukcijska kirurgija lahko pomagata, da se ljudje v novi podobi vzljubijo. Obenem vsak etično usmerjen kirurg iz ljudi ne ustvarja spomenikov sebi in oblikam, ki jih je ustvaril. Seveda je možno in v svetu, že nam blizu v Srbiji lahko opažamo, kakšen estetski standard prevladuje. A lepo ne pomeni pretirano; lepo pomeni usklajeno in prava lepota sledi vzorcem narave. Estetska kirurgija, ki je uravnotežena, mora prav tako slediti temu, kar je nad njo. In moč narave je nad nami vsemi. Ohranjati in podpirati lepoto tam, kjer je že vidna in dana, to je moj cilj v Juventina Clinic. Spreminjane oblik ali pretiravanja s človeškimi Keni in Barbikami je le plod izkrivljenih človeških, empatičnih in estetskih standardov. Seveda nismo in nikdar ne smemo postati zagovorniki fetišistične obravnave ženskega telesa, ki bi ga oblikovali po podobi seksističnega nenasitnega stereotipnega moškega, ki žensko telo vidi le kot podaljšek lastnega užitka. Uravnotežena in celostna plastična kirurgija optimizira dano stanje in omogoča, da se ohranja vitalnost in funkcionalnost celote. In ženski vrne tisto, kar ji čas jemlje.
Kakšen je pogled moškega na žensko telo? Torej, žensko telo zanosi, rojeva, se v tem procesu razdaja. Kako bi razmejili to “uporabnost” telesa ženske, ki v kontekstu plastične kirurgije pridobi še status telesa na ogled očem, ki definirajo lepo. Kdo v profesionalnem smislu ščiti to telo in mu dovoli, da samo obstaja?
V Ameriki in nekaterih drugih državah lahko na primer rojeva tudi najeto žensko telo. Osebno sploh ne bi razlikoval med spoloma, saj v zadnjem desetletju moški postajajo bolj podobni ženskam (manikura, pedikura, ličenje, modne smernice…) in obratno. Vsako telo pa morajo zaščititi stroka, poglobljeno znanje anatomije, fiziologije, nevroznanosti in visoka moralno etična načela ljudi, ki jim je dano, da spreminjajo telesa bodisi s kirurškim nožem, laserjem ali na druge načine. V prvi vrsti pa ne smemo pozabiti, da telesa spreminjajo tudi mediji in svetovni splet. In ne samo telesa, mediji preoblikujejo razmišljujoče ljudi v potrošnike in volivce, ki nimajo več časa za razmislek, saj morajo slediti trendom. Trendi pa se vedno hitreje spreminjajo. V tej igri so estetski kirurgi zgolj obrobni igralci.
Allergan je v Ameriki že sprožil postopek, pri katerem vsem pacientkam, ki so imele vstavljene vsadke, ki so jih odpoklicali, krijejo stroške menjave v višini 7500 dolarjev. Poseg je potrebno opraviti v 3 letih. Za nas je to dober znak, saj kaže na to, da podjetja prevzemajo odgovornost za nastale težave. Samo vprašanje časa je še, kdaj se bo podobno zgodilo tudi pri nas, v Evropi.
Kot ste nekje povedali, še vedno radi igrate nogomet. So lepa dekleta v nogometu stereotip ali nekaj, kar nujno spada zraven? Je tu kaj prostora za lepoto značaja, duše? Ali je dovolj le kupiti lepoto in biti lepa, za brezskrbno življenje pa poskrbi kapital moškega?
Iz sosednje Hrvaške, ki je znana po odličnih nogometaših, velja stereotip o misicah in nogometaših kot najpogostejši besedni zvezi. Torej se zdi, da povezava med denarjem in lepoto velja v obeh smereh. Dejstvo je, da so uspešni športniki premožni že v svojem zgodnjem življenjskem obdobju in da ima lepota rada denar. Potrebno pa se je zavedati, da so tudi nogometaši na različnih intelektualnih stopnjah in pogosto zgolj lepota ne zadošča za dolgotrajne in uspešne zveze. Lepo se je zbuditi z lepo osebo ob sebi in srebati prvo jutranjo kavo, toda dan je dolg, teden še daljši, da ne govorimo o desetletjih. Lepota je morda nadgradnja, bistveni pa so moč duha, inteligenca, življenjska energija, nore ideje, sproščenost in smisel za humor. To slednje daje lepoto življenju in to vedo tudi nogometaši, zato se pogosto pohvalijo z lepo spremljevalko, ki pa je tudi ustrezno izobražena in ima karizmo.
Če se vrneva na medicinske teme, kakšni so običajni zapleti pri vsadkih po pogostosti (vnetje, kapsula, rotacija, ruptura…)?
Akutni zapleti po posegu so: nabiranje krvi in sokrvice (hematom, serom), razprtje rane (dehiscenca), vnetje mehkih tkiv (celulitis) ali slabo celjenje. Kasnejši zaplet je lahko hipertrofična brazgotina. Najpogostejši zapleti po povečanju dojk so kapsularna kontraktura (pri 5-9 odstotkih), rupture vsadkov (pri 9-10 odstotkih), rotacija vsadka (pri 5 odstotkih), asimetrija dojk (pri 7-19 odstotkih), formacija seroma (pri 2 odstotkih), pozni serom, ki se zgodi več kot eno leto po posegu (pri 0,5 odstotkih) Opisi po pogostosti se v različnih člankih razlikujejo. Leta 2011 se je prvič pojavil sum na povezavo med vstavitvijo vsadkov in limfomom (BIA-ALCL), nato so sledile raziskave na podlagi katerih je Allergan letos odpoklical nekatere vrste teksturiranih vsadkov in tkivnih razširjevalcev. Prvi znak, ob katerem posumimo na ALCL, je pojavnost seroma (večja oteklina dojke), ki se lahko tudi sicer pojavi več let po posegu - tudi brez ostalih navedenih indikacij. Pri takšnih pacientkah nato opravimo UZ ali MR ter punkcijo seroma, punktat pa pošljemo na citološke preiskave. Patologi s pomočjo posebnih označevalcev celic in barvanj ugotovijo, ali gre za limfom. Zdravljenje v zgodnjih fazah zajema le odstranitev vsadka in kapsule, v napredovalnih pa pride v poštev kemoterapija ali obsevanje.
Odstranjena sta oba vsadka z ovojnico. Na eni strani je bil vsadek deformiran, vsebina pa omejena z čvrsto ovojnico, kapsulo.
Deformiran vsadek, ko smo odstranili tkivno ovojnico. Ruptura vsadka pa nikakor ne pomeni, da je pacientka zbolela za ALCL. To se zgodi izjemno redko. V Sloveniji še nismo imeli primera bolnice z ALCL.
In kakšni so drugi nedokazani zapleti, ki jih lahko zasledimo na različnih forumih?
Ženske z vsadki lahko tako kot vse druge ženske zbolijo za vsemi boleznimi, ki jih poznamo, od pljučnice do raka in avtoimunih bolezni. V svetu se vse pogosteje omenja bolezen, povezano s prsnimi vsadki (Breast Implant Illness), ki pa trenutno še ni medicinsko overjena in potrjena diagnoza. Znaki in simptomi so v tem primeru podobni drugim bolezenskim stanjem, kot so izgorelost. Pacientke z vsadki imajo nespecifične težave, kot so utrujenost, kronična bolečina, jutranja okorelost, bolečine v sklepih in mišicah, nereden srčni utrip, nočno potenje, anksioznost, nevrološke motnje, kognitivne in dermatološke težave ter izpadanje las. Stanje so povezovali tudi s fibromialgijo, depresijo in sindromom kronične utrujenosti. Verjetnost, da bi se ti simptomi pojavili, ne glede na vstavitev vsadkov, je visoka. Medicinsko potrjene povezave med povečanjem avtoimunih bolezni ali bolezni vezivnih tkiv še ni, obstajajo pa posamezni primeri z vsadki sproženega imunskega odziva (ASIA). Po do sedaj znanih podatkih ni odstopanj v sami pogostosti teh bolezni pri pacientkah v primerjavi s splošno populacijo. Odstranitev vsadkov ne izboljša simptomov v vseh primerih. Potrebne bodo nadaljnje raziskave in spremljanje vseh pojavov, ki bi lahko bili povezani z uporabo silikonskih vsadkov.
Obstaja pa tudi več različnih forumov in skupin na facebooku , kjer se povezujejo ženske s težavami zaradi vsadkov. Zato moramo strokovnjaki poslušati in slišati ter spremljati pacientke po posegu, kar je sicer redna praksa. Obenem pa morajo tudi pacientke same poskrbeti zase in si pridobiti ustrezne informacije. Kirurg se ne sme postaviti na stran kvazi samooklicanih avtoritet, ki »vse znajo in vse vedo«. Vedno pa moramo upoštevati stroko in zdrav razum ter želje posameznikov obravnavati skladno s telesnini zmožnostmi in standardi kakovostnega bivanja.
MRI preiskava natančno pokaze položaj in obliko vsadka ter morebitno rupturo (prekinitev ovojnice vsadka).
Pri pacientkah z vstavljenimi vsadki je po nekaterih študijah povečana incidenca samomorov ter drugih bolezni.
V literaturi obstaja šest študij, ki so obravnavale to povezavo; štiri od teh so dokazale večjo pojavnost samomorov pri ženskah z vsadki. Evalvacija rezultatov je težavna, saj vzrok za to ni znan, prav tako niso znani predhodni psihopatološki vzorci (depresija, splavi, življenjski stresorji). Večja pojavnost samomorov je bila pri ženskah, ki so bile pred posegom zaradi psihiatrične diagnoze že hospitalizirane. Predlagane so bile tudi smernice za prepoznavo pacientk z visoko stopnjo tveganja, ki pa so zaenkrat še teoretične. Pred posegom je tako nujen poglobljen in natančen pogovor ter prepoznava dimorfne telesne motnje (namišljena grdota, ki preživi tudi po posegu op.a.), ki je pogostejša pri uporabnikih estetskih storitev.
Kakšna pa je odgovornost kirurgov in industrije, kako na vse dileme odgovarjata sama proizvodnja in prodaja spornih vsadkov? Se tako, kot se odpokliče avtomobile zaradi nekih tehničnih težav (primerjava kar zaboli), enako naredi tudi s prsnimi vsadki?
Odpoklic vsadkov pomeni, da kirurgi teh implatantov ne smejo več vgrajevati v telo in morajo v podjetje, npr. Allergan, vrniti vse vsadke iz zaloge. To je preventivni ukrep, podoben kot pri avtomobilski industriji, kjer proizvajalec odkrije pomanjkljivosti izdelka in ga odpokliče oziroma zamenja. Vsadek podjetja Allergan je sicer v redkih primerih povezan z velikoceličnim limfomom, redko obliko raka, ki ga povezujejo z ovojnico vsadka. Ta bolezen je najprej omejena na ovojnico okoli vsadka in je s pravilnim ukrepanjem in zdravljenjem ozdravljiva. Navadno se pokaže več let po vstavitvi vsadka z oteklino in nabiranjem tekočine okoli vsadka, spremenjeno obliko in strukturo dojke. Odpoklic je orej preventivni ukrep, dokler niso znani vsi izsledki. Možnost, da ženska zboli za to boleznijo je, kot smo že večkrat poudarili, zelo, zelo majhna, zato tako FDA kot tudi strokovna združenja po svetu ne priporočajo odstranitve vsadkov pri ženskah, ki nimajo težav. Potrebno se je zavedati, da silikonski vsadki pri veliki večini žensk izboljšajo kakovost življenja tako v estetski kirurgiji kot tudi pri rekonstrukcijah. Z nepotrebnimi odstranitvami bi lahko povzročili več škode kot koristi. Tako vsaj kažejo dosedanji izsledki strokovnjakov.
Allergan je v Ameriki že sprožil postopek, pri katerem vsem pacientkam, ki so imele vstavljene vsadke, ki so jih odpoklicali, krijejo stroške menjave v višini 7500 dolarjev. Poseg je potrebno opraviti v 3 letih. Za nas je to dober znak, saj kaže na to, da podjetja prevzemajo odgovornost za nastale težave. Samo vprašanje časa je še, kdaj se bo podobno zgodilo tudi pri nas, v Evropi.
Kirurgi se ne spoznamo na sestavo silikona in ovojnic, pač pa na kirurške tehnike. Mi verjamemo proizvajalcem in zastopnikom, ki izdelke tržijo. Sami smo odgovorni za kirurške zaplete, za izbiro kirurških tehnik, meritve in izbiro velikosti vsadkov, spremljanje pacientov, nikakor pa ne za materiale, ki jih vgrajujemo v telo.
Kako ste na dilemo obolevanj pripravljeni slovenski kirurgi?
Plastični in rekonstruktivni kirurgi, ki smo združeni v Slovenskem združenju plastičnih kirurgov, smo dobro pripravljeni. Na to temo nam je predaval ugleden strokovnjak toksikolog, ki je prišel iz ZDA, kjer imajo s tega področja veliko več raziskav in konkretnih primerov. Vsi kirurgi v UKC smo se udeležili tudi strokovnih srečanj in delavnic z eno izmed vodilnih tem, torej aktualno problematiko limfoma, povezanega z vsadkom.
Prof. dr. Ahčan, še zadnje vprašanje. Kako razmejiti odgovornost proizvajalca in kirurga?
To je odlično vprašanje. Osebno menim, da je to zelo podobno kot na drugih področjih. Za material jamči proizvajalec, ki izdelke tudi trži in od prodaje dobro živi. Ti izdelki so zelo dragi, zlasti glede na material iz katerega so sestavljeni, zato mora biti proizvodnja natančno nadzorovana, materiali pa biokompatibilni in večkrat preverjeni v različnih laboratorijih. Kirurgi se ne spoznamo na sestavo silikona in ovojnic, pač pa na kirurške tehnike. Mi verjamemo proizvajalcem in zastopnikom, ki izdelke tržijo. Sami smo odgovorni za kirurške zaplete, za izbiro kirurških tehnik, meritve in izbiro velikosti vsadkov, spremljanje pacientov, nikakor pa ne za materiale, ki jih vgrajujemo v telo. Ko je v letalski ali avtomobilski industriji kaj narobe, se s sporočilom za javnost in opravičilom javi proizvajalec in ne mehaniki, ki dele sestavljajo v celoto, ali piloti, ki upravljajo z letalom.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: