Avanture so tema, ki vznemirja že v teoriji, kaj šele v praksi. Res nimamo kaj bolj kreativnega početi, glede na to, da se dogaja toliko avantur in o tem tako na široko razglablja? Sprašujem vas kot strokovnjaka, ali jih kako podpirate? In kaj za vas sploh je avantura?

Mi psihoterapevti ne zavzemamo vrednostnih stališč, ko so v vprašanju avanture. Izhajamo iz tega, da imajo ljudje vedno svoje razloge za lastno vedenje, enako za avanture. Obstajata dva tipa avantur: tiste, v katere vstopajo svobodne osebe, in druge, v katere vstopi vezana oseba. Slabo je poznano, da beseda avantura prihaja od »ad venire«, kar v latinščini pomeni »iti proti nečemu«. Torej, ljudje, ki stopajo v avanture, upajo, da bodo z določeno osebo ustvarili vrsto odnosa, ki jim ustreza. V resnici, ko je v vprašanju avantura, vedno obstaja tisti občutek, da je nekaj »samo« avantura, torej nekaj, kar samo delno izpolnjuje človeka. Včasih je to potreba po čem novem, včasih srečanje z osebo, ki je vezana, včasih poskus, da preveri, ali je ta druga oseba prava zanj itd. Poleg upanja, da bo našel kaj, kar mu je po volji, je hkrati pri tem vprašanju tudi pesimističen. No, če govorimo o avanturah, v katere vstopajo tisti, ki so vezani ali poročeni, na to gledamo kot na simptom, ki kaže na dejstvo, da oseba v svoji zvezi ni zadovoljna. Zelo pogosto se dogaja, da zveze, v kateri ni zadovoljna, ne želi razdreti in se čustveno ali seksualno »dopolnjuje« z avanturo. 

To razlago lahko razumemo tudi kot dobro plat avantur? Torej možnost, da se »zapolni« primanjkljaj iz t. i. drugega vira?

Prav zato, ker avanture prinašajo zadovoljevanje nekih potreb, se jih ljudje gredo. Na prvem mestu je potrditev lastne vrednosti kot erotičnega in seksualnega bitja. Ljudje razmišljajo: Če želi imeti ta oseba z mano avanturo, to pomeni, da sem še vedno privlačna in zaželena oseba, sem vredna. Številne prednosti vidijo v avanturah, zato se tudi angažirajo v njih. Najčistejši je odnos, ko sta obe osebi zainteresirani za avanturo, takrat je psihološki dogovor med njima povsem jasen. To je situacija, v kateri obe strani dobivata, torej imata obe strani od svoje avanture nekakšno korist. Problem nastane, ko želi imeti ena oseba »samo« avanturo, druga pa resno zvezo, to pomeni, da je zanjo avantura le prvi korak v resno zvezo. In ko druga oseba dojame, da je prva le za avanturo, je razočarana, pogosto sledita žalost in občutek izkoriščenosti. Takrat nastane situacija, v kateri eden dobiva, drugi izgublja. Zato vedno predlagam, naj že ob začetku preverita, kaj želi druga stran, ali ji je avantura dovolj ali je odprta za možnost česa resnejšega.

Lahko posplošimo na spol, so moški bolj nagnjeni k avanturam?

Nedvomno so »avanturisti« moški, ženske pa iščejo resno zvezo in vsakič upajo, da se bo moški, ki jim je všeč, vanje zaljubil in si poželel še česa več – še celo takrat, ko one pravzaprav ne želijo več. To ne pomeni, da ne obstajajo ženske, ki želijo samo seks z neznancem, ki jim je zelo privlačen, na dolgi rok pa se najpogosteje izkaže, da same sebe tako »ščitijo« pred lastnimi pričakovanji od njega, torej da bi nehale pričakovati globlji odnos. 

Pravzaprav je zabloda misliti, da lahko odraslo osebo pripravimo do tega, da se spremeni, spremenila se bo samo, če bo sama tako hotela. 

Moške delno opravičuje dejstvo, da njihove možgane preplavlja hormon testosteron, ki povečuje seksualnost in agresivnost, zato ženske pogosto avtomatično ocenjujejo kot seksualno sprejemljive ali nesprejemljive. Če so sprejemljive, torej so jim všeč, pošljejo signal, da so zainteresirani. A tisto, kar jih pravzaprav zanima, je, da »poskusijo« izbrano žensko v telesnem smislu. Zato ima privlačna ženska problem: mnogi, ki so njej všeč, bi jo imeli za seks, ne za resno zvezo; mnogi od tistih, ki njej niso všeč, pa bi imeli z njo več od seksa.

Obstaja pojav, ki ga pojasnjuje dr. Veronika Podgoršek, ko ženske zaradi razočaranja v zakonu po ločitvi ne želijo več resne zveze in se podajajo v stalne seksualne avanture z mnogimi. Kaj bi jim svetovali?

V svoji praksi sem se ukvarjal z veliko ločenimi in zapuščenimi ženskami, a nisem srečal nobene, ki po ločitvi intenzivno menja partnerje. To ne pomeni, da takšnih primerov ni, menim pa, da to ni tipično žensko vedenje. Mnogo pogosteje se zgodi, da moški po večletnem zakonu ali zvezi menijo, da so se utrudili, in se želijo malo »poveseliti« s površnimi aferami in avanturami. To je pogosto vezano na moškega srednjih let, ki išče dosti mlajše partnerice. Ko se takšno vedenje pojavi pri ženskah, se največkrat želijo maščevati. Kadar se zapuščena ženska počuti izkoriščeno, ko misli, da je poraženka, tisti, ki jo je zapustil, pa zmagovalec, lahko prevzame logiko tega moškega in začne delati isto kot on, izkoriščati nasprotni spol. Obupana je in ne verjame več v možnost ljubezni, temveč sprejema tista »pravila«, za katera misli, da obstajajo v odnosih, napačno misleč, da mora izbirati med »žrtvijo« in »agresorjem«. Ker ne želi biti žrtev, zavzame vlogo agresorja. To ni najbolj zdrava motivacija, vendar, kot sem rekel na začetku – naš poklic narekuje, da razumemo in pomagamo osebi, da razume sebe in svojo motivacijo ter se na podlagi razumevanja odloča, ne pa da obsojamo ali odobravamo. 

PREBERITE ŠE: Položaj samskih v Sloveniji

Kaj potrebuje moški, da v resnem odnosu avanture ne postanejo njegov način bega ali instant zadovoljevanja?

Obstajata dve vrsti moškega. Prvi so »lovci«, ki jim v čustveni zvezi ljubezen in potrditve vrednosti, ki jih dobiva od ene ženske, niso dovolj. To so moški s presežkom testosterona, pogosto dominantni in agresivni, takšni so ženskam všeč zaradi samozavesti. Tega tipa moškega niti ena ne more zadržati v odnosu. Pravzaprav je zabloda misliti, da lahko odraslo osebo pripravimo do tega, da se spremeni, spremenila se bo samo, če bo sama tako hotela. Drugi tip moškega pa so »farmerji« ali družinski ljudje. Oni iščejo čvrsto čustveno vez, ki se ji predajo in jo gradijo, razvijajo svojo družino, torej partnerico in otroke. To so moški, ki ne gledajo drugih žensk. Z njimi je preprosto – če se v zvezi počutijo spoštovane, če so njihove potrebe zadovoljene, če jim je udobno, vložijo svoj trud in ne varajo žene. S takšnimi ni težko ostati v zvezi desetletja. Če so še duhoviti ali imajo smisel za zabavo, takrat lahko proslavita tudi petdesetletnico skupnega življenja. Torej, ni stvar v »zadrževanju« moškega, temveč v pravilnem izboru. Na žalost ženske pogosto napačno izbirajo »lovce« in kasneje v življenju poskušajo narediti »farmerje«. Obstajajo pa tudi prikriti lovci. 

Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da današnji človek zahodne civilizacije ločuje seks od ljubezni, išče površne užitke in daje seksu prednost pred odnosom do ljubezni. Zveze, utemeljene na strasti, so kratkotrajne in takšni zakoni bodo hitro razpadli. 

Kaj pa če se v že rutinskem zakonu dva odločita, da si privoščita vsak svojo avanturo in hkrati ostaneta skupaj? Verjamete, da bo zakon po tem uspel? Ali je teorija nekaj, praksa pa nekaj čisto drugega?

Če sta se dva tako odločila, sklenila dogovor in se kasneje počutita dobro, nimam nič proti. To je logika svingerjev, ki za popestritev poiščejo skupinski seks s še enim parom ali tretjo osebo. Vendar je to redko. Drugo, kar se v praksi pogosto dogaja, pa je, da en partner prevara, drugi pa se mu maščuje in potem se oba močno trudita, da bi popravila odnos ter ostala skupaj. Nekaterim uspe. Če pogledamo statistično, je rezultat nekje pol-pol, polovica se jih razide, polovica ostane skupaj in jima gre še bolje. Škoda je, da se ljudje razidejo po številnih letih in da prej niso poskusili z zakonsko terapijo, ki je možnost, da se ponovno najdejo.

Je mogoče živeti dolgotrajno »avanturo« z lastnim možem/ženo?

Obstajajo ljudje, ki iščejo nestabilne zveze. V njih je polno negotovosti, strasti, strahu pred zapustitvijo, ljubosumja, koncev in ponovnih začetkov in podobno. To so osebe, ki poskušajo živeti dolgotrajno avanturo, kar je ne nazadnje zelo naporno, zato jim ne uspeva. Večina ljudi išče v ljubezenskih zvezah in zakonu stabilnost ter kvaliteto. Če čustvo zaljubljenosti temelji na idealizaciji, potem je razumljivo, da ne more trajati večno, temveč samo dokler partnerja ne spoznamo bolje. Podobno je z avanturami, one niso življenje, temveč nekakšna stranpot ali umik od standardnega načina življenja. Kot denimo, če odidete na safari v Afriko, je to avantura, če ostanete tam, to ni več avantura. Torej, cilj je kakovostna zveza, v kateri ona in on ne pozabita, da se ljubita, svoje vloge moža in žene ne zapostavljata zaradi drugih vlog (matere in očeta, poslovne vloge itn.), temveč najdeta dovolj časa za zabavo, občasno potovanje. 

Eden velikih problemov danes je, da so mladi zelo zgodaj, torej z desetimi leti, že v predpuberteti, izpostavljeni pornografskim filmom in že takrat dobijo glavne predstave o seksu. Seveda vse to brez vedenja staršev. Nato mladi, ki želijo čim prej odrasti, to vedenje oponašajo v svojem življenju. 

Kakšen je po vašem zdrav odnos do seksualnosti?

Ne obstaja samo en odnos do seksualnosti, ki bi ga lahko imenovali za zdravega, priporočenega ali normalnega. Razlog za to je, da smo odvrgli norme, kar pomeni, da lahko vsak živi svojo seksualnost na kakršen koli način, ki ne prizadene druge osebe proti njeni volji. A vseeno lahko razmišljamo o seksualnosti kot o idealni harmoniji, ki bi ustrezala človeku. Optimalno je, da je povezana z ljubeznijo. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da današnji človek zahodne civilizacije ločuje seks od ljubezni, išče površne užitke in daje seksu prednost pred odnosom do ljubezni. Zveze, utemeljene na strasti, so kratkotrajne in takšni zakoni bodo hitro razpadli. Seksualnost ne more zamenjati čustvenega povezovanja dveh oseb – kar je definicija ljubezni – in vodi v osamljenost. 

PREBERITE ŠE: Ne jemljite ločenca

Trend med mladostniki je, da seksualno eksperimentirajo, seks med njimi je merjenje moči, in ne lepota. Kaj to pove o naši mladini, njihovi vzgoji in kam to pelje družbo?

To je proces, ki se je začel konec šestdesetih s »seksualno revolucijo« kot zelo pomemben način osvobajanja posameznika, njegova posledica pa je, da sta se pojma ljubezni in seksa ločila, zato je danes vse več ljudi, ki menijo, da je seks brez ljubezni sprejemljiv, da je zadovoljevanje seksualne potrebe takrat, kadar nimajo partnerjev, povsem legitimno. Tisti starši, ki bi želeli, da vzgojijo mlado osebo, ki na spolnost gleda v kontekstu ljubezni, imajo vso družbo, medije in internet obrnjene proti sebi. Eden velikih problemov danes je, da so mladi zelo zgodaj, torej z desetimi leti, že v predpuberteti, izpostavljeni pornografskim filmom in že takrat dobijo glavne predstave o seksu. Seveda vse to brez vedenja staršev. Nato mladi, ki želijo čim prej odrasti, to vedenje oponašajo v svojem življenju. Kar se tiče družbe, torej zahodne civilizacije, mislim, da smo izgubili ravnotežje med individualnim in kolektivnim, da smo postali osvobojeni posamezniki in izgubili kvaliteto skupnosti. V sociologiji se to imenuje masa osamljenih, kar za družbo zagotovo ni dobro. Naše izkrivljene predstave o ljubezni, pretirana pričakovanja, da nam osreči življenje, vplivajo na padec natalitete in tam, kjer se ne rojeva dovolj otrok, družba počasi izumira.